Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ljudje se čedalje bolj zavedajo, da se v parku splača živeti


;

torek, 24. maj 2005, ob 05:30, Maja Belimezov, ogledov: 1080

Dvainšestdesetletnemu Janezu Bizjaku, ki vodi Triglavski narodni park (TNP) od septembra 1992, je včeraj potekel mandat, upravo pa bo kot vršilec dolžnosti direktorja vodil še največ šest mesecev oziroma do imenovanja novega direktorja, za katerega se poteguje kar deset kandidatov.

Triglavski narodni park danes in jutri

Ljudje se čedalje bolj zavedajo, da se v parku splača živeti


Dvainšestdesetletnemu Janezu Bizjaku, ki vodi Triglavski narodni park (TNP) od septembra 1992, je včeraj potekel mandat, upravo pa bo kot vršilec dolžnosti direktorja vodil še največ šest mesecev oziroma do imenovanja novega direktorja, za katerega se poteguje kar deset kandidatov.

Bizjak je prišel na čelo našega edinega narodnega parka v obdobju, ko so se začele nujne vsebinske spremembe. Uprava parka je na začetku 90. let namenila več pozornosti inventarizaciji živalskega in rastlinskega sveta, raziskavam, začeli so opuščati lov ogroženih živalskih vrst in pod pritiskom javnosti tudi nekaterih lovnih vrst ter se prilagajati merilom, ki veljajo za mednarodne priznane narodne parke. Res je, da so bili v to navsezadnje celo prisiljeni. Zaradi gospodarske rabe v osrednjem delu parka, zlasti lova, je našemu edinemu narodnemu parku grozilo, da ga bodo črtali s seznama mednarodno priznanih narodnih parkov pri Združenih narodih. Nekdanje državno gojitveno lovišče se je preoblikovalo v sodobnejšo upravo, TNP pa vendarle še čaka dokončna preobrazba v pravi narodni park. V naslednjih letih bo treba postopno povsem izločiti gospodarske dejavnosti iz njegovega osrednjega dela, uprava pa bo z novim zakonom, če bo zakonodajalec sledil argumentom stroke, najbrž pridobila bistveno večje upravljavske pristojnosti.

V kakšnem stanju zapuščate Triglavski narodni park?

Prepričan sem, da v dobrem. To navsezadnje potrjuje tudi diploma sveta Evrope, ki smo jo prejeli lani kot evropski park leta. Večje težave so na pravnem področju, na katerem status parka ureja zakon iz leta 1981. Zakon ni samo zastarel, ampak je neuporaben. Kmalu bo minilo že četrto leto, odkar je v parlamentarnem postopku novi zakon o TNP. S sodobnim zakonom bomo upravljanje narodnega parka prilagodili mednarodnim standardom. Status TNP vsebinsko ni rešen.

V kakšnem smislu?

Obstoječa zakonodaja nam ne daje tistih upravljavskih pristojnosti, ki bi jih morali imeti po mednarodnih merilih. Pri gospodarskih dejavnostih mednarodna merila jasno določajo, da v osrednjem območju ni nobene gospodarske dejavnosti. Nobene. Pri nas pa imamo konflikte interesov tako rekoč na vsakem koraku, ker vsako področje posebej ureja svoj zakon. Novi zakon o TNP bo moral rešiti te dileme tudi do preostalih zakonov. Upravljanje posameznih področij po drugih zakonih bo moralo biti vsaj usklajeno, če že ne podrejeno novemu zakonu o TNP.

Predlog zakona o TNP, ki ga je pred leti vložila skupina štirih poslancev z Dušanom Vučkom (LDS) na čelu, je izzval nasprotovanje mnogih, med drugim tudi vaše.

Ministrstvo za okolje in prostor se je zavedalo, da je zakon iz leta 1981 preživet. Zato je bil že v začetku leta 2002 pripravljen predlog novega zakona, a delo je potem povsem zastalo. Naslednje leto je skupina poslancev vložila svoj predlog zakona. Ne bi rekel, da smo temu predlogu nasprotovali, imeli smo le veliko pripomb k vsaki različici zakona. Naše pripombe sicer niso bile v celoti upoštevane. Nevladne organizacije so se pojavile šele pozneje, državni zbor pa je pred enim letom sklenil, da postopek za zdaj ustavi, ker predlog zakona ni bil usklajen.

Zakaj ste nasprotovali predlogu zakona?

V predlogu je veliko stvari manjkalo ali pa so bile nedodelane. To je bilo zlasti razvidno pri določitvi pristojnosti in obsegu dela upravljavca, obstoječa določila pa so prinašala nekatere zadrege oziroma ni bilo jasno, ali ima varstvo narave prednost pred drugimi področji, manjkalo je celotno področje kulturne dediščine. Motilo nas je, da predlog zakona preveč podrobno ureja gradnjo ob Bohinjskem jezeru, saj zakon ne more biti nekakšen zazidalni načrt peščice povzpetnikov. Najbolj pa nas je zmotila obrazložitev, da je bil zakon o TNP iz leta 1981 vedno cokla razvoja in kot takšen najbolj zaviralni element za prebivalstvo. Šele referendum o izločitvi nekaterih delov iz parka v Bohinju je porušil zgrešeno oceno predlagateljev, ki jo navkljub našemu prizadevanju niso hoteli umakniti. Lokalno prebivalstvo je park na referendumu podprlo. Hoteli so ostati v njem, iz njega niso hoteli biti izločeni. Poleg tega so naselja v njegovem južnem delu predlagala razširitev TNP tudi na njihovo območje.

Očitki, da je park cokla razvoja, se pojavljajo že dalj časa.

To nikakor ni res. Park namreč prinaša veliko priložnost za nov razvoj in izboljšanje življenjskih razmer prebivalstva, kar smo dokazali zlasti v zadnjem desetletju. Ljudje so bili deležni številnih finančnih pomoči in spodbud, ki smo jih zagotovili v državnem proračunu in mednarodnih programih. Kdor se spozna na številke, bo vedel, da park nikoli ni (bil) cokla razvoja. Če bi vlada v celoti uresničila program finančnih spodbud, ki smo ji ga predlagali, bi bilo očitkov na račun parka še veliko manj.

Kdo potem širi takšne govorice?

Širijo jih predvsem nekateri posamezniki, ki so bili prikrajšani pri svojih privilegijih. Govorim o tistih, ki so se denimo v osrčju parka namenili zgraditi vikend, a niso dobili dovoljenja, ali pa so lastniki na črno zgrajenih počitniških hišic. Domačinom park nikoli ni bil ovira za graditev. Za njegovo območje namreč velja enaka prostorska zakonodaja kakor za vso državo. Zaradi parka ni bil nihče oviran. Ljudje se čedalje bolj zavedajo, da se v njem splača živeti.

Zakaj se jim splača?

Prebivalci so upravičeni do raznih finančnih spodbud. Dobivajo dodatek za biokmetovanje, iz kmetijskih okoljskih programov dobijo dvajset odstotkov več sredstev, ker živijo v parku, planine na parkovnem območju dobijo konkretno finančno pomoč uprave TNP za ureditev infrastrukture. Poleg tega, da jim dajemo celotno strokovno pomoč pri odpravi konkretnih problemov, si prizadevamo za partnerski odnos in za izboljšanje življenjskih razmer. Trdim, da se ljudem splača živeti v parku. To se vidi tudi iz programskih usmeritev EU, ki bo v prihodnje namenila še več pozornosti zavarovanim območjem in tamkajšnjim prebivalcem ter njihovemu razvoju.

Če se ljudem splača živeti v parku, zakaj v Sloveniji nimamo več parkov?

V Sloveniji so zavarovana območja tabu tema. To pa zato, ker je vse, kar je bilo zavarovanega, prišlo od države navzdol. In vse, kar je pred tridesetimi, štiridesetimi leti prišlo od države, je bilo slabo. Takšno je bilo prepričanje v javnosti. S tako popotnico je začel tudi TNP. Ker ga je ustanovila država, je bil slaba rešitev. Ljudje so v tedanjih razmerah, ko ni bilo javnih razprav in ko se ni dalo dosti na voljo prebivalce, prek nastalega parka kritizirali tedanjo državo in njeno politično ureditev. Negativna dediščina, ki je tedaj nastala, je ostala. Nikogar ni bilo, ki bi predstavil prednosti. Zato nekateri še danes zmotno mislijo, da so zavarovana območja nekakšni indijanski rezervati.

Vprašanje je, ali so tedanji kreatorji parkovnega varstva sploh vedeli, kaj ustanavljajo. Uprava novega parka je pravzaprav postala nekakšna zamaskirana lovska organizacija.

Tedanja uprava ni bila prav nič zamaskirana lovska organizacija, ampak nekdanje državno gojitveno lovišče Triglav, ki se je preimenovalo v Triglavski narodni park in prevzelo upravljanje. Sčasoma smo nekdanjo lovsko organizacijo strokovno okrepili, lovce pa zvečine prešolali v naravovarstvene nadzornike.

Imamo zdaj sodobno upravo narodnega parka?

Povsem sodobna še ni, je pa na najboljši poti, da to postane. Že zdaj je primerljiva z upravami drugih parkov v Alpah, moramo pa izpolniti še nekatere pogoje, predvsem glede upravljanja, in zagotoviti je treba ustrezno financiranje parka.

Je TNP še vedno le pogojno vpisan na seznam mednarodno priznanih narodnih parkov?

Te pogoje še izpolnjujemo. Po zasnovi razvoja parka, ki smo jo napravili leta 1993, moramo stanje uskladiti najpozneje do leta 2010 oziroma 2020. Z osrednjega območja parka moramo izločiti vse gospodarske dejavnosti. Lahko se tudi zgodi, da bo novi zakon prinesel spremembe osrednjih območij.

Ali se v parku še vedno lovi?

Po odločbi, ki jo je leta 2000 izdalo kmetijsko ministrstvo, v delu parka lova ni. To je začetek druge faze prilagajanja mednarodnim merilom, ki jih moramo izpolniti. Pred nami je tretja faza, to je postopno omejevanje lova na osrednjem območju, ki mu močno nasprotujejo lovci in njihove organizacije.

Katere živali pobijate?

Upravljavci uporabljamo izraz odstrel in ne pobijanje, čeprav je razumljivo, da tudi beseda odstrel ne pomeni oživljanja živali. Streljamo vse vrste, ki jih v letnem načrtu odstrela predpiše slovenski zavod za gozdove. Ko pristojni minister podpiše načrt odstrela, smo ga dolžni brezpogojno izvesti. Če ga ne bi, bi kršili zakon in bi dobili na vrat lovsko inšpekcijo. To govorim iz lastnih izkušenj. Zaradi neizvajanja lova v preteklih letih je bil park na predlog lovskega inšpektorja kaznovan s 300 tisočaki kazni, jaz pa kot odgovorna oseba na 100 tisočakov. Postopek na upravnem sodišču sicer še ni končan.

Ali izvajate tudi komercialni lov?

Komercialni lov izvajamo samo zunaj parka, to je na območju Mežaklje in v Zgornji Savski dolini, kjer upravljamo lovsko območje. Tako kakor lovske družine lahko tudi naša ustanova prodaja divjačino.

Na osrednjem območju ne izvajate komercialnega lova?

Ne, na osrednjem območju izvajamo samo sanitarni odstrel bolnih živali. Zaradi preprečevanja prenosa nalezljivih bolezni, tako pravijo, imamo tudi tako imenovane tamponske cone med območji, ki jih upravljajo TNP in lovske družine. Naša upravljavska zasnova, ki je skladna z mednarodnimi merili, je, da se lov z osrednjega območja postopno povsem izloči.

Ali gozdarstvo v narodnem parku ni moteče?

Gozdarstvo je še vedno navzoče, tudi na osrednjem območju. Vendar v čedalje manjšem obsegu, kar je posledica dobrega sodelovanja na strokovni ravni.

Območje TNP obišče poldrugi milijon obiskovalcev na leto, turizem se pospešeno razvija ravno ob našem edinem narodnem parku in v njem. Koliko sredstev dobite iz tega naslova?

Nič. Menim, da bi se moral park financirati tudi iz tega naslova, vendar mora to sistemsko urediti nova zakonodaja. Park ponuja zelo veliko možnosti za razvoj ekoturizma. Tudi sami smo se lotili tega področja v Trenti, vendar so to šele zametki.

Po svetu narodni parki prinašajo cenjeno blagovno znamko, naravovarstveniki pa uživajo velik ugled v javnosti. Pred desetletjema je sloviti raziskovalec Jacques Cousteau prejel kar 80.000 pisem, v katerih ga je francoska javnost pozivala, naj kandidira za predsednika republike. Koliko pisem s podobno vsebino ste na zadnjih predsedniških volitvah prejeli vi?

Nobenega. Slovenija še ni Francija in Bizjak ni Cousteau. Strinjam se, da v slovenski javnosti nisem kdovekako znan, k temu pa moram takoj dodati, da tudi park ni. Razloge za to vidim predvsem v tem, da nam ni uspelo priti v javnost prek tiska in elektronskih medijev. Imeli smo nič koliko predlogov za oddaje, organizirali smo prireditve, imamo strokovna srečanja, a televizije nikoli ni bilo. Govorim o stvareh, ki v javnosti lahko pozitivno vplivajo, vendar jih preprosto ni. Naš edini narodni park je bolj znan v tujini kakor doma. Vodilne evropske revije vsako leto objavljajo navdušujoče reportaže o TNP, domači mediji pa se oglasijo le ob naravnih nesrečah ali v aferaškem slogu.

Viktor Luskovec

eXTReMe Tracker