Planinski vestnik - Mateja Pate: Intervju, Steve House. Dva dni pred tem sem uspela opaziti najavo Stevovega predavanja in se spomnila, da bi lahko izkoristila to enkratno priložnost za pogovor z njim.
Planinski vestnik, januar 2008, strani 62 - 67
Petek, 23. 11. 2007
Ljubljana, 13.57
Perko (1) končno dvigne telefon.
»Prosm?«
»Živjo, kako zdaj kaže z intervjujem? Bo imel Steve čas?«
»Ja, tam okoli pol šestih bi šlo.«
»OK, se vidimo.«
O, panika! Dva dni pred tem sem uspela opaziti najavo Stevovega predavanja in rezervirati karte, potem pa je trajalo še en dan, da sem »staknila konce« in se spomnila, da bi lahko izkoristila to enkratno priložnost za pogovor z njim. Ker je bil teden zelo napet, se s sestavljanjem vprašanj niti nisem imela časa ukvarjati, poleg tega pa je intervju do zadnjega trenutka »visel v zraku«. Zdaj naj bi čez dobre tri ure že sedela pred Stevom in ga po možnosti spraševala kolikor toliko pametne reči. Neprestanega hitenja sem sicer že kar navajena, a tokrat se je povrh vsega pojavila trema, natanko taka kot pred prvim intervjujem, ki sem ga opravila v življenju. O, mater, Steve House je rekel ja, jaz pa še sploh ne vem, kaj naj ga vprašam, da ne bo izpadlo preveč … kr neki.
Ajdovščina, 17.23
Z Boštjanom šibava proti dvorani.
»Glej, tamle je Perko!«
V trebuhu me črviči. Pridruživa se trojici za mizo v lokalu poleg dvorane. Steve, simpatična suhljata pojava v zeleni bundi, nama ponudi roko in se nasmehne. Na tla se zvali pravi balvan. Vse bo OK, moj bodoči sogovornik ni čisto nič »zvezdniški«.
Po uri rahlo živčnega prestopanja je vse nared za predavanje, Steve pa si prijazno vzame debele pol ure za moja »last minute« vprašanja. Predavanje se na ta račun začne z zamudo; če je kdo od čakajočih bentil: mea culpa. Mislim pa, da po predavanju ni bilo več sledu o kakršni koli slabi volji.
Steve House je v zadnjih letih eden najprepoznavnejših ameriških alpinistov. Pleza tako rekoč že od malih nog in s tem si tudi služi kruh, saj se preživlja kot gorski vodnik, svetovalec za znanega proizvajalca gorniške opreme, podjetje Patagonia, in kot pisec člankov za plezalske revije. Na seznamu njegovih najpomembnejših vzponov so smeri v velikih stenah Aljaske, Pakistana, Andov in Himalaje in nekateri izmed njih so alpinistično javnost tako navdušili, da je bil dvakrat (2004 in 2005) nominiran za nagrado zlati cepin, ki jo podeljujeta organizacija Groupe de Haute Montagne in revija Montagnes Magazine. Leta 2004 je dobil nagrado občinstva za solo prvenstveni vzpon na goro K7 (6942 m) v dolini Charakusa v Karakorumu (Pakistan), leto pozneje pa sta z Vincem Andersonom postala prva Američana, ki sta prejela zlati cepin, in sicer za prvenstveni vzpon v Rupalski steni Nanga Parbata (8125 m), ki sta ga opravila v alpskem slogu. Steve je goreč zagovornik tega sloga; če v šali malo špekuliram, morda zato, ker je svoje »alpinistično otroštvo« preživel v slovenskih Alpah …? Kot dijak je namreč eno leto prebival v Mariboru in se družil s štajerskimi plezalci. Takrat se je tudi naučil slovenščine, pravzaprav štajerščine, in kljub temu da je vmes vrsto let ni uporabljal, je v Ajdovščini, kamor je prišel zaradi odpovedanega predavanja na Poljskem, suvereno predaval v našem jeziku. Ob komplimentu, da je očitno nadarjen za jezike, se samo skromno nasmehne in odmahne z roko: »Ah, ne, nisem talent, poleg angleščine govorim samo še slovenščino …« Njegov moto oz. sporočilo (ki ga je videl napisanega kot grafit na neki steni) je »action is the message (2)«. In med njegovim predavanjem, začinjenim s humorjem, smo videli kar nekaj Štefove akcije. Ko je v Sloveniji, je Steve namreč – Štef.
Če začneva s Slovenijo – kako to, da si med študentsko izmenjavo pristal prav v naši deželi?
Hotel sem iti nekam v Evropo, v Italijo, Francijo, ampak rekli so mi: »Če hočeš iti, lahko greš v Jugoslavijo, v Slovenijo, v Maribor.« Seveda sploh nisem vedel, kje to je, sem moral pogledati na zemljevid. Ampak zdaj vidim, da sem imel srečo, da sem prišel sem. V Jugoslaviji nas je bilo 22 študentov, ampak v Sloveniji sem bil sam. V Mariboru sem se pridružil Alpinističnemu odseku Kozjak, začel sem plezati v hribih – to je bilo res pomembno leto zame, takrat sem na nek način odrasel, dozorel.
Kdo so bili tvoji plezalski mentorji pri nas?
Huh … Na začetku sem dosti plezal z Ljubom Hanslom, Dušanom Golubičem, Borisom Strmškom, takrat je bil tam tudi Marko Lukič … Zelo so bili aktivni pri športnem plezanju, v hribih, pri turnem smučanju … Dosti sem plezal tudi z Zdenkom in Miro Zorič, v šolo ni bilo treba iti vsak dan, zato sem bil vedno kandidat za kam iti (smeh).
Kateri vzpon v naših gorah si si najbolj zapomnil?
Ja, dva sta. Enkrat smo z Ljubom in Dušanom plezali pozimi neko smer v Štajerski Rinki, ne vem, katero, ampak bilo je super: malo slabo vreme, nismo prišli na vrh, ampak je bil dober »adventure (3)«. Drugič smo pa z Miro, Zdenkom in Brankom plezali Dolgo Nemško v Triglavu, enkrat v decembru, ko je bil kratek dan, pa hladno je bilo … Nisem razumel, da bomo v steni ves dan; takrat sem bil tukaj šele tri, štiri mesece in sem slabo govoril slovensko – no, še vedno slabo govorim (smeh) – slabo sem razumel in ko smo prišli pod steno, mi ni bilo jasno, kaj bomo delali tukaj – nisem vzel dovolj hrane, vode, denarja, nič – mislil sem, da bomo splezali par cugov in šli nazaj (smeh).
Leta 1990 si bil z našimi alpinisti tudi na odpravi na Nanga Parbat …
Ja, to je bila zame prva odprava. Organiziral jo je Tone Golnar, na njej pa sta bila tudi Jože Rozman in Marija Frantar, ki sta prišla na vrh. Zame je bila to dobra šola, kajti videl sem, koliko se moram še naučiti. Prišel sem le malo višje od drugega tabora, bilo je res težko zame, nisem imel kondicije, izkušenj, … Gledal sem Jožeta in Marijo, kako sta plezala, kako sta operirala … In sem si mislil: Aha, to je to, tako je torej treba delati … Dobro je bilo.
Zadnja leta pogosto plezaš z Markom Prezljem. Kako je prišlo do tega, da si se navezal na vrv z njim?
(Smeh) Zanimivo je, da se nisva srečala v Sloveniji, temveč na Aljaski, mislim, da leta 2001. Plezal sem z Rolotom (Rolando Garibotti), on pa s Stephenom Kochem. Srečala sva se v bazi, sn čul enega Slovenca, sem šel tja …
In mu rekel »živjo« … ? (smeh)
Ja (smeh), in mu rekel živjo … Tako sva se srečala nekajkrat in potem sem ga povabil zraven na odpravo v južno steno Nuptseja, šel je z nami in tako sva začela plezati skupaj.
Se med plezanjem pogovarjata v slovenščini?
On govori angleško bolje kot jaz slovensko, tako da malo mešava. Včasih jaz govorim angleško in on slovensko; razumem veliko, govorim pa malo težje.
Na seznamu tvojih najpomembnejših vzponov, ki so objavljeni na spletnih straneh podjetja Grivel, po številu izstopajo predvsem vzponi na Aljaski. Tja očitno zelo rad zahajaš …
Ja, Aljaska je blizu mojega doma (dve uri z letalom) in je tudi poceni, kar mi je prišlo zelo prav, ko sem bil mlad in nisem imel dovolj denarja. Če si doma iz Severne Amerike, moraš iti na Aljasko, če želiš najti kakšne … kak' se reče … bom povedal po angleško … »world class mountains (4)«, saj je v Ameriki vse bolj ravno – to je dobro za kmetije, ampak slabo za alpiniste (smeh). Zame so bile gore na Aljaski moje Alpe, tam sem se učil plezanja v visokih gorah. Dosti sem se sicer naučil tudi v Sloveniji, ampak na Aljaski je drugače – višje, hladneje, razmere so bolj »mixed (5)«. Za moj razvoj so bile pomembne tudi gore Canadian Rockies, ki so podobne vašim – skala je dostikrat krušljiva, hladno je, razmere so vedno problem, stene so visoke in precej odmaknjene.
Za svoje vzpone si bil že dvakrat nominiran za zlati cepin – enkrat si dobil nagrado občinstva, drugič pa glavno nagrado. Reinhold Messner je nekoč izjavil, da si najboljši ameriški alpinist, kar jih je kdajkoli bilo …
(V zadregi) Kaj pomeni najboljši? Jaz ne bi delil alpinistov na najboljše ali najslabše, to je zelo čudno. Verjetno je, da sem Messnerju najbolj znan, saj sem preplezal Rupalsko steno, tako kot on. Sam mi ni nikoli rekel, da me ima za najboljšega ameriškega alpinista, ne vem, če je to sploh res, morda se je to komu zapisalo na internetu … Messner je sicer en tak moj »hero (6)«, ko sem bil majhen, sem zelo rad bral njegove knjige, to je bila zame čista fantazija.
Se je veliko spremenilo, odkar si dobil nagrade, te alpinistična javnost bolje pozna?
V Evropi morda da, v Ameriki pa nagrada zlati cepin ni tako znana. To je bil prvi zlati cepin za Američane. Zanimivo pa se mi zdi, na kakšne vzpone ljudje reagirajo. Včasih na kak vzpon, ki se meni zdi zelo pomemben, sploh ni odziva med alpinisti. Nikoli ne vem, kdaj bo nek vzpon »big deal (7)«, drugi pa ne (smeh).
Leta 2004 si jasno izrazil svoje nestrinjanje z odločitvijo komisije, da zlati cepin podeli Rusom za vzpon po severni steni Jannuja, ki so ga opravili v klasičnem odpravarskem slogu. V zadnjem času je vedno več govora o tem, da je pravzaprav nesmiselno podeljevati nagrade v alpinizmu, ki je tako raznovrstna dejavnost s številnimi disciplinami, saj je vzpone med seboj zelo težko primerjati. Kaj meniš o tem?
To je seveda zelo težko. Nemogoče je recimo primerjati moj solo vzpon na K7 in ruski vzpon na Jannu s številčno ekipo, fiksnimi vrvmi … To sta dve popolnoma različni stvari. Zame so pomembne izkušnje, moje izkušnje. Jaz drugače pojmujem uspeh kot Rusi – zanje je važen vrh, zame pa tudi slog, predanost. Kako bi to razložil … (se zamisli in nato začne risati koordinatni sistem po svojih kolenih). Če imaš »difficulty (8)« tukaj (pokaže na »os x«) in »style (9)« tukaj (pokaže na »os y« … malo pomolči) … To bom razložil po angleško, prav? Ko se moje tehnične sposobnosti razvijajo in postajam vse boljši, lahko plezam težje stvari. Da bi imel enake izkušnje kot recimo pred desetimi leti, moram imeti enak slog, to je čisti alpski slog, in povečati težavnost. Moja filozofija je, da je izkušnja zame na moji ravni težavnosti enaka kot je recimo za plezalca začetnika na njegovi ravni težavnosti. Jaz moram recimo preplezati K7, on pa, kaj jaz vem, Jalovec. Toda, če se ne oziraš na slog, izničiš izkušnjo. Lahko rečeš, da je nekaj tako zelo težko, da tega ne zmoreš preplezati v »dobrem« slogu, da s težavnostjo opravičuješ zanemarjanje sloga, toda to uniči izkušnjo, saj dobro veš, da če je pretežko ali te je preveč strah, greš lahko nazaj dol.
Si goreč zagovornik alpskega sloga. Je to zate edini »pravi« slog, slog prihodnosti?
Jasno. Zame je odpravarski slog z nosači, s fiksnimi vrvmi, kisikom ipd. »death (10)« za alpinizem.
Ideja alpskega sloga ni nova, zdi pa se, da je pa vedno bolj priljubljena, kot so priljubljene tudi številne komercialne odprave v Himalajo, kjer se na najbolj obleganih vrhovih že pojavljajo čisto »tehnično-organizacijske« težave, če pustimo ob strani etične in moralne vidike. Kako gledaš na to smer »razvoja« alpinizma?
Komercialne odprave imajo za cilj zaslužek. Morajo priti na vrh, zato najamejo nosače, plezajo s kisikom. Kisik je zame doping, to je jasno. Komercialne odprave na osemtisočake so realnost, ne bodo kar izginile, vedno bodo del alpinizma v Himalaji.
Ti kot vodnik ne bi nikoli peljal klientov na kak osemtisočak?
(Smeh) Če bi mi kdo ponudil milijon dolarjev, mu najbrž ne bi rekel ne … Ne bom rekel, da tega zagotovo ne bom nikdar naredil, ampak to je biznis, to nima veze z alpinizmom.
Na seznamu s tvojimi »naj« vzponi nisem zasledila kakšnih bolj frikovskih smeri, npr. v Yosemitih, Patagoniji, … Nisi tam nikoli bil, te take stene ne privlačijo oz. so ti vzponi zate manj pomembni?
Najrajši imam »mixed climbing (11)«. Privlačijo me lepe gore in lepe linije v stenah. S športnim plezanjem se dosti ukvarjam, stanujem blizu področja Smith Rocks, tako da grem tja vsaj trikrat na teden. Ampak če imam čas, da grem lahko na odpravo za nekaj mesecev, bom šel zagotovo v gore. Letos sem bil tudi dva tedna v Yosemitih, ampak to ni moja specialnost.
Domnevam, da spremljaš dogajanje v slovenskem alpinizmu. Kako bi ocenil dosežke naših alpinistov v zadnjih nekaj letih, sodimo v svetovni vrh?
(V zadregi) To je spet en tak … kak' se reče … »judgement (12)«. Slovenski alpinisti so v svetovnem vrhu, a ne vem, če je zares pomembno, ali so v vrhu Slovenci, Američani, Italijani, … Zame je pomemben predvsem duh, v katerem plezajo, v kakšnem slogu opravijo vzpone.
Nekoč si izjavil, da nisi nikoli bil preveč navdušen nad soliranjem. Danes se to malo hecno sliši, glede na to, da si bil nagrajen za solo vzpon na K7 …
Soliranje je zame le eno izmed orodij, ki so alpinistu na voljo. Včasih je pač logično, da vzpon opraviš sam, drugič je spet bolje, da plezaš v navezi. Meja med enim in drugim načinom je za različne alpiniste pač različna. Na K7 sem hotel plezati v »single push (13)« slogu in sem vedel, da s soplezalcem ne bom dovolj hiter, da bi prišel na vrh in nazaj v manj kot 48 urah in zato sem se odločil, da grem sam. Za Nanga Parbat sem računal, da bom imel boljše možnosti za uspeh, če grem s soplezalcem: stena je velika, potrebuješ več dni, opreme, moraš abzajlati, pa tudi za gaženje je bolje, če sta dva.
Biti alpinist profesionalec je težko, hitro se znajdeš v začaranem krogu, ko je (za vsako ceno?) treba doseči rezultate, se oglaševati, biti prepoznaven, da si zanimiv za sponzorje. Nekateri gredo pri tem v ekstreme in naredijo pravi šov, s tem pa lahko škodijo tudi ugledu alpinizma. Kako ti preživiš z alpinizmom, brez da bi iz sebe delal klovna?
Nič ni zastonj. Pol denarja, ki ga potrebujem, zaslužim kot gorski vodnik, pol ga dobim od sponzorjev, s članki, fotografijami. Moj glavni sponzor je Patagonia, a zanj dosti delam – v Kalifornijo grem skoraj vsak mesec za en teden, testiram opremo, material za oblačila, svetujem, … Za vzpone ne dobim nič denarja, Patagonia mi da plačo, ampak zanjo tudi delam. In če hočem iti v Himalajo, si sam plačam karto.
_____________________________________
1 Uroš Perko, organizator predavanja
2 Sporočilo je akcija
3 Avantura, dogodivščina
4 Gore svetovnega razreda
5 Mešane
6 Junak
7 Velika stvar, pomemben dosežek
8 Težavnost
9 Slog
10 Smrt
11 Plezanje v mešanem terenu (led, sneg, skala)
12 Presoja, ocena
13 V enem zamahu
Pogovarjala se je Mateja Pate