Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tosc

Mali Draški vrhČetrtkova zgodba: Ne spomnim se, da bi me kdo naučil, kako biti zadovoljen. Starši, sorodniki, šola, tudi služba so me marsičesa učili, pa nisem bil zato nič bolj srečen. Prve stike z naravo sem začel doživljati s starši. Pravi občutek zadovoljstva sem dobil sčasoma, ko sem sam iskal pristen stik z naravo. Kako to? Je za to poskrbela narava ali je zaslužen še kdo drug?

Četrtkova zgodba

Tosc

O naravi in o nraví

Ali je podobnost med besedama narava in nrâv naključna ali imata kaj skupnega, celo kaj bistvenega? Je človekovo pravo nrâv možno oblikovati še kje drugje, kot v naravi? Kakšna postane človekova nrâv, ko dlje časa nima več stika z naravo? V knjigah odgovorov zaenkrat ne najdem. Kot bi nekdo etimologom prikril očitno povezavo med nravjo in naravo, da ni nikjer zabeležena in ugotovljena. Kaj vem… mogoče jo bom našel v naravi.

 
Možic na robu vršnega delaPolje tekem. Na jutranjem radijskem programu ujamem: »Trinajstega goduje sveta Lucija, zavetnica luči. Še posebej jo čislajo na Švedskem...« Dan, s katerim se ponovno začnejo podaljševati popoldnevi. Dopoldnevi se bodo namreč še naprej krajšali, tja do 1. januarja. Poročanje s tekme v smučarskih tekih (tek ... tek-movanje) zaslišim v trenutku, ko na Bledu zagledam reklamni pano za teke tega tedna. Pa Tosc komaj opazim skrajno levo nad pokrajino smrek! V Spodnjih Gorjah začne v nasprotno smer voziti drveč konvoj avtobusov. Med njimi nekaj težkih tovornjakov z naloženimi hlodi. Previdno, Iztok, vozi previdno! Na Rudnem polju sredi ceste kot kip stoji razkoračen človek. Na rumenem hrbtu ima napis »redar – security«. Daje vtis, da je za varnost tekme pripravljen zastaviti svoje življenje, verjetno pa je samo tako zelo samozavesten. Prizorišče zapušča mlada družinica. Nisem prepričan, da se je otrok veselil ogleda tekme.
 
»Kako to misliš, kot kakšnega? Seveda bi ga rad videl kot srečnega, normalnega, v življenju zelo uspešnega človeka... Jaz bi rad, da se moj sin izogne vsem neprijetnostim.«
»Pomisli: kako se jim bo lahko izognil, če ga boš zavestno tlačil v sistem, po katerem so vzgajali vse? Pretehtaj, ali morda ne obstaja nekakšna zakonitost v tem, da hočejo vsi starši videti svoje otroke srečne, ko odrastejo, pa se jim dogaja isto kot vsem ostalim: niso ravno srečni.« (*)
 
Na potepu pod ViševikomDružba. Na zasneženi cesti proti vlečnici prihajajo nasproti otroci. Prijazno pozdravijo. Za njimi hodijo v špalirju tri tovarišice. So se tako poglobile v naravo, so od svežega zraka postale omotične? Vsekakor niso dajale znakov, da bi me opazile. Enako se ponovi pri naslednji skupini. Otroci rahlo utrujenih in zadovoljnih obrazov pozdravijo, za njihovo spremstvo sivih pogledov sem samo duh. Da otroke učijo drugače, kot same ravnajo, bi bila preveč enostavna razlaga. Prej bi rekel, da so se otroci šolskih problemov zlahka znebili, tovarišice pa so svoje uspešno odnesle v gozd in tudi prinesle nazaj iz njega. Ni videti, da so se v naravi uspele znebiti mestnih problemov. Tudi zadovoljne niso videti, prej nasprotno. Iz drugega cestnega ovinka se poženem na planinsko pot. Za družbo imam tih smrekov gozd. Računam na Tosc. V kolikor razmere ne bodo odlične pa na Veliki Draški vrh.
 
»Zakonitost? Kaj naj bi bila ta zakonitost? Če veš, povej.«
»Ozri se malo okoli sebe, Vladimir. Drevesa, trave in rože rastejo. Kako bi lahko vnaprej po dnevih in ura predpisali, kdaj naj bi jih zalivali? Menda ne boš zalival rož, ki jih umiva voda z neba, samo zato, ker je nekdo modrijansko predpisal dan in uro, kdaj naj bi jih zalivali?« (*)
 
Mali Draški vrhPrvič gori doli naokoli. Začnem loviti čas poznopopoldanskih sončnih žarkov. Tempo je tik tak tekmovalni. Pred severnikom me varuje smrekov gozd. Pot zavije mimo skalovja. Prvič se spogledam s soncem. Južna pobočja Viševnika kljub goloti dajejo dobro zavetje pred ostrim vetrom. Sončni žarki dodajajo zimskim barvam toploto. Pot ni speljana samo navzgor, največ gre veliko počez in mestoma tudi navzdol. Stopinje so v tenko plast snega vtisnjene samo do Jezerca. Naprej so zapihane. Z vetrom sva spet skupaj. Zanimivo je neskladje med njegovo močjo in navidezno mirnostjo oblakov, ki se zelo počasi pomikajo okoli Malega Draškega vrha. Na Studorskem prevalu se v drugo spogledam s soncem. Svetloba seva že nižje. Odtenki postajajo rumenkasti. Vse se odvija po pričakovanjih.
 
 »No, ta je pa predebela. To je prej nespametna domislica kot primer, kako vzgajamo otroke. Kaj takega se v življenju ne more zgoditi.«
»Pa vendar se dogaja, in to prav pogosto, na vsakem koraku. Naj bo sistem tak ali drugačen, vedno ostaja samo sistem, naravnan na to, da bi že malemu človeku odvzel srce, dušo in ga podredil sebi. Oblikovati hoče takega človeka, kakršni so vsi drugi, pripravljenega pokoravati se družbenemu redu. In tako že veke človeški duši ni dopuščeno spregledati. Človeku ni dovoljeno, da bi se mu duša razkrila v vsej svoji lepoti, kot duša, dana od Boga. Njemu, vladarju vsega vesolja!« (*)
 
Viševnik in Ablanca - par, ki se prekriva v sencah zahajajočega soncaDrugič gori doli naokoli. Potep okoli pobočja Velikega Draškega vrha bo moral biti hiter, sicer sonca v tretje ne ujamem več. Snega ni veliko, nekaj ga je napihanega na popolnoma prazni triglavski planinski magistrali. Južna pobočja preletavajo čipkasti oblaki, ki se hitro razpotegnejo v koprene in zatem izginejo v ozračju. Brez turnih smuči bi se mi dolgo prečenje v visokem snegu zdelo še posebej naporno in odvečno. Tokrat na srečo razmere še niso povsem zimske. Doma moram pogledati, kaj o Toscu piše v vodniku zimskih tur. Pred grabnom pogledam navzgor. Gora je videti mirna. Obiti moram še krepak del čokatega Tosca. Vidim, da bom nanj prilezel že po sončnemu zahodu. Naj grem na vrh ali ne? Začutim, da se bo vse skupaj dobro izšlo. Takih zaznav me niso učili v nobeni šoli.
 
 »Dolžnost staršev je, da ne zakrivajo ustvarjalne svetlobe z modrijanstvom izmišljenih dogem; ljudje se na Zemlji že stoletja prerekajo o tem, kateri sistem je najbolj premišljen. Razmisli sam, Vladimir, in videl boš, da je spor možen samo tam, kjer je Resnica zakrita. V brezplodnih sporih lahko ljudje do neskončnosti razpravljajo o tem, kaj je v zaprti sobi. Treba je samo odpreti vrata in takrat vsem postane jasno. Ko vsak lahko sam vidi resnico, ni več razloga za spore.« (*)
 
Tik po sončnem zahoduIgra svetlobe. Končno pridem do trav, prekritimi s čipkastim snežnim pregrinjalom. Toliko, kot sneg pobočja skriva, toliko ga tudi razkriva. Sonce in veter sta bila glavna umetnika pri izdelavi te nežne prevleke. Končno, uspelo je! Sončevi žarki me obliznejo po obrazu še v tretje. Krogla pravkar zahaja v bližini Krna. Hitim po položnejšem vršnem pobočju. Severnik ponovno prihaja nasproti ostreje in močneje. Družbo mu delajo posebni in majhni oblački. Še malo… Zagledam, kako zadnji žarki plešejo po vršnem delu Triglava. Spontano vzkliknem od navdušenja. Ni kazalo, da bodo večerne barve oblačkov take moči, kot jih letos še nisem doživel. S predvrha se mi ne mudi več na oddaljeni vrh. Kako zima pokaže zobe? Z ostrim mrazom, začinjenim s severnim vetrom. Debele plasti snega letos še ni, zato pa sivi zobci skalovja štrlijo iz tenke bele snežne plasti. Tudi taka je lahko narava zime… Hvala staršem, ker so me začeli učiti opazovati Naravo.
 
»Kdo pa bo konec koncev odprl ta vrata?«
»Vrata so že odprta. Zdaj je treba samo še odpreti oči duše, sprevideti, se zavedeti.«
»Zavedeti se česa?«
»Spraševal si me o sistemih. Govoril si o življenjskih predpisih, programih, ki jih nekdo podaja v knjigah. Ampak samo pomisli, kdo bi lahko govoril bolj jasno, kot sam Stvarnik o svojih stvaritvah?« (*)
 
Vogel je tam čez, ona lučkaPreko širokega vrha. Nimamo veliko gora s tako prostranim vrhom. No, Peca je taka, le precej večja je. Tudi Tosc ima na sredi kotanjo. Čas si vzamem le za uživanje, za občudovanje odseva dneva na nebu, odbleskov večerne svetlobe po zamrznjenem snegu, spreminjanju odtenkov oblakov. Kanjavec vabi - kdaj bom šel nanj? Doživim novo vprašanje: kdaj bom kaj pil danes? Ko bo čas za to. Do teme želim priti na spodnjo prečno pot. Pogled na jug razkrije – obsežen vrh deluje kot velik zbiralnik nečesa... Prehodim ga ponovno po vzhodni strani. V mraku je konfiguracija terena videti že malo drugačna. Snega je malo. Do vrat, kjer se iz vrhnjega dela gore izstopi v pobočje, me skale sproti usmerjajo na travnat teren, delno prekrit s snegom. Možic opazim, ko že stojim ob njem.
 
»Stvarnik ničesar ne govori; molči vse do današnjega dne. Nihče ne sliši njegovih besed.«
 »Ene in iste besede, ki so se jih izmislili ljudje, imajo veliko različnih pomenov. Stvarnik pa se z vsakomer potrpežljivo in ljubeče pogovarja s čudovitimi in neminljivimi dejanji. S sončnim vzhodom in odsvitom lune, z mehkimi oblaki in roso, ki se poigrava z žarkom svetlobe in vsrkava vase nebesno sinjino. V vesolju je nešteto nazornih primerov, samo ozri se okoli sebe; tičejo se tebe in slehernega človeka.« (*)
 
Južno pobočje Tosca med vzponomČas dvojne previdnosti. Zadnja dnevna svetloba se začne mešati z rahlim sijem prvega krajca. Piti moram, piti! Decembra mi za pet ali šesturne izlete zadostuje pol litra tekočine. Je bo danes dovolj? Med sestopom po drčljivem terenu se rahlo sklanjam naprej, palice pa tudi zapikujem vseskozi pred sabo. Tako, kot se me učili smučanja… Ob zdrsu lažje padem na rit kot na nos. Le spotakniti se ne smem v takih primerih, telo ob padcu naprej in navzdol takoj dobi veliko preveč gibalne energije. Ravnotežje želim obdržati med tema dvema skrajnostma. S Studorskega prevala dolgo po sončnem zahodu opazim oddaljen sij sončne svetlobe za obzorjem. Kot že velikokrat doslej imam že dlje časa občutek, da v gorah nisem sam. Nikakor pa se ne čutim osamljenega.
 
Anastazija mi je zatrdila, da je mladi Vladimir, ko sem gledal, kako nekaj opazuje v travi, spoznaval ne samo hrošče, ampak celotno stvarstvo. Po njenih besedah je hrošč bolj dovršen mehanizem kot katera koli človeška stvaritev, kaj šele primitivne kocke. (*)
 
Spodaj je JezerceOb samotni skali sredi Jezerca. Včasih se mi je zdelo Jezerce prazen in samoten svet sredi gora. Dobro so izolirana od vsega. Začutim, da je desna palica brez krpice. To bo zanimiva skrivanka. Jo bom našel v temi in snegu? Po odtisih uvidim, da sem šel ponjo navzgor previsoko. Poglej jo, poglej, hehe, kje se mi je zmuznila in skrila... Prepričan sem, da jo bom ponovno in dokončno izgubil, zato jo vtaknem v žep. Ob samotarski skali sredi Jezerca posedem na staro deblo. Navkljub hladu je tu prijetno počivati. Zakaj sem vedno hitel mimo? Nikoli več tako! Navidezno navadno deblo drevesa, ki je doživelo veliko sončnih vzhodov in zahodov, neviht in snežnih viharjev, ki je veliko noči sprejemalo svetlobo od zvezd, še sedaj in kar naprej v spran les sprejema informacije iz okolice in jih oddaja vsakomur, ki si to le zaželi.
 
Otrok, ki mu je dana možnost stika s temi popolnimi živimi bitji, tudi sam postaja vedno bolj popoln, kar pa se pri stiku z neživimi predmeti, ne more zgoditi. Poleg tega, kakor trdi ona, sta vsaka travica in vsak hrošč povezana s stvarstvom in mu pomagata ozavestiti bistvo vesolja in sebe v njem, svoj namen. Umetno izdelani predmeti niso tako povezani z vesoljem, zato nepravilno razporejajo prioritete in vrednote v otroških možganih. (*)
 
Na vrhu; na robu obzorja pa je KrnPovratek na prizorišče tekem. Na dolgi prečni poti izkoristim priložnost in potipam za hrapavo skorjo nekaterih dreves, primem tudi za kak rogelj štrleče korenine. Šele zanjo strminico proti vlečnici sem z mislimi le na cilju in pozornost na drevesa usahne. V iztek smučišča se pripeljeta dva avtomobila. Posvetim k njima. Prvi voznik stopi iz avta. »Sankat smo se prišli.« Je bilo to namenjeno meni? Drugi se v vzvratni vožnji začne divje vrteti, šofer prvega pa mu vpije »Vosu, vosu, kaj počneš…« Seveda, redarjev ni več. Nad ravno linijo ceste med smrekami visi ozek pas neba. Končno prevlada svetloba s ciljne arene. Velik, pokrit šotor je v temi in prazen. Še nekaj ur nazaj je bil v njem vrvež ljudi, ki so se veselili hrane. Tekmovalne steze so prazne. Svojo današnjo tekmo s časom sem končal že pred ciljem, ob sončnem zahodu... Sredi mrtve, umetne svetlobe v ciljni areni delujejo štirioglati kovinski bivalniki tuje, kot iz filmske scene.
 
»Na svetu ni ničesar močnejšega od Božjega navdiha. Obstaja pa bitje, ki mu je po moči podobno in ki zmore stati med Bogom, najnežnejšim vzgojiteljem, in angelu podobnim otrokom, človekom.«
»Kdo je to? Kako se imenuje?«
»To bitje je starš.«
»Kako je vendar mogoče, da bi starši želeli svojemu otoku nesrečo?«
»Vsi mu želijo srečo, le da so pozabili pot do nje. Vidiš, zato z dobrimi nameni delajo nad njim nasilje.«
»Boš kako lahko dokazala svoje trditve?«
»Rekel si, da obstajajo različni vzgojni sistemi. Pomisli! Različni so, Resnica pa je ena sama. Že samo iz tega dejstva je razvidno, da mnogoterost zavaja ljudi na vprašljivo pot.« (*)
 
Triglav, kajpadaVodnik. Doma sem z zanimanjem prebral opis zimske ture na Tosc. Zanimalo me je, v kakšnih razmerah se priporoča izlet. V primerjavi z njim je Veliki Draški vrh močno obiskan in pohojen. Opisan je pohod naokoli po cesti in čez planino Konjščico, vendar se zdi, da je zadnja leta pristop z Rudnega polja mimo smučišča videti močneje uporabljen. V kolikor je snega več, se bo malokdo odločil za naporno gaženje počez, daleč naokoli Toščevega trebuha. Na splošno mi pristopi na gore, kjer je veliko hoje na položnem terenu ali celo po ravnem, v večjem snegu niso preveč privlačni. Bolj sodijo v turno smučarijo. Res pa je – ko na Toscu stojiš pozimi, je občutek zelo lep. Vredno je počakati na dobre razmere. Kako bi šlo nanj z juga - iz Voj ali z Uskovnice čez Čiprije? Na Konjščico je večkrat shojeno tudi z Uskovnice. Verjetno se da nanj zlesti tudi iz Krme preko Bohinjskih vratc. Še bo kdaj treba nanj. Morda tudi čez Konjščico. Najboljši vodnik mi bo želja, kje iti in kam priti. Vodnik, ki vodi samega sebe.
 
»Kako lahko ločimo, kaj je resničen sistem, kaj pa ne?«
»Poskusi na življenje gledati z odkrito dušo. Očisti misli nekoristne ničevosti in tedaj boš uzrl svet, Stvarnika vesolja in samega sebe.« (*)
 
(*) Vladimir Megre, Prostranstvo ljubezni

Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar:

Na prostranem vrhuNrâv nravî ž 'značaj, morala', nrâven, nrâvstven. Verjetno prevzeto iz drugih slovanskih jezikov, stcslovan. nravъ 'narava, navada, običaj'. Rus. nórov 'šega, običaj, trma', češ. mrav 'običaj, šega, navada, vedênje'. Psovan. *norvъ je dalje sorodno z litv. nóras 'volja', norĕti ' hoteti', kar so domnevno izpeljanke na osnovi ide. korena *Hner- 'življenjska sila, moč', iz katerega je še stind. nâr- 'mož, moški', gr. anếr, arm. air, alb. njerí v enakem pomenu (Be II, 229, Po, 765).

Narava -e ž, naráven, nàdnaráven, nènaráven. ... Pslovan. *naravъ, *narava je izpeljano iz *naraviti, kar je sestavljeno iz *na in *raviti, znano še v hrv., srb. bòraviti 'bivati, stanovati', v čemer je bo- durativna predpona (B. Čop, ustno), *raviti pa etimološko ni pojasnjeno.

Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti