Objavljeno v knjigi Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem

Založba Tuma : SAZU, Ljubljana 2007 ... COBBIS-ID 234164736

Mira Marko Debelak-Deržaj

»Nimamo človeka, ki bi se mogel in hotel z znanjem, s tako hrabrostjo in vztrajnostjo kot ona lotiti znanstvene plati alpinizma ter leta in leta posvečati ves svoj čas in vse svoje sposobnosti preučevanju naših gora in njegove zgodovine. Tudi ga ni človeka našega rodu, ki bi bil toliko storil za propagando naših planin in našega planinstva v inozemstvu. Ni prazna beseda, če trdimo, da je bilo njeno prezgodaj ugaslo življenje posvečeno goram, ki so dale temu življenju glavno vsebino, pomen in cilj.« Tako zanosno je Arnošt Brilej poskusil zaobjeti življenje in delo odlične alpinistke, vsestranske gornice, raziskovalke in najširše gledano promotorke slovenskega gorskega sveta.

Mira (tudi Miroslava ali Miroslava Marija Štefanija) je izšla iz družine pomembnega poštnega uradnika, dr. Janka Debelaka. Ker so se družine državnih poštnih uslužbencev pogosto selile, je bila Mira rojena 26. decembra 1904 v Sarajevu. Tam je družina Janka (1868-1925) in Tržačanke Marije, roj. Kramar (1872-1929), preživela kratko obdobje uradniške odisejade, ki se je od Trsta (1893), Dunaja (1899), Zadra (1902), Sarajeva (1904), ponovno Zadra (1905) le ustavila v Ljubljani, ko je Debelak postal prvi ravnatelj slovenskega Poštnega in brzojavnega ravnateljstva. Očetova uspešnost je družini omogočala dobro eksistenco. V družini so zrasli štirje otroci, Mira je bila najmlajša, saj je sledila Janku (1895), Milutinu (1897) in Darinki (1899).

Mira je v ljubljanski Mladiki končala višjo dekliško šolo. Že tam se ji je prikupilo slikanje, pozneje se je s slikanjem še ukvarjala. Vendar je ostajalo v ozadju, večjega pomena je le zbirka akvarelov rastlin. Risanju se je bolj posvetila šele v zadnjih letih življenja, ko je za Agronomsko fakulteto risala anatomske učne risbe.

Mira se poklicno ni ustalila v nobeni ustanovi, bila je svobodnjakinja, v uradnih dokumentih je včasih navedena kot slikarka ali gospodinja. Sama si je izbirala in utirala pot. Tako kot v steni, je hotela tudi v življenju ravnati odločno ter se ni pustila ujeti družinski klimi, ki bi ji ne bila po godu. Na to kaže tudi krajše obdobje po poroki z Božom Pibernikom, s katerim sta se kmalu ločila. Leta 1933 ji je bila uradno dovoljena sprememba priimka iz Pibernik nazaj v Debelak. Tedaj se je že zbližala z Edvardom Deržajem, a z njim se je poročila šele leta 1938. Pot do poroke je bila zapletena, saj je morala Mira izstopiti iz rimskokatoliške cerkve in prestopiti v starokatoliško cerkev, da sta se z Deržajem po drugem obredu lahko poročila. Leta 1936 se jima je rodil sin Matjaž.

Vzdevek Marko se je je prijel že zgodaj, v literaturi je vedno Mira Marko, v gorniških krogih pogosto samo Marko. »Tovariš? Mari ne tovarišica? bi se vprašali (z Josipom Tominškom). V resnici je bila dvoživka, v omejeno ženskih stvareh prava ženska in žena, v planinskem udejstvovanju pa kar možata, kos moškemu, a vendar z ženskim nagonom podpiranja, naslombe, kajpada v polni in očitni meri le v razmerju enega, edinega, do Edota. Svojo žensko podzavestnost je načelno do zadnjih let prikrivala in zatajevala; zato je najraje slišala na moško ime Marko.«

Njena prva resnejša gorska tura je bil Stol leta 1922, leta 1923 je bila prvič na Triglavu. Februarja 1924 je izvedla prvo smučarsko turo iz Kamnika na Kriško planino in nazaj, pa še prvo alpinistično plezalno turo iz Staničeve koče na Rjavino. V gore je zahajala v družbi bratranca Mirka Kramerja ali pa bodočega moža Pibernika, vedno bolj pa je gojila stike tudi z drugimi Skalaši. Bila je namreč knjižničarka Turistovskega kluba Skala, društva, ki je prvo načrtno začelo gojiti alpinizem.

Leto 1926 je v njeni karieri eno pomembnejših. Začela je plezati v družbi Toneta Guerre, Joža Čopa, Stanka Tominška in drugih. Z Guerro je opravila vzpon čez južno steno Divje koze; z njim, Tominškom in Pavlo Jesih je splezala skozi Triglavsko okno. Za njen največji plezalni uspeh velja severna stena Špika. Gre za prvenstveni vzpon, ki gaje avgusta 1926 opravila v navezi s Stankom Tominškom. Mira Marko je kot vedno plezala prva v navezi, kar veliko pove o njej, posebej v času, ko je bil alpinizem izrazito mačistična zadeva. Čeprav je za njo Tominšek nosil oba nahrbtnika, je bila Mira Marko moškim enakovredna. To so ji kolegi priznavali, v njih je vzbujala zaupanje. Uspeh v prvenstveni smeri Špika je bil razmeroma odmeven, tudi v tujini. Članke o tem sta objavila Österreichische Alpen Zeitung in angleški The Alpine Journal.

Naslednje leto je bilo zanjo odločilno, tako v plezanju kot v privatnem življenju. Julija 1927 se je v severni Triglavski steni hudo ponesrečil njen partner Edo Deržaj. Nesreča je v Miro Marko globoko zarezala zasebno, še hujše pa je bilo, ker je dvignila veliko prahu tudi javno. Dvomi o višini Deržajevega padca so razvnemali strasti tudi v časopisih in vodili celo v sodne tožbe. A Mira Marko in Edo sta okrevala in se postopoma vračala

v stene. Prestopila sta tudi zahodno mejo in leta 1930 s Sergejem Černivcem plezala v Karnijskih Alpah in Dolomitih, kjer so se prvenstveni vzponi znova začeli nizati v hitrejšem ritmu. Usmerili so se tudi v zimske vzpone in v kombinacijo zimskega alpinizma in turnega smučanja. Mira Marko je bila izvrstna smučarka.

Julija 1932 je Mira Marko z Deržajem, Černivcem in Sumrom preplezala severno steno Velike Mojstrovke, avgusta so isti alpinisti opravili s severno steno Viša, septembra pa je z Edom Deržajem uspešno zlezla preko severne stene Velike Ponce. Začetek tridesetih let tako pomeni vrnitev med zavidljive plezalne dosežke. Seznanila se je tudi z bolj oddaljenimi gorami. Junija 1935 je odšla v spremstvu Deržaja, Fanny S. Copeland in prof. Girometta v pogorje Mosor nad Splitom, odpravili so se tudi v Prokletije in v albanskih gorah osvojili nekaj vrhov. Tesno prijateljstvo s Fanny Copeland ji je odprlo tudi Škotsko. S Sandvjem Wedderurnom sta Edo in Mira Marko septembra 1934 osvojila Ben Nevis, kamor so začrtali tudi prvenstveno slovensko smer vzpona.

Tone Strojin je z njenim sinom Matjažem Deržajem prešteval njene gorniške dosežke in skušal pod njimi potegniti črto: Mira Marko je opravila približno 100 alpinističnih dejanj, preplezala je 23 prvenstvenih smeri, prav toliko ponovitev že preplezanih smeri, ostalo so bili zimski pristopi in plezalni vzponi na vrhove ter zahtevne turne smuke v Julijskih in Kamniških Alpah. Bržkone pa je največjega pomena članstvo v ekskluzivnem avstrijskem akademskem klubu, kamor je bila sprejeta celo kot prva ženska sploh.

Mira Marko je slovensko gorništvo zaznamovala tudi kot publicistka, raziskovalka izročila, prevajalka in predavateljica. Objavljala je opise tur in plezalnih podvigov. Kot eden od redkih piscev z našega področja je sodelovala tudi v tuji planinski periodiki, med drugim v Alpine Journal in v Österreichischer Alpen Zeitung. Menda edina iz Slovenije. Njeno prvo samostojno knjižno delo je Plezalna tehnika (1933), ki je prvi resnejši plezalni priročnik pri nas. Slikovno gaje opremil Edo Deržaj. Mira Marko se v njem predstavlja kot poznavalka nasvetov iz prve generacije slovenskih modernih alpinistov: »Ta skromna monografija je namenjena onim, ki nam nameravajo slediti. Naj jim ne bo pot v vrsto svetovnih alpinistov tako otežkočena, kot je bila nam ...« Lahko pa otipljemo tudi del njenega plezalnega značaja: »Pomni: s tem, da si preplezal toliko in toliko sten, morda celo nepreplezanih, še dolgo nimaš pravice tvegati svojega življenja in z njim življenja tovarišev. Smrt v gorah ni junaštvo!«

S Fanny Susan Copeland sta leta 1936 objavili A Short Guide to the Slovene Alps (Jugoslavia) for British and American Tourists. Po zgledu tujih vodnikov ponuja več itinerarjev po slovenskih gorah in kopico koristnih nasvetov. Bila pa je tudi pomembna prevajalka in predavateljica. Odlično znanje angleščine in nemščine je kot iznajdljiva in živahna predavateljica uporabila pred publiko na Dunaju, v Londonu, Münchnu in Salzburgu. Dobro je znala tudi italijansko in francosko. Kot prevajalka je najbolj zaslovela s Kugyjevim delom Iz mojega življenja v gorah (1937).

Kugyja in Miro Marko Debelak druži tudi raziskovalna vnema do Julijcev in Triglava. V načrtu je imela zbornik, ki bi Triglav obdelal z vidika družboslovja, naravoslovja in humanistike. Sama je hotela predstaviti zgodovino planinstva na Triglavu. Kronika Triglava, njeno življenjsko delo, ni dočakala zbornika, le objavo v nadaljevanjih v Planinskem vestniku (1947-1949). To prvo slovensko delo o zgodovini Triglava, tako z vidika alpinistike, gorništva, institucionalizacije, kot gradbene in markacijske dejavnosti, je deloma izhajalo še po njeni smrti jeseni, 27. 9. 1948 v Ljubljani.

Kot izjemni ženski ji je bilo priznano spoštovanja vredno mesto. Razlog za to tiči najprej v njenem vrhunskem športnem udejstvovanju. Brez tega ji mesto glasnice in propagatorke gorništva moški svet ne bi prepuščal. Moškemu svetu je morala biti Mira Marko tako v gorah kot v besedi vsaj enakovredna. A ta enakovrednost v besedi je bila tudi edini možni materialni vir, s katerim je lahko uresničevala svojo skoraj celoletno posvečeno življenje v gorah. Mira Marko si je sama izbirala slog življenja. S tem se krog sklene in njeno poklicno svobodnjaštvo, združeno v ljubezni do tega, kar je počela rada, spoznavamo kot rdečo nit njenega življenja.

VIRI
Arnošt Brilej, Mira Marko Debelakova-Deržaj, v: Planinski vestnik, 1. 1948, str. 313-318.
Mira Marko Debelakova, Plezalna tehnika, Ljubljana: Slovensko planinsko društvo, 1933.
Matjaž Deržaj, osebni arhiv in intervju, Ljubljana, 30. 4. 2004.
Bine Mlač, Veliki pionirji alpinizma, I. knjiga, Ljubljana: Didakta, 1993.
Pogovor z Matjažem Deržajem, sinom Mire Marko Debelakove, v: Alpinistični razgledi, 1. 1998,
št. 69, str. 13-18. Tone Strojin, Strmine njunega življenja, Ljubljana: OKS, SOA, 2000.
Josip Tominšek, Tovariš Mira Marko. Cvetko na grob, v: Planinski vestnik, L 1949, str. 40-44. Tone Wraber, Šopek cvetja Miri Marko Debelak-Deržajevi, v: Planinski vestnik (2004), str. 17-19. Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 504, Mesto Ljubljana, statistični popisi. Neobjavljeni intervju z Matjažem Deržajem, 30. 4. 2004, Irena Selišnik.