Gorniška potepanja. Po vetrovnem grebenu, s katerega je "odpihnilo" mejo.
Plazovi v visokogorju so se umirili, naju je pa že pošteno vleklo na zasnežene vršace. Na grebenu Košute sva precej domača, tako poleti, kot pozimi.
Greben na prepihu
Plazovi v visokogorju so se umirili, naju je pa že pošteno vleklo na zasnežene vršace. Na grebenu Košute sva precej domača, tako poleti, kot pozimi. Tokrat sva izbrala njen srednji del, kjer pozimi še nisva hodila.
Skozi Dolžanovo sotesko sva se, za ta letni čas, pripeljala presenetljivo visoko. Do planine Dolžanke je bila gozdna cesta popolnoma kopna, nato pa je sledilo nekaj zoprnega ledu. Čeprav je bilo zelo toplo (+6°C), se led kar ni hotel odtajati. 
Vožnja se je končala šele pod planino Pungrat, 1320 metrov visoko.
Zunaj je tako drselo, da bi bilo najbrž bolje, če bi že kar v avtu »skočila« v dereze. Podlaga se je na srečo kmalu popravila. 
Vzpon na Škrbino ni postregel z večjimi težavami, saj sva po odličnem snegu zelo lepo napredovala. Malo sva se sicer »zakopala« v rušje, kamor so naju zvabile stopinje predhodnikov, ki so naju prehiteli, ko sva si nadevala gamaše. Ko se nama je uspelo izkopati iz zelenega labirinta, sva jo s kovinskimi zobci na nogah kaj kmalu pripraskala na najnižjo zarezo v grebenu Košute.
Že pri vzponu do tod je veter pošteno bril okoli ušes, na Škrbini pa se je začel pravi orkester severozahodnega vetra. Na zahodni strani Škrbine se dviga vrh Vetrnik. Ime je povsem upravičeno. 
V teh ostrih grebenskih zarezah, kjer se zračni tok zgosti, še v običajnih dneh pošteno vleče, danes pa je bilo tod pravo obsedeno stanje. Tako je žvižgalo okoli ušes, da se še pogovarjati ni dalo. 
Na hitro sva dvignila sidro in odšla naprej v upanju, da bo na grebenu bolje. Pa ni bilo. Samo še bolj je pihalo in nosilo pršič naokrog, naju pa hotelo odpihniti nekam na Koroško. Pri vseh težavah z vetrom, pa sta bili dobri vsaj dve stvari. Prvič: veter nama je pihal večinoma v hrbet in drugič; z dvignjenim pršičem naju je opozoril, kdaj spet prihaja »na obisk«. Nekajkrat sva se morala pošteno potuhniti v sneg, da naju ni odneslo. Meni je bilo lažje, saj sem imel z nahrbtnikom vred še kar spodobno težo. Biserka pa se je morala zanesti bolj na svoj »močan karakter«.
Čez Pungrat sva se mimo velikih opasti prebila na Tegoško goro (2044 m) in se na njej odločila, da je bilo za ta dan dovolj. Veter se kar ni hotel umiriti. Še za kosilo sva si komaj našla zavetno mesto. Po položnem južnem pobočju sva sestopila na Tegoško planino, od koder sva opazovala, kje sva hodila.
Dan tudi tokrat ni minil brez »posebnih dodatkov«. Za to so poskrbela moja očala. Z glavo sem se zaletel v lesen žleb gospodarskega poslopja na Tegoški planini. Del očal (imel sem jih na čelu, ne na nosu) je padel skozi špranjo v odtok. In to ravno tam, kjer je ... ma, škoda besed!
S planine sva sestopila naravnost navzdol in spodaj, z malo iskanja in sreče, našla prečni kolovoz, ki naju je po plastnici pripeljal do izhodišča.
Biserka mi je zjutraj, ko sva se lovila po tisti drsalnici rekla: »Brez verig ti ne bom dovolila peljati navzdol!« Pa mi je. Sonce je čez dan omehčalo led.