Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vrbanove špice in zadaj KepaČetrtkova zgodba - Iztok Snoj: Ko sem Rajka Steleta odložil na križišču na Zgornjem Brniku, se mi je smejalo. Začetek zgodbe bom zlahka napisal. Za prvo nadaljevanje je poskrbel Pretepač, potem pa je naprej vse steklo samo od sebe.

Uresničena decembrska želja

 
Že v četrto sem od novembra namenjen skozi Krmo to zimo. Nekam obrabljena je za četrtke, kajne? Ne! Vem, da bo zanimivo. Vem, da je to odvisno od mene, ne od Krme, niti ne od Kredarice ali poti. Jutro je umirjeno, ne mudi se mi v službo. Med pitjem kave poslušam Val202 in tudi kaj pokomentiram. Zdaj pa že pojdi z doma!
 
 Na grebenu pod vrhom Rži Avtostopar. »Greste na Krvavec?« me sprašuje starejši avtoštopar. Pogled skozi njegove oči odpotuje v nek drug svet. Ker nisem takoj odgovoril, spremeni vprašanje. »Greste do Vodic?« »Grem pa skozi Vodice. Nikamor se mi ne mudi.« In že se usede v avto. »Včeraj zvečer so me klicali s Krvavca, če pridem učit. Potrebujejo pomoč. Avto danes ni vozen. Greste plezat?« To pa ne. »Samo hodit.« »Včeraj sem šel z Jezerskega na Ledine in Češko kočo. Bilo je krasno. Se je pa eden ponesrečil. Zdrsnil je na plazu in se ubil.« »Verjetno ni imel prave opreme?« »Ja. Pozimi je vedno treba imeti s seboj cepin in dereze.« Od blizu so njegove obrvi videti prav posebne. »S seboj navadno vzamem tudi petdeset metrov vrvi.« Vprašujoče pogledam. »Včasih sem s seboj nosil tridesetmetrsko, pa enkrat ni bila dovolj dolga.« Ponovno ga samo na hitro pogledam, med tem ko se voziva skozi Vodice.
 
Luknja v RžiNeverjetna štorija Rajka Steleta. » V Grintovcu sem reševal ene, ki so se zaplezali. Trideset metrov vrvi ni bilo dovolj. Spustil sem se dol k njim. Pomagal sem jim, da so izplezali, sam pa sem ostal v luknji. Rešil sem jih, pa niso nobenega obvestili, da bi me prišli iskat! Tri dni sem tičal tam, brez vsega. Slučajno je prišel mimo en planinec, da je šel po pomoč. No, rešil me je Karničar. Od takrat naprej s seboj vedno vzamem petdeset metrov vrvi.« Beseda nanese na Triglav. Sedemstotič je bil lani na njem od leta 1960. In v enem dnevu je bil na vrhu trikrat iz Vrat. Letos načrtuje, da bo od polnoči do polnoči gor in dol prišel štirikrat. Ima že ekipo za verifikacijo. Hitro in rad pove še za kakšnega od svojih rekordov. V treh dneh iz Kamniške Bistrice do Tamarja. Tritisočkrat na Češki koči, ko je pomagal oskrbovati Andreja Karničarja. Kamničan je. Začel je plezati z Bojanom Pollakom in Stanetom Belakom. Ob omembi Šraufa se mu je stišal in omehčal glas.
 
 Kurica se vedno lepo vidi, skala za njo tudi Pa to je Pretepač! V ovinkih nad Mojstrano visoko steguje roko z dvignjenim palcem visok in dobro opremljen gornik. »Greš do konca?« »Dokler bo šlo. Upam, da bo to do konca.« Pravi, da ima že 750 vzponov na Triglav. »Veš koga sem danes srečal? Rajka Steleta. « »Ne poznam.« Zanimivo, da sta bila tolikokrat na Triglavu, a se med seboj ne poznata. Romanje vsakokrat začne na avtobusni postaji v Kopru. V Ljubljani prestopi na drug avtobus. Zapeljeva v Radovno. »Odkar so tu naredili most, v strugi Kotarice nikoli ni bilo več vode. Čez Krmarico pa so me morali lani peljati čez, toliko vode je bilo na cesti.« »Saj res, kako pa je z Jožetom? « Zavzdihne. »Ni ga več. Marca so mu tisto našli, junija pa je že umrl. « Imava več kot minuto molka. Jože je bil velik prijatelj Triglava.
 
 Južno pobočje pod Ržjo Ravnolažje. En sam je šel do sedaj peš, vsi drugi so imeli smuči. Razmišljam, če bi za lažjo hojo nahrbtnik obtežil s krpljami, Pretepač jih že natika na čevlje. Vzeti ali ne vzeti sta si v ravnotežju. V tem pripelje še en avto. »Malo sem radoveden... imata smuči?« »Jaz jih imam, ona ne.« Neodločnost pade iz ravnovesja. Odločitev postane lahka. Hoja bo v troje lažja, zato bom odvzel težo tudi nahrbtniku, ga olajšal. Ravnovesje ni nujno ravnotežje, je lahko tudi ravnolažje. Pretepača komaj lovim. On pa: »Povej Janezu, da prihajam.« V drugi prestavi ne zna hoditi. Takoj da v tretjo. Ločiva se. Para za nama še ni videti. Enako kot smo vsak zase pripotovali v ta konec, tako vsak zase začenjamo pot po dolini navzgor.
 
V Zgornji KrmiNasprotniki in sopotniki. Tap tap po zmrznjenem snegu, ki so ga polivali z dežjem, pred menoj začenja sčasoma odmevati malo nižje. (Kdo je polival sneg? Oblaki kajpada.) Trma na krpljah je izbral staro pot spodaj ob strugi. Nasproti prihaja prvi par. »Je Audi na parkirišču vajin?« »Je, ja. Zakaj pa?« »Nekam razkošno je parkiran.« Tudi nihče od naslednjih nasprotnikov, nasproti sestopajočih, ni bil na Triglavu. Ni več dileme, kam grem. Na Rž, kajpada. Pri pastirskem stanu si po obveznem počitku ponovno zadegam nahrbtnik. Dohiti me mešan par, smučar in peška s parkirišča. Še neogret bi ju spustil naprej, a ju moj tempo ne moti. Nenavadno niha razdalja med nami. Kar naenkrat zaostaneta, potem me skoraj dohitita in tako večkrat. Zadnjikrat slišim, da govori po telefonu. Nevidna, brezžična vrvica je tako močna, da ga ustavi.
 
 Rž s poti na Kredarico, vrh je na levi zadaj Utrjujem namero za Rž. Nad dvatisoč metri je drugačna je klima. Triglav obleti helikopter. Naključje - tretjič zaporedoma ga je obletel, ko grem nanj na četrtek. Ne bo tretjič, če grem na Rž... Spet sta me dohitela. »Greh bi bil, če na tak dan ne bi šli v gore,« pravita v enem takih trenutkov, ko spet hodimo skupaj. Stopinje se dodatno predirajo. Odločim se za krpanje lukenj. Nogo suvam napol mimo nezanesljive stopinje, da se vanjo krepko vsuje sneg in šele nato jo nanovo utrdim s težo noge in na koncu koraka. Prepričan sem, da bosta prespala na Kredarici. Razmere za gaženje niso videti ugodne. Če ne bi šel sam, bi šlo lažje… na misel mi pride »Kaj če mi za turo na Rž posodite…?« Eh, tega se ne reče, še manj napiše. Ne vem, če me je slišal, zame bolje da ne. Ostanki stopinj vodijo v desno. Na pečevju je plast snega tanjša. Žena nima druge izbire kot iti po stopinjah za mano.
 
 Vsak gre svojo pot na Rž, tudi senca V pobočju razpotegnjenih senc. Mož sledi smučini skozi kotanjo in naravnost navzgor. Brez kontrole mobilca je hiter in hitro preseže višino, kjer žena počasi utrjuje stopinje. Ne vidita se. »A takole naskrivaj prehitevate ženo, ali kaj?« Ustavi se, zaradi škripanja snega pod smučmi me verjetno ni razumel. »Tule zavijem v desno, grem na Rž.« Zakaj mu to razlagam, ne vem. Še vedno mislim, da gresta na Kredarico. V ravni črti lahko hodim poševno v strmino. Na vstopu v graben opazim, da sta se spodaj mož in žena po krajšem počitku ločila. On gre s smučmi naprej proti grebenu, ona začenja sestopati. Novi dve silhueti se vidita v senci, kako hitita v klanec Kalvarije. Tako daleč vsak sebi smo si, da že dobim občutek samote. In občutek, da odhajam v svoj svet.
 
 Od velikih: na sredi Jalovec in Mangrt, desno Razor, levo sta Viš in Montaž videti eno Prijeten sopotnik je sonce. Po južnem snegu grebem že blizu grebena. Pod mehkobo začutim trd led, cepin je komaj dovolj. Prav bi bilo, če bi že spodaj nataknil dereze, ne šele na odprtem grebenu. Če bo kdo vprašal za oceno pristopa: naklon je spodaj blag, na sredi je π/6 radianov in proti vrhu π/4 radianov. V kolikor bi se ulegel, bi v naklonu občutil okoli nič stopinj celzija. Nastopil je čas upočasnjenega gibanja v kraljestvu višin. Čas ni več najpomembnejše dejstvo. Še greva skupaj, s soncem. Ena od njegovih senc počasi raste po južnem pobočju Rži, druga po Rjavini. Na derezah pogrešam gumo, ki bi preprečevala lepljenje cokel. No, nisem še na pravem vrhu, Rž ju ima dva. Končno stojim točno na koti Rž. Z nje je videti enaka razdalja do Rjavine in do vrha Triglava. Še malo in sonce bo zašlo za nižjim grebenom naše najvišje gore. Najlažje bi bilo zaviti v dolino, vendar se odločim za lepšo priložnost.
 
Se nadaljuje.
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti