Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Hrapavost morda ni najboljši izraz!

 

Delno razgibana in gladka površina

Plaz v Mihovi grapi

Opast na Sedlu 

Proti vrhu 

Veter v vetrnici 

Pobočje 

Zbirališče 

Napoka

Tobogan 

Očala na glavo, škatlo pod korenine!

Delno popolna...

sreda, 30. januar 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1714

O razmerah, hrapavosti, pokrajinah... in na koncu še o alpinistih!

Hrapavost tal

       

Sonce za Sovinjskim vrhom!                    Gladko in na vrhu lepo!

  Zjutraj še ležim, ker nekaj v telesu ni povsem uravnoteženo in gledam skozi okno. Sonce vzhaja za Sovinjskim vrhom. Njemu kot veličini je morda res vseeno, kje vzhaja in kako ga ljudje gledamo. Kaj bodo naši bližnji sosedje Zadrečani iz Šaleško-Savinjske pokrajine (v ustanavljanju) za Podbevško pečjo, v senčni strani rekli? Zdajle je sonce na Kamniško-Zasavski (v ustanavljanju) strani. Še zmerom bodo rekli »na Kranjsko«, tako kot bomo mi rekli »na Štajersko« stran. Spreminjanje nekih meja je hoja po gladkih tleh, hoja brez primerne obutve. Pa naj zveni še tako čudno, to planinci in drugi dobro vemo. Kljub temu, da mi razumevanje nemškega jezika dela težave, sem prav dobro razumel besede, ki jih je izrekel vodja salzburških lavincev. Med pogovorom je dejal: »A vidva sta pa iz Slovenije«? »Ja iz dežele, na sončni strani«, sem z nasmeškom odgovoril. Sivolasi možakar, ki je tekom dneva s svojimi besedami in dejanji podkrepil razumnost, je nato malo cinično pripomnil: »Tu pri nas v šali pravimo, da je Slovenija deseta avstrijska pokrajina, zgodovinsko, praktično in gospodarsko vezana na obdobje, ki ga več ni.« Malo kislo smo se vsi skupaj nasmejali in rajši prešli k temam, zaradi katerih smo se zbrali in jih precej bolje obvladamo, lahko vplivamo na njih, pa čeprav so včasih »drsne« in le malokdaj dovolj utemeljene. Danes nekateri, kot da res ne bi imeli nobenega drugega dela, hočejo naredit čim več možnosti za zasedanje dodatnih stolčkov, ki ne prinašajo nobene odgovornosti. So samo zelo dobro plačani. Koliko je ta ideja zdrsljiva, koliko oprijema ima, pa bodo razpravljali drugi. Nas zanimajo gore in razmere, ki vladajo v njih, čeprav se ustanavljanje pokrajin tiče tudi gorskega sveta.

  Kakor je v naravi marsikaj zelo jasno in ima svoja pravila, pa smo ljudje povsem predvidljivi, ko hodimo po različnih podlagah. Tudi v takšnih človekoljubnih dejavnostih, ki jih izvajamo v okviru neke organizacije, prihaja do razhajanja mnenj. Morda se bojijo za oblast. Vendar lahko mirno rečem, da povsem neutemeljeno. Odgovornost je prevelika in ob sprejemu se moraš le-te  zavedati. Je le razlika, zakaj določene stvari počneš. Prav tako je takšnole pisanje »hec«, ki se kaj rad sprevrne v povsem resno zadevo. Tisto, kar počneš zase, pa tako ali tako leži nekje globlje, namenjeno prijateljem in v večini primerov sploh ne ugleda sonca.

  Na Veliki planini smo bili prejšnje dni večkrat. Sedaj so se planinci že prepričali, da je za ledene poti, ki vodijo od koče do koče, na in s planine, najboljša uporaba  derez… Zato je kljub velikemu obisku tam gori vsaj začasno zatišje. Zadnjič je možakar samo pomolil glavo skozi vrata v domu. Oskrbnik ga je povabil, naj gre naprej, vendar je povabilo prijazno zavrnil. »Samo čaj mi prinesite kar ven, prejle sem padel šest metrov(600 cm) in takoj sem nataknil derezi… Zdaj jih ne sezujem več!«                               

                                  

 Ledene poti na M. planini          Naravna drsališča

  Premalokrat pa se zapeljem na Štajersko. Preblizu je, čeprav je morda še lepša in prijetnejša. Le zakaj grem v hribe največkrat najprej navzdol in potem zopet v klanec? Pri Calcitu ponavadi presedem ali poberem še koga in naprej v Konec. Samo malo pogledat, kakšne so razmere, ker nekam čudno teče iz nosa. V Koncu bomo tisti, ki poznamo Čmaževka, vedeli, da nas v tem delu vseskozi opazuje in nam bo skozi veter prišepnil, kje tiči uganka ali nevarnost. Če pa je skrit, potlej pa kar obrnimo. Skrivnost razume prav le tisti, ki jo doživlja.

 Gozd v dolini in delno ledena pot, ki vodi na Kokrsko sedlo, sta precej spremenjena. Plazovi so pred leti naredili svoje. Vse skupaj je postalo precej odprto in ob tem času se nam misel ustavi pri tem, koliko bo ob novem sneženju vse skupaj postalo nepredvidljivo. Na trenje snega na podlago, vpliva hrapavost oziroma gladkost tal. Dokler so tla kopna, so to lahko različne ovire; razgiban relief, skale, drevesa, štori, poti, steze, šopi trave, stare jeklenice, ki ležijo vsepovsod… Ob ponovnih snežnih padavinah te naravne in umetne ovire prekrije snežna odeja, ki se sčasoma uleže in pot je odprta. Zato bomo zdaj toliko bolj posvečali pozornost hrapavosti površine snežne odeje. V kolikšni meri je njena površina razgibana, gladka in valovita ali so ustvarjeni žlebovi, zastrugi, morebitni zadrževalni lonci… Tako bomo ob novem sneženju, pripravljeni na ne-odhod v gore. Površina starega snega najbrž ne bo zadržala novega bremena.

  Količina snega, ki bo padla v teh dneh, je uganka. Dejstva, ki so na tleh, ali pa malo visijo čez robove, pa naj nam bodo opozorilo, ki velja za vse naše Alpe.

  Na Sedlu je lep pogled na kranjsko stran, čez Storžič in čez Julijce, kjer so že »Talijani«. Pogled sega preko opasti, v katero so skopali zavetje pred vetrom. Morda bo tudi o takšnem vsaj malo nevarnem spodjedanju treba kdaj dodatno napisati ali preizkusiti trdnost in nevarnost takšnega početja. Zakoni, ki vladajo ob takšnem kopanju, so malo drugačni. Verjetno je vsaj malo lažje, če ti je že dedek povedal, kako je njega dni kopal vodnjake.

                     

Varuh Čmaževk!                                            Zavetišče v opasti!

  Obleganje Grintovca, ki se v zadnjem obdobju razvija precej množično, bo vsekakor moralo prinesti določene zaključke. Primerjava z zimskimi pohodi na Stol je že kar vmesna. Še kočo odprejo…

   Za še malo branja pa tale, še vedno na trdnih tleh stoječ sestavek, ki ga je Mira Marko Debeljakova razvijala in sčasoma načrtno poglabljala ter pozneje napisala v pismu na fizkulturni odbor Slovenije 3.8.1945:

  »Alpinist se razvija iz vrst planincev in zato ostane tudi vedno planinec, tudi takrat, ko se je razvil v alpinista, t. j. ko je po smotrnem urjenju svojih telesnih in duševnih lastnosti kos vsakemu gorskemu terenu v vseh letnih časih. To so športne sposobnosti, ki jih mora razviti alpinist do čim večje popolnosti. Vzporedno z urjenjem telesnih zmožnosti za obvladanje terena – tudi najtežjega gorskega sveta – gre za urjenje duševnih lastnosti: do skrajnosti požrtvovalno tovarištvo, hladnokrvnost, predanost, treznost, dober čut za kombinacijo, orientacijo itd. Alpinist postane le tisti, ki je po naravi borben. Že v tem se loči od povprečnega alpinista, ki mu je glavni smoter užitek, igra in oddih v gorski naravi.«

  Tone Strojin, Strmine njunega življenja, OKS Ljubljana 2000
 

 

 Ujetnik v ledu!

Boris Štupar
eXTReMe Tracker