Šport 1-2005 – Stojan Burnik: Mnogo je vzrokov, da imamo Slovenci poseben odnos do gora
Mnogo je vzrokov, da imamo Slovenci poseben odnos do gora. Številni strokovnjaki in znanstveniki s področja filozofije, psihologije, sociologije, geografije, zgodovine, športa, itd, so skušali utemeljiti in osvetliti ta odnos, to sožitje, to navezanost Slovencev do tega majhnega koščka Alp. Pri tem so se opirali na temeljne misli in osnovno filozofijo, ki so jo zapisali ali ustno predali v obliki bajk ali legend že staroselci in prvi pristopniki. Vzpone na vrhove in preko sten so domačini celo skrivali, kot na primer Berginc svoj prvenstveni vzpon preko Stene, ker so se bali, da jih oblast nebi obtožila divjega lova. Čeprav zavite v skrivnost, so misli, občutki in ideali ostali zapisani, naslikani, izraženi z glasbo ali preneseni preko ustnega izročila. Kasnejši rodovi so jih posnemali, prepisovali, dodali kaj svojega, a bistvo je ostalo.
Še danes se pri hoji in osvajanju gora prepletajo ljubezen do rodne grude, želja po doživljanju romantične in istočasno divje lepote in želja po prvenstvu. Vse to je bilo tudi temelj za borbo proti ponemčevanju naših gora. Ta borba je kulminirala v ustanovitvi Slovenskega planinskega društva in izjemnemu dejanju Jakoba Aljaža - nakupu vrha Triglava in postavitvi stolpa na njem. Letos mineva 110 let od tega dogodka, ki najbolje izraža globino in usodnost tega boja. Imena mnogih drugih, ki so živeli z našimi gorami in se zanje borili, so ostala zapisana v planinski in narodovi zgodovini ali spominu. Za to je skrbel tudi Planinski vestnik, katerega prva številka je izšla pred 110 leti in izhaja še danes. To glasilo Slovenskega planinskega društva ni le najstarejša revija z gorniško tematiko na svetu, temveč je tudi najstarejša slovenska revija.
Prva svetovna vojna in dogodki, ki so sledili, so prinesli mnoge spremembe, med drugim so prišle vse planinske koče in pota v last SPD. Bitka za ohranitev slovenskega lica Slovenskih gora, je bila dobljena. Boj za superiornost na področju planinstva oziroma alpinizma pa se je pravzaprav šele pričel. Vanj so se vključili tudi slovenski alpinisti. Plezali so po novih - prvenstvenih in težkih smereh v domačih gorah in stenah ter se uspešno kosali z avstrijskimi, nemškimi in češkimi plezalci. V ospredje je stopil športni rezultat in uveljavitev posameznih plezalcev ali navez iz različnih, predvsem alpskih držav. Iz Evropskih gora se je tekma prenesla v Himalajo. Francozi so osvojili prvi osemtisočak - Anapurno, Angleži najvišjo goro na svetu – Sagarmato ali Everest, Nemci so imeli svojo »goro smrti« – Nanga Parbat, Slovenci pa »svoj« Makalu. Pred tridesetimi leti nam je uspelo splezati na prvi osemtisočak in to po prvenstveni smeri. To nas je postavilo med alpinistično elito, kjer smo še danes. Jugoslovanske Himalajske odprave (JAHO) smo zamenjali s slovenskimi, pa tudi klubskimi in odpravami posameznih odličnih alpinistov. Povzpeli smo se na vse osemtisočake, na mnoge po prvenstvenih smereh. Kvaliteto nam tudi formalno priznava cel svet, saj so naši alpinisti, dvakrat dobili »zlati cepin«, prestižno priznanje za najboljši alpinistični dosežek leta na svetu: leta 1991 (Andrej Štremfelj in Marko Prezelj) in 1996 (Tomaž Humar in Vanja Furlan).
Poleg uspehov v Himalaji so bili naši alpinisti uspešni tudi v drugih visokih gorstvih, predvsem v Andih in Patagoniji. Silvo Karo je za svoje izjemno uspešno plezanje v Patagoniji in drugod, dobil mesto med najboljšimi 32 plezalci na svetu, ki jih je predstavil National Geographic v knjigi Voices from the Summit.
Tudi v športnem plezanju smo izredno uspešni. Uveljavile so se zlasti športne plezalke. Martina Čufar je večkrat zmagala na tekmah svetovnega pokala in bila tudi svetovna prvakinja, v zadnjem času pa se ji je z odličnimi rezultati pridružila tudi Natalija Gros.
Vsi ti uspehi so lahko nastali zato, ker ima planinstvo in alpinistika pri nas dolgoletno in močno tradicijo, dobre naravne pogoje in solidno krovno organizacijo – Planinsko zvezo Slovenije, v katero je vključena in jo podpira množica Slovencev. Uspešno delo Planinske zveze Slovenije in njenih komisij, podkomisij ter odborov pa je v največji meri odvisno od entuziazma posameznikov in skupin, ki skrbijo za posamezne segmente njenega delovanja. Zlasti Gorska reševalna služba in Komisija za vzgojo in izobraževanje, se že vrsto let uspešno povezujeta s sorodnimi organizacijami v mednarodnem merilu, kjer sta se uveljavili in postali članici mednarodnih strokovnih zvez. Planinska zveza Slovenije je pred leti postala članica Olimpijskega komiteja in Zveze športnih društev Slovenije in s tem vstopila v mednarodni tekmovalni športni prostor. V zadnjem času je svoje delovanje na vseh področjih uskladila z novo zakonodajo in se tako uspešno vključila v prenovljeno športno življenje Slovenije. Ob vsem naštetem se pojavlja tudi vrsta problemov. Mnogo je kritik, večkrat upravičenih. Ker pa delovanje Planinske zveze Slovenije temelji na prostovoljnem delu (razen administrativnega dela in Zveze gorskih vodnikov Slovenije), kar je poseben fenomen v Evropi in svetu, smo prepričani, da bo Planinska zveza Slovenije našla ustrezne rešitve in začrtala sodobno razvojno strategijo in vizijo razvoja. Ta je nedvomno potrebna, saj ni nepomembno dejstvo, da se je članstvo v Planinski zvezi Slovenije od zavidljivih 100 in še nekaj tisoč, v zadnjih letih skoraj prepolovilo. Garancija za uspešnost je delo preteklih in sedanje generacije ter izjemnih posameznikov, ki so in še vedno, vso energijo in življenje usmerjajo v delo na in za Planinsko zvezo Slovenije. Istočasno pa se moramo zavedati, da ohranjanje tradicije in spoštovanje preteklosti ne sme pomeniti slepo vztrajanje na preživetih sistemih in rešitvah.
Tudi Katedra za gorništvo, športno plezanje in dejavnosti v naravi na Fakulteti za šport je povezana s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi komisijami. To sodelovanje traja že nekaj desetletij in je pogojeno z različnimi objektivnimi in subjektivnimi dejavniki. Ne glede na to, je planinstvo in planinska vzgoja, v raznih oblikah, prisotna na fakulteti že od njenih začetkov. Sprva kot Aktivnosti v naravi, nato kot Športna turistika in kasneje Planinstvo, ki se mu je pred leti pridružil še izbirni predmet Gorništvo z dejavnostmi v narav. Bolj kot ime je pomembna vsebina in namen. Naše primarno področje je športna vzgoja. Temeljni namen naših predmetov je izobraziti in usposobiti športne pedagoge za varno delo na področju planinske vzgoje v šolah. Istočasno pa jih seveda tudi navdušiti za to delo. Zelo pomembno področje je tudi tekmovalni šport, ki je usmerjen na področje alpinistike, športnega plezanja, tekmovalnega turnega smučanja in lednega plezanja. K temu področju sta usmerjena izbirna predmeta Alpinistika in Športno plezanje. Na prvem področju imamo na fakulteti izdelan relativno dober sistem in zgledno sodelujemo s Planinsko zvezo Slovenije, oziroma njeno Komisijo za vzgojo in izobraževanje. Na področju vrhunskega športa je sodelovanja manj. Mnogi vrhunski alpinisti in športni plezalci – ke so naši diplomanti ali študentje, fakulteta je organizirala celo dve himalajski odpravi ter eno v Ande in pri tem opravila vrsto raziskav, a neizkoriščenih možnosti na tem področju je še veliko. Prepričani smo, da bi usklajena ter prepletena strokovna in znanstveno raziskovalna dejavnost prispevala k doseganju vrhunskih rezultatov naših alpinistov in športnih plezalcev.
Opažamo, da pri šolski športni vzgoji upada interes za planinsko dejavnost. Vzrokov je več. Eden od pomembnih je pojav mnogih novih, modernih športov. Še pomembnejši je verjetno problem varnosti. Hoja po gorah, tudi sredogorju, zahteva od učiteljev in učencev določeno znanje, disciplino in doslednost ter nenazadnje določeno psihofizično pripravljenost. Neupoštevanje osnovnih varnostnih pravil in zakonitosti gibanja v gorskem svetu lahko hitro pripelje do nesreče in bolj ali manj težkih posledic. Temu se je najlažje izogniti tako, da športnih dni, šol v naravi in drugih dejavnosti s planinsko vsebino organiziramo čim manj ali pa sploh ne. K popularizaciji planinstva tudi ne prispevajo ukrepi mnogih šol, ki zaradi varčevanja skrajšujejo športne dneve in s tem onemogočajo organizacijo zanimivih in kvalitetnih športnih dni z gorniško vsebino. Vsakoletni pohod na isti hrib ne more navdušiti učencev niti učiteljev.
Univerza v Ljubljani in z njo Fakulteta za šport je sredi t.i. Bolonjskega procesa. Prenova in prilagoditev ter s tem primerljivost študija in znanja z evropskimi univerzami je zahteven, vendar nujen proces. Tega se zavedamo tudi na Fakulteti za šport, kjer je bilo že pred evropskimi smernicami čutiti potrebo po spremembi študijskega programa, ob zavedanju, da moramo želje in ideje prilagoditi realnosti, našim potrebam, tradiciji in posebnostim. Dejstvo je, da je v naši državi športna vzgoja, kljub nekaterim pomanjkljivostim, bistveno v boljšem položaju in ji namenjamo večjo pozornost, kot drugod po Evropi, kar je seveda zelo dobro. Predvsem z vidika kulture in zdravja slovenskega naroda. Visoka raven športne kulture, športne izobraženosti in nenazadnje vrhunskih športnih rezultatov, je nedvomno tudi posledica izobraževalnega sistema, saj je športna vzgoja relativno dobro zastopana na vseh nivojih šolanja. Z vstopom v Evropsko skupnost ne smemo izgubiti te prednosti, temveč moramo zadržali dosedanjo raven oziroma jo poizkušati še dvigniti in izboljšati.
Planinstvo in planinska vzgoja je pri nas sestavni del športne vzgoje. Razlike med posameznimi deli Slovenije in med posameznimi šolami seveda obstajajo, tako kot obstajajo tudi specifične zahteve za izvajanje te športne dejavnosti. Največji problem ali posebnost je v tem, da se planinske vzgoje praviloma ne more izvajati pri rednem pouku, z izjemo športnega plezanja in učenja vrvne tehnike, kjer so za to materialni pogoji. Planinska vzgoja se zato izvaja med športnimi dnevi, v šolah v naravi in kot prostočasna ali izbirna šolska dejavnost.V večini evropskih držav pa planinstva, v taki obliki kot pri nas, niti ne poznajo. Prepuščen je lokalnim planinskim ali alpinističnim klubom in drugim podobnim društvom. Nespametno bi bilo zanemarjati ali zmanjševati pomen teh civilnih organizacij. Zlasti ne naše Planinske zveze, ki ima izredno kvaliteten, mednarodno primerljiv in razvejan sistem izobraževanja in usposabljanja. Nikakor pa jih ne moremo enačiti ali celo zamenjati z uradnimi izobraževalnimi institucijami. Prav pa je, da se oba sistema prepletata in dopolnjujeta.
Predmet s planinsko-gorniško-alpinistično vsebino mora biti v obveznem študijskem programu Fakultete za šport. Zato smo v novih programih tej pomembni športni dejavnosti namenili pomembno mesto, ob upoštevanju navodil in nasvetov ter izkušenj, ki jih imajo drugje po Evropi in svetu. Prepričani smo, da si sodoben in kvaliteten študijski program na naši fakulteti ne more dovoliti radikalnih posegov na področju planinske vzgoje.
Dejstvo je, da je planinstvo v najširšem pomenu, ena od najbolj priljubljenih športnih dejavnosti v Sloveniji, v katero sodijo sprehodi in izleti po bolj ali manj gorati slovenski pokrajini in v drugi skrajnosti vrhunski alpinistični vzponi v visokih gorah. Da ne govorimo o tradiciji, osebni varnosti in varovanju naravne in kulturne dediščine. Z vidika šolstva pa omogoča športni dan ali šola v naravi s planinsko vsebino idealno možnost za medpredmetno povezovanje, za terensko in projektno delo. Na planinskem izletu ali gorski turi se lahko, ali bolje, bi se morale, vedno prepletati tudi učne vsebine s področja geografije, biologije, kemije, fizike, zgodovine, slovenskega jezika, glasbene vzgoje in drugih predmetov.
Zato bomo, oziroma smo, v kreditnem sistemu, ponudili tudi izbirni predmet Planinstvo vsem študentom Univerze v Ljubljani. Široka usposobljenost in strokovnost, zlasti v pedagoških poklicih, pomeni dodatno možnost zaposlitve oziroma delovanja na šoli.
Znanja s tega področja so dobrodošla in nujna tudi izven šolstva. Planinstvo se s svojimi mnogimi oblikami (pohodništvo, visokogorske in plezalne ture, turno smučanje, plezalni vrtci – poligoni poleti in pozimi, itd) pojavlja tudi v turizmu, kot športno rekreativna ali zdravstveno rehabilitacijsko preventivna dejavnost. Tega se zavedamo tudi na Fakulteti za šport, saj smo že do sedaj posodobili stare in vpeljali nekatere nove programe.
Še nekaj je značilno za odnos Slovencev do gora. Umetniško ustvarjanje. Število književnih del, če omenimo le to zvrst, je glede na število Slovencev osupljivo veliko. Naj zaključimo naše razmišljanje z mislimi dveh naših književnikov, filozofov, alpinista in gornika. Igor Škamperle je v Lastovičjem letu zapisal, da »je gora stala, še preden smo mi prišli do nje. Govorica, ki jo premore, zato ni naša, ampak vekomaj obstaja kakor vesolje, narava, realnost. Ko nekdo pristopi in ujame njen glas, ko zasluti zven ostrine in vzljubi lepoto njenega skladja, ne da bi jo znal razložiti, ni zašel v stranske poti domišljije in si izmislil nekaj prijetnega ali zanimivega, ampak je odkril stvari, ki vedno so. Ni jih izumil, ampak našel. Gora je simbol, morda eden najstarejših, kar jih človek pozna«. Matjaž Kmecl pa je v Slovenskih Gorah takole opisal svoj odnos do njih: »drugače jih ne doživljam, teh naših hribov. Takole, preprosto, malce zmešano, sprotno, vse polno barv in vonjav, precej glasov, vmes kakšna bolj čudna misel, kakšen strah, vse preplavljeno s prijetnim telesnim naporom, pa spet kakšen prijateljski pomenek, kakšna žival, vse polno rož in drevja in – zvestoba. Brez zvestobe ni nič.«
Stojan Burnik