Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Šija (1880 m)

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Eno takih, kjer nas žičniške naprave popeljejo visoko v nedrja okoliških gora, ki so lažje dostopna kot julijski velikani na zahodnem in severnem obzorju, je Vogel

Dnevnik, sreda, 23.01.2008 - Kjer tišina šepeta


Pri vremenu, s kakršnim so nam postregli prvi tedni letošnjega leta, je bilo megleni, oblačni in vlažni dolinski zamorjenosti mogoče ubežati le kam v daljne tople kraje ali pa nekam visoko, na grebene in vrhove gora. Pa tudi tam ni bilo vse po volji iskalcev sonca in razgledov po širnih, jasnih obzorjih, kajti v kratkem času je predvsem v Julijcih zapadlo toliko novega snega, da je previdnim in izkušenim gornikom upravičeni strah pred plazovi preprečil marsikatero uresničitev v visokogorja letečih želja, zato pa so na svoj račun te zadnje dni prišli predvsem tisti s skromnejšimi pohodniškimi cilji, in seveda smučarji na naših višje ležečih smučiščih. Eno takih, kjer nas žičniške naprave popeljejo visoko v nedrja okoliških gora, ki so lažje dostopna kot julijski velikani na zahodnem in severnem obzorju, je Vogel nad Bohinjskim jezerom. Že samo vijuganje po njegovih prostranih smučiščih daje človeku občutek visokogorskega bivanja, vzpon na kakšnega okoliških, med turnimi smučarji zelo cenjenih vrhov, pa zgodbo spremeni v vrhunsko gorniško doživetje. Najbližji (čeprav sploh ne najlažji) sladkorček za dober okus je razgledni prestol vzhodnega kraka Spodnjih Bohinjskih gora, ki se dviga komaj slabih sto višinskih metrov nad Visoki Orlov rob, kamor nas do postaje Plato pripelje najvišje segajoča sedežnica voglovega žičniškega sistema.

Šija (1880 m)

Vrh Šije z Visokega Orlovega roba

Vendar pozor! Na postaji Plato smo še na varnem smučišču, le po nekaj korakih po grebenčku, v tem času globoko zasneženem, ki drži proti jugu, pa se bomo znašli v povsem drugačnem, neveščim in neopremljenim nevarnem svetu, izkušeni, pripravljeni in ustrezno opremljeni pa bodo znali oceniti, ali jim sicer kratek, a zelo strm vzpon po severnem pobočju na Šijo grozi s kakšnim plazom svežega snega ali zdrsom na poledeneli strmini.

V ugodnih snežnih razmerah se z vrha Šije spusti globoko v Žagarjev graben in naprej v Ukanc marsikateri vešč smučar, vendar ta »vzpetinica« zaradi svojega zelo strmega vrhnjega pobočja in seveda bližnjih urejenih smučišč med turnimi smučarji še zdaleč ne uživa takšnega ugleda kot bližnja, vzhodneje stoječa Rodica. Je pa večjega obiska in pogostejše pozornosti deležna v času, ko smučišča na Voglu samevajo in po planinah naokrog še zvončklja kakšen kravji zvonec. Takrat tam zgoraj med Orlovo glavo in Kratkimi plazi zavladata spokoj in tišina, smučarski hrup in trušč sta za nekaj kratkih mesecev pozabljena, pota proti Rodici in Črni prsti na vzhodu in proti Konjskemu sedlu in Komni na zahodu oživijo, ni jih malo, pohodnikov, ki bohinjsko stran radi povežejo s primorsko (in obratno), ko se preko vitkega Vogla (gore, ki je celotnemu področju dala ime) ali pa prek škrbine Globoko odpravijo na planino Razor, k tamkajšnji koči, in od tam prihajajo na Prvi Vogel k gostoljubnemu Merjascu, vseskozi odprti planinski koči, ki stoji tik ob zgornji postaji gondolske žičnice.

In prav ta sodobna naprava je »kriva«, da je predvsem v kopnih časih naša Šija zelo cenjena gora, kajti tako lahko dostopnega vrha, ki v vseh pogledih že sodi v visokogorje, ni najti daleč na okrog, saj moramo z Rjave skale (1535 m), koder nas odloži gondola, do temena naše gore pregristi le borih tristo višinskih metrov (nekako toliko kot s Tacna k Ledineku na Šmarni gori). Hoji po razdrapanem grušču okopnelih smučišč se lahko izognemo, če že na planini Prvi Vogel poiščemo sicer redke markacije in jim sledimo okrog Orlove glave, nad Konto in po zahodnem pobočju Visokega Orlovega roba naravnost v sedelce pod zadnjo travno strmaljo brezpotne Šije, kar pa je le uradno, saj tja gor drži nemarkirana, vendar dobro vidna in dobro uhojena stezica. Povsem drugačna pa se Šija pokaže vasovalcem, ki bi jo radi obiskali z juga. Ti se bodo morali potruditi prav iz tolminskih globin, s Kneških Raven, po starih vojaških in lovskih poteh na planino V Prodih, od tam pa po prastarem in komaj še sledljivem lovskem (in v času stare, medvojne državne meje tudi tihotapskem) prehodu na sedlo Vratica zahodno od Šije in od tam prek Vrha Dlani na naš razgledni balkon.

Več o vsem tem preberite v Bohinjskih gorah Tineta Miheliča (Sidarta, 2001) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe-Bohinj 1: 20.000.

Mitja Košir

 

 

Mitja Košir

 

 

 

 

 


 

 

 Arhiv: Kjer tišina šepeta

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti