Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kepa

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Jutranji pogled


Kepa


Proti vrhu


Pogled v ledeni Amfiteater


Zavarovana pot


Veliki Klek


Baško jezero


Kam se vsem tako mudi?

 

Arhiv: Gorniška potepanja

petek, 15. februar 2008, ob 05:33, Gorazd Gorišek, ogledov: 4036

Na ples v maskah z vetromGorniška potepanja. Pust, pust, krivih ust ...

Karavanška lepotica je bila v zimski preobleki, za konec pa še uresničena grožnja razkurjenega domorodca.

Napenjanje mišic na vrhu in v dolini

Ko sva se odpravljala od doma, sva imela v mislih vožnjo na Vršič, potem pa poizkus iz Mojstrovk do Travnika. Ko pa sva se pripeljala do Dovjega in ovekovečila Triglavsko kraljestvo v jutranjem soncu, je avto kot neubogljiv furmanski konj zavil v desno, na gozdno cesto proti dolini Belce.

Grožnja, opozorilo ali past? Cilj je kar nekoliko nepričakovano postala Kepa (2143 m).
Pripeljala sva se do rampe, na katero je nekdo napisal: »Ob vaši vrnitvi, bo rampa zaprta«. Čudila sva se tolikšni lokalni prijaznosti, vendar si z grožnjo nisva preveč belila glave, saj je najin jekleni konjiček previdno počakal pred njo. Ampak zakaj za vraga je pa potem odprta?

Za past?

Snega je bilo že tukaj toliko, da sva morala pri prečenju potoka dobro paziti, da se nisva za uverturo okopala v ledeni vodi.

Umetniške rezbarije vetra

Z višino se je debelila tudi snežna odeja. Pred nama si nihče ni drznil načeti te naravne danosti, tako da je bilo malo pod grebenom potrebno gaziti pol metra pršiča. Edina tolažba pri tem delu nama je bil prekrasen razgled na Kukovo špico, Dovški križ, Široko peč z Amfiteatrom in ostalo druščino. Na sedlo Jepca je s koroške strani pripeljala gaz, ki sva se je neizmerno razveselila. Jalovec in Mangrt

Tik pred vršno strmino sva brez težav prečila ob jeklenici, nakar je bilo videti, da je do vrha ostalo le še malo. Ampak tukaj videz vara in vrh je v resnici še zelooo daleč.
Bolj ko sva se bližala vrhu, bolj je postajalo strmo, za nameček pa je veter spihal sneg, tako da je bilo napredovanje že malce zoprno. Stopila sva na vrh. Severnik je napenjal mišice med nalaganjem nekoristnih zametov, zato sva se mu raje umaknila na južno stran in bila tam končno poplačana z vrhunskim razgledom.

Baško jezero nekje globoko spodaj

Sestop je bil ena sama uživancija. Veter ni več nagajal, nebo je bilo nebeško modro, gore v okolici pa kot bele neveste. Za arhiv sva v objektiv ujela tudi sončne žarke, ki so se skrili za Veliko Martuljško Ponco.

Gore nad Martuljkom Za piko na "i" tokratnim dogodkom je poskrbel par, ki se je zjutraj po cesti zapeljal do koder je šlo, da bi čim lažje in hitreje prišel na Kresišče. Ta poteza je očitno razkurila nekoga od domorodcev, ki se je kljub popolni izvensezoni pomujal do njunega avta in mu izpustil duši prednjih dveh koles. To sta zaradi mraka opazila šele, ko avto ni uspel speljati. Spomnim se, da so mi v avtošoli svetovali, da je na mehki podlagi dobro znižati pritisk v pnevmatikah.

Zadnji žarki izginjajo za V. Ponco A tudi s spuščanjem zraka, kot kaže, ne gre pretiravati !

Potegnila sva ju do Lahovč, kamor ju je prišel iskat sorodnik.

Ne morem verjeti, ampak to je očitno le še en dokaz, da morajo ljudje od časa do časa imeti nekaj materiala za spoved.

eXTReMe Tracker