Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Ko zapade veliko snega in je ocena nevarnosti snežnih plazov zvišana na 4. stopnjo, pomislim na Viševnik. Zadnjo noč je zapadlo celo novih dvajset centimetrov svežega na pol metra še ne postaranega snega.
Plesišče
Po končanem velikem plesu snežink
»Kako gre?« »Tako, tako. Novega leta ne morem začeti dobro, če starega nisem končal najbolje.« »Si kje bil včeraj?« »Slabo vreme je bilo, sem izlet prestavil na danes.« Četrtki ja, a ne več za vsako ceno. Dobro naključje - zadnji delovni sestanek odpade. V bistvu se moram poriniti iz službe, da se vanjo ne ujamem do večernih ur.
Pasja družba. S planote je slišati lajež. Na ovinku smučišča se znajdem nad dvema
turnarjema. Glas njunega malega psa spet odmeva po praznem smučišču. Sinhrono stopamo v strmino, tako da razdalja med nami ostaja enaka. Gotovo sta pospešila. Če bi že prej hodila tako hitro, ju ne bi nikdar ujel. S strmejšim klancem mi začne zmanjkovati kisika in kak izdih pospešim skozi šobo v ustih, da se sliši kot puh lokomotive ali glasen zavzdih. Le kaj mi je treba tega... Če ju spustim naprej, gora kot fotografski motiv ne bo več brez ljudi. Oj, življenje je lepo!
Kaj če bi znanstvenikom zares uspelo na umeten način ustvariti živo celico? To bi bila samo imitacija tistega, kar v naravi že obstaja. Ljudje imajo radi imitacije. Če nekdo v nočnem lokalu oponaša psa, bodo ljudje šli tja in plačali, da ga lahko gledajo. Če vidijo lajati pravega psa, se za to ne bodo zmenili. (*)
Pa mehko teptanem smučišču gre na trdó. »Kaj uničuješ smučišče, se bodo jezili žičničarji.« Je to namenjeno mojemu krpljanju? Ne, lastnik se je pošalil na račun drobnih luknjic, vdrtih s pasjimi tačkami. Upam, da žičničarji niso prepovedali hoditi po smučišču tudi divjadi. Nad vlečnico se začne sveža smučina. Krplje v njej držijo dobro. Pes, ki je po smučišču za zabavo glasno tekal med nami, je nehal tratiti sapo za lajež. Do prevala sem naredil dovolj posnetkov, da me dohitijo. Spomnim se pesmi »Ne mi dihat za ovratnik...« Raje jih spustim naprej. Videti sta močnejša. Vse tri nas preseneti, da ima greben tako malo snega. Odpihalo ga je, ugibamo.
Recimo, da se ima nekdo za zelo močnega. Zakaj je močan in krepak? Samo zato, ker je v njem duhovna iskra. Kakor hitro mala duhovna iskra odide, je konec njegove moči in vitalnosti, nakar pridejo mrhovinarji in njegovo telo pojedo. (*)
Po grebenu brez dodatnega pritiska. Takoj menjata tempo. Sedaj jaz diham za gležnje enemu od njiju. Čisto dober občutek je, če oni pred mano ne more hitreje. Tuintam se odlepim za trenutek, za hiter in bliskovit fotografski posnetek. Pomenkujem o snežnih razmerah, nevarnosti snežnih plazov. Izrazim mnenje: »Važno je imeti pravi občutek. Ponavadi imam problem, ker ne znam ločiti pravega vtisa za nevarnost od občutka strahu. Teorija tudi ni dovolj. Največjega slovenskega znanstvenika je pokopal plaz…« Oni, ki smo ga videli daleč pred seboj, še vedno postopa po vrhu. Pravi uživač! Pasjemu gospodarju in njegovemu prijatelju ni za vrh. Raje pogledujeta, kako bi odsmučala na severno stran. Z nekaj zavoji je pri nas tudi uživač z vrha. Je to nagrada, ko lahko na vrhu stojim sam?
S: Znanstveniki izdajajo revijo z imenom Narava. V njej si članki o stvaritvah narave, kot so rastline, rože, minerali, Boga pa revija ne omenja. Ś: Rastline so proizvod narave, o tem ni dvoma. Toda naslednje vprašanje, ki ga moramo postaviti, je: »Kdo je proizvedel naravo?« Postaviti to vprašanje je znak prave inteligence. (*)
Trenutki odločitve. Eden od turnarjev s smučko seka v manjšo napihano veho. Skupaj opazujemo početje in odločitve. Ocena nevarnosti plazov je postavljena dokaj visoko. Predvsem ni jasno, ali je na drugi strani pršič. Na naši strani je težak kložast sneg, vmes pa nekaj goste in nepredelane snežne kaše. Eden se je že odločil, da se vrne po normalki, drugi pa med nenapornim pretegovanjem močneje zajema sapo. Pes začne nervozno cepetati in z laježem želi pripraviti gospodarja, da bi se začel vračati v dolino. Smučar zapelje v strmino in vse je v redu! Videti je, da se je dobro odločil, da je prepoznal pravi občutek. Le pes ne ve, kaj bi. Končno ga gospodarjev prijatelj prepriča, da steče za njim. Tudi žival se je odločila dobro…
Inteligenten je tisti, ki ima znanje o sebi, o svetu, o Bogu ter o njihovem medsebojnem odnosu. Če ne ve, kdo je, potem ni inteligenten. Žival ne ve, kdo je; žival misli, da je telo. (*)
Z drsalnim korakom na gorsko Plesišče. Dan še kar traja. Na prevalu nisem več sam. Samotar z vrha hodi s smučmi, v rokah ima pripravljen fotoaparat. Čaka na sončni zahod. »Sam ga grem gledat na Plesišče, bo lepši.« »A ne bo kmalu tema?« »Sonce zahaja čez približno četrt ure, potem se bo dobro videlo vsaj še tričetrt ure.« Grem po sledi, ki jo je on naredil popoldan. Na vrhu se mi pod vejami udre in do pazduhe se znajdem v snegu. Šele sedaj opazim, da se natančno za sedlom med Malim in Velikim Draškim vrhom vidi sam vrh Triglava, obsijan z zadnjimi sončnimi žarki.
Čeprav vsak ve, da ogenj nevtralizira vodo, pa ne morete razpršiti megle, ne da bi povzročili škodo. Po naravni poti pa se megla razprši, ko vzide sonce. Moč sonca je večja od vaše moči. Zato morate priznati obstoj nepojmljive moči. (*)
Zimska radost. Oni na prevalu še kar uživa. Sam si požvižgavam melodijo, ki mi že nekaj let ne gre iz ušes. Sedaj je za postopanje na prevalu pod Plesiščem vrsta na meni, tako kot se je prej on. Nikamor se mi ne mudi. Psa že dlje časa ni več slišati. Mir se na nebu barva z močnejšimi barvami. Na temno zelene smrekove vrhove seda nebesna tema. Vonj po zimi je čist. Na povratku zagledam spodaj luči ratraka. Med vzvratno vožnjo njegovo piskanje odmeva daleč okoli. Koga opozarja, če ni nikogar? Na koncu smučišča mlad par uživa v postavljanju sneženega moža. Zavrtita se v objemu, preden na trup nasadita glavo. Še je mladina, ki se zna imeti rada tudi v naravi.
Dejstvo je, da življenje izvira iz življenja. Pravzaprav ni pravilno reči, da se življenje poraja. Življenje stalno obstaja. Materija je tista, ki se poraja. (*)
(*) A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupãda, Življenje izvira iz življenja
Iztok Snoj