Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Z nekaj previdnosti je tudi v tem letnem času Dovška Baba s pogledom na koroška jezera zlahka dosegljiva
Pa nam sploh ni treba tako visoko, čeravno vodi prav na planino Dovško Rožco gorska cesta, povsem varna pred morebitnimi plazovi, ki pa jih letos še ni bilo, saj je tu gori komaj kaj snega. Če se že odločimo za vzpon na Babo, je kar prav, da vzamemo s seboj dereze, saj bo vršni del gore s planine skozi rušje poledenel, še sploh stopinje naših predhodnikov, saj je razgledna gora priljubljen cilj pohodnikov. Če na Babi (1891 m) še niste bili, še kratek opis poti. Precej visoko se sicer lahko zapeljemo, najmanj do razglednih Raven, pa vendar parkirajmo avto na prostorčku onkraj potoka Mlince z istoimensko malo elektrarno kmalu nad vasjo. Steza zavije takoj za parkiriščem v gozd, pot je shojena, blatna, tudi deloma pomrznjena, večji del med bukovjem in skalovjem, dokler nad Blažčevo skalo ne pridemo na gorsko cesto, a jo le prečkamo in se pod belim skalovjem Bele peči dvigamo zdaj že precej razgledno tudi preko manjšega melišča, dokler ponovno ne pridemo do ceste, kjer se nam levo odpre pogled na sotočje potokov pod planino Mlinco.
Od tod do planine Dovške Rožce vodi precej grda, tudi skalnata steza, ki se ji zlahka izognemo, če nadaljujemo po cesti, ki prečka tudi skalno pobočje, v katerem zgodaj spomladi cveto avrikli. Prav nič se ne bomo zamudili, če si bomo pot nekoliko podaljšali, pa še varneje bo. Ko se konča to prečenje, zavije cesta levo in po tistem klancu kmalu pridemo do lepe koče obnovljenega stanu, kjer poleti pasejo in kjer pozno pomladi lahko naberete ekološki regrat. Od tod do vrha Babe je le še slabe pol ure, vrh pa je lahko nekoliko bolj nevaren zaradi snežnih pasti. Če smo v goro ubirali bližnjice, je varneje, če se v dolino podamo lepo po cesti, saj je lahko marsikje pod listjem skrit led. Na Belo peč (1460 m), ki smo jo obiskali pred letom ali dvema, se lahko povzpnemo po senčni severni strani, porasli z bukovjem.
Z Dovjega pa se lahko napotimo tudi navzgor in na prvem odcepu levo. Tudi ta gorska cesta je zdaj malodane kopna, pa se še lep kos poti peljemo. Cesta se v daljših serpentinah vzpenja bolj v levo pod skalno vzpetino Borovje - 1476 m. Na prvem odcepu desno zavije cesta v strugo potoka Mlince (sotočje dveh potokov, od koder vodi levo steza proti Kurjekom pod Kepo in tudi naravnost navzgor na planino Mlinco ter z nje na sedlo Mlinca, pa levo na Kepo ali desno na babo), zato mi tu zapeljemo levo in kmalu potem zapustimo avto, ker je pred nami kar hud klanec v levo preko nevarnega plazišča, kjer pogosto padajo kamenje in skale. Od tod, kjer smo pustili avto, imamo slabe pol ure do manjše planine, stisnjene med dva hriba, Borovje (1476 m) desno in Planico levo (domačinom bo všeč, če ji boste rekli Planca, 1503 m).
Oba hriba sta nekakšno predgorje dvatisočaka Kepe, ki se ji v tem času iz strahospoštovanja raje odpovejmo. Steza, ki vodi naravnost na to sedlo, se nadaljuje naprej preko razdrapanih, a slikovitih Kurjekov na Kepo.
Priporočam jo le za poletni čas. Če boste na to planino zašli med vikendom, boste v eni tamkajšnjih koč našli gostoljubnega domačina za nekaj besed, toliko, da si človek malo odpočije pred vzponom na sedlo, od koder smo pred leti šli po severni, bukovnati strani na razgledno Borovje.
Tokrat jo s sedla uberemo po slabi stezički levo in med rušjem, skalovjem in bukvami kmalu dosežemo še eno razgledišče - Planico. Če nam sama Planica ni dovolj, lahko nazaj grede skočimo še na Borovje, sicer pa zgoraj že kaj najdemo v nahrbtniku, da si podložimo zadnjo plat in se predamo soncu in razgledovanju po Triglavovi soseščini onkraj gornjesavske doline. Za daljšo turo na Babo boste potrebovali kakšnih šest ur, za Planico pol manj, če ne boste preveč klepetali ali posedali na vrhu.
JOŽE PRAPROTNIK
V meglo potopljeni levo Kot, desno Vrata, pa še z leve Rjavina, Triglav s Cmirom in Stenar, spredaj v sredi pa Požar Foto: Jože Praprotnik