Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mala in Velika Tičarica, Mala in Velika Zelnarica ter Zadnji, Srednji in Prvi Vogel

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]

 
Naravni okraski so najlepši


Kopica


Krn - naš speči lev, ali Sfinga?


Plaski Vogel nad Zgornjo Komno


Mala Zelnarica (2310 m), veliko veselja


Srce ki tali led


Slatna in Kreda    

 
Planina v Lazu

  
Velika Tičarica - težja sestra mnogo
bolj obiskane Male Tičarice


Dvojno jezero z Velike Tičarice

 

Arhiv: Gorniška potepanja

petek, 25. januar 2008, ob 05:34, Gorazd Gorišek, ogledov: 4083

Himalajka na Mali Zelnarici

Gorniška potepanja. Visoko nad Bohinjem. Ob zatonu starega leta nama je bilo postreženo z ugodnimi razmerami in brez težav sva nanizala še zadnje prgišče lanskih dvatisočakov.

 

   Venec gora nad dolino Za Kopico; zadnji dnevi starega leta 

Bohinj. Cesta na Blato sneženo - ledena. Do Planine pri Jezeru je shojeno, do Dednega polja malo manj, do Ovčarije še manj, naprej pa ...
Na Ovčariji dvajset ruševcev (ne lažem, čeprav sem "jagrsko dete"). Odleteli so še preden je reklo škljoc.  Naprej pa... Ja, višje ko sva šla, manj je bilo snega. Narobe svet! Prisojna pobočja nad Štapcami skoraj kopna. Na vrhu Male Tičarice si vzameva čas za razmislek. Nazaj? Ah -  brezvezno vprašanje!
Velika Tičarica. Hudiča! Za dereze je premalo snega. Brez njih pa... Led!

Debeli vrh

Na srečo ne traja dolgo, proti Kopici je končno več (pomrznjenega) snega in hoja z derezami in cepinom postane čisti užitek. Kar v zaletu preskočiva obe Zelnarici. Doseževa sedelce Vrata. Dovolj? Ja! Koliko je še do teme? Uro in pol. Torej ji ne bova ubežala. Toda zakaj bi hodila po senci skozi Dolino za Kopico, če greva lahko čez Vogle. Pa še sončni zahod bova videla.
Vrh Kopice dosežeš lažje, kakor se zdi Razmere so še vedno odlične. Skoraj v trenutku sva na Zadnjem Voglu. Sonce se je dotaknilo Krna, našega spečega leva. Čez Srednji in Prvi Vogel me moja draga že priganja, jaz pa veselo slikam. Barve so neverjetne... Na sedlu med Slatno in Prvim Voglom naju ujame mrak in prestrašijo gamsi (ali pa sva midva njih).

 

Greva še na Slatno in Kredo, da bo 10 x 2000? Rajši ne. Me bo kdo kregal, da preveč divjava po hribih.
Gazi navzdol ni. Nekako se skotaliva na Dedno polje. Noč. Na planino sva prišla po prečni poti in ne po markacijah. Tudi prav, po temi se jih tako ne vidi. Sva spoznala še eno pot – na otip. Navzdol gre tudi brez luči. Sneg odseva svetlobo lune in zvezd. S cestnimi akrobacijami ob spustu v dolino ni bilo tokrat nič. Nekdo je nasul pesek in vse pokvaril.

Mogoče bodo v planinskem domu pripravili silvestrovanje. Na najini celodnevni poti nisva srečala nikogar. Le na Dednem polju je v eni od hišk gorela luč ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Komentiraj (1):

Iztok Snoj, ponedeljek, 28. januar 2008, ob 12:37

Poleti 2007 je bilo, ko kolega predlaga, da greva to turo "10 na en mah". V pravljici jih je krojaček Hlaček samo sedem na en mah, (vsaj tako se mi zdi)... in mu odvrnem, da me ne zanima nabirannja vrhov in neka številčnost. Njegov predlog je obveljal in na pohodu sem ugotavljal, da nisem bil kar na šestih od skupaj desetih točkah. Na koncu sem mu moral priznati, da je bilo vredno iti, predvsem zaradi odmaknjenosti, pohajkovanj po grebenih, čeprav sem se eno podobno pohajkovanje že šel.

LPI

eXTReMe Tracker