Večer, 25.05.2005, Narava, gore in ljudje: Poljčanski planinci so končali pohode po hribih in vaseh slovenjebistriške občine
Poljčanski planinci so končali pohode po hribih in vaseh slovenjebistriške občine
Prehodili so šeststo kilometrov
Ko človek hodi peš, vidi več, opazuje naravo, spozna kraje in vasi, v katere nikoli ne pride ali pa jih zaradi hitrosti avtomobila ne vidi
Skupina planincev Planinskega društva Poljčane je lani septembra pričela s pohodi, v okviru katerih so spoznavali vse vasi in vrhove v občini Slovenska Bistrica. Včeraj, v torek, pa so pohode z udeležbo 23 planincev in z županjo občine Slovenska Bistrica, Ireno Majcen, tudi zaključili.
Najprej so pričeli s pohodi po pohorskih hribih in vaseh, pozimi pa so hodili po niže ležečih krajih. Organizator pohodov Jože Težak, član PD Poljčane, je povedal: "Skupaj smo po naseljih občine izdelali plan pohodov, določili smo vodnike in vsak je poleg vodenja predelal tudi specifičnosti kraja in posameznih poti ter to razložil tudi ostalim pohodnikom. Od lanskega septembra do sredine letošnjega maja smo naredili 31 pohodov in v 205 urah smo prehodili 602 kilometra, kar pomeni, da smo vsak torek hodili okoli sedem ur."
V občini Slovenska Bistrica so šli skozi 114 naselij in kot poslovilni dan so si včeraj izbrali pot iz Poljčan na Boč in naprej do starega gradu pri Makolah, kjer jih je spremljala tudi Irena Majcen, županja občine Slovenska Bistrica.
Povprečno je na pohod prišlo okoli 17 planincev, vseh pohodov pa sta se udeležila tudi Poldka in Matej Lorenci, ki sta sodelovala tudi pri vodenju poti po Pohorju. Poldka je ob tem povedala: "Ker občino dobro poznam, sploh nisem pričakovala, da bom doživela toliko lepega in da lahko po poteh, kjer smo hodili peš, opazimo toliko zanimivih podrobnosti. Iz avtomobila jih ne vidiš. Ljudje so bili zelo prijazni, ponudili so nam, kar so pač imeli, in nisem si mislila, da so naši ljudje resnično tako zelo prijazni in gostoljubni. Ko smo ob nekem kažipotu iskali pravo smer in vprašali le za pot, nam je ženica, prinesla še vino in vodo. Na Pohorju so nam pokazali kmetijo, preprosto so nas povabili v hišo, vseh dvajset! Ko pa smo na neki poti hodili že štiri ure, pa je neka gospodinja pripeljala za nami golaž, ki smo ga pojedli kar v gozdu. Prvič sem videla tudi rezanje kamna na Cezlaku, v kamnolomu pohorskega granita. Zanimive so bile tudi stare Germove lipe z obsegom čez sedem metrov in sploh nismo vedeli, da jih je toliko."
Na koncu se je Jože Težak zahvalil vsem za uspešno prehojenih več kot šeststo kilometrov. Zadovoljen je bil tudi zato, ker se ni nihče ranil ali kako drugače poškodoval. Urška Šprogar