Gorazd Gorišek 01.02.2008 06:37 4618 0

Mišelj vrh

Gorniška potepanja. Zopet sva se hudovala nad vremenarji, ki so poskrbeli, da sva spala pod domačo streho, češ, kaj bi prenočevala v zimski sobi, če pa bo naslednji dan padalo. Če že, bi lahko z neba padlo le sonce.

Zaključek novoletnih praznikov

Drugi dan novega leta sva se namenila v Julijce. Potrebovala sva hitro dostopno in visoko izhodišče, ker je bila ura že pozna. Kazalca sta povedala, da je odbilo devet dopoldne. Pognal sem proti Pokljuki …

Na Rudnem polju je bilo snega zelo malo in smučišče je samevalo. Še cesta mimo njega ni bila zaprta, kot je vsako normalno zimo. Ustavil sem pri vojašnici.

Na Studorski preval sva hodila po odličnem snegu. Prečnica čez debeluhova pobočja (Tosc, 2275 m) pa je bila zopet bolj podobna drsalnici, kot pošteni poti, a je bilo kljub nadležnemu ledu še kar znosno. Lanskega marca sva se tod dodobra namučila v visokem snegu.

Za Planino Zgornji Tosc sva prekoračila nekaj sneženih plazov. K sreči je že nekdo pred nama sestopil mimo lovske koče na Malo polje. Težav ni bilo, le nekaj podrtih grmov, ki so pokleknili pod težo snega, nama je prekrižalo pot. Nekaj sva jih obhodila, nekaj preskočila, z nekaterimi sva se celo pretepala. Kdo je bil na koncu bolj tepen, pa ne bi govoril ...

Fužinske planine so se bleščale v soncu, le okoli Triglava se je smukal osamljen oblak. Še en dan, ki bi ga bilo škoda zamuditi.

Mišelj vrh s prednjim obrambnim zidom Koštrunovca

Mimo presihajočega jezera, ki je bilo seveda pod ledom in snegom, sva se povzpela do Planine pod Mišelj vrhom. Osamljena planina, na kateri stoji nekaj čudovitih pastirskih stanov, je sanjala zimsko spanje. Sledi predhodnikov so dokončno ugasnile.
Gaženje ni bilo zahtevno, saj je bilo snega »komaj« do kolen. V dolini imajo gamsi svoj raj - človek vanjo poredko zaide.

S cepini sva se po izpostavljenem zahodnem grebenu povzpela na vrh. Trden sneg naju je še enkrat več razveselil in na ogled so se nama postavili velikani Julijskih Alp in Visokih Tur.
Iz snega je molel le majhen del skrinjice z vpisno knjigo. Biserka je vzela svoj cepin in začela kopati. Kmalu je ugotovila, da je kovinski pokrov vzel hudič, ostala je le vrečka s snegom in nekaj, kar je bila včasih vpisna knjiga. Mišelj vrh (2350 m) ni obljudena gora, tako da sva morala obrniti samo dva lista in že sva našla najin poletni obisk izpred leta in pol.

Noč se je že bližala in potrebno je bilo dvigniti sidro. Vsaj do planine sva želela priti še v dnevni svetlobi. Sonce je počasi začelo jemalo slovo in z barvami okrasilo najin današnji cilj.

Iz Voj in prek Pokljuke se je pripodila megla. Tolažila sva se, da prav veliko tako ne bi več videla.

Ko sva sedla v avto in se je prižgala lučka, pa sem imel kaj videti: Zaradi megle in mraza, se mi je Biserka spremenila v novoletno jelko. Žal so se ji okraski do Bleda že odtajali. Šmrc!

gorisekgorazd@gmail.com