Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dereze, derezice, kramžarji, krampižarji, žabice, štirizobke ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 14. januar 2008, ob 05:30, Boris Štupar, ogledov: 18238

Spreminjanje ustaljenih in zelo pogostih mnenj, stereotipov!
V ranem popoldnevu hitim po poledenili poti. Srečam mlajšega moškega in ga ogovorim: "Dober dan! A kaj drsi?" Počakam in ga dobro pogledam. " Dober dan! Ja, kar precej drsi," mi odgovori.

Dereze, derezice, kramžarji, krampižarji, žabice, štirizobke ...

Sredi tedna, na poti z Gojške navzdol, po markirani poti, malo nad Seliško, vendar še v gozdu. V ranem popoldnevu hitim po poledenili poti. Srečam mlajšega moškega in ga ogovorim: "Dober dan! A kaj drsi?" Počakam in ga dobro pogledam. " Dober dan! Ja, kar precej drsi," mi odgovori. "Kako bo šlo pa navzdol?" ga vprašam z malo hudomušnim glasom. "Ne vem," pravi in nadaljuje, "vidim, da tebi pa nič ne drsi." Pokažem mu, kaj imam na nogah in pravim: "V domu jih lahko dobiš, da se ne boš preveč dričal!" "Ne, saj imam tako ali tako namen kupiti dvanajsterke in trde gojzarje," mi reče hitro, povsem prepričan v sebe. "Ja, zakaj boš pa rabil dvanajsterke za takšne poti?" ga spet prav lepo vprašam. "Tako piše v priročnikih in najbrž je tako prav!" pravi. "Aja, tako piše! Dobro je uporabljati tudi svojo pamet. Boš že sčasoma ugotovil, kaj je za kakšno pot primerno. Lep dan še naprej!" In odhitel sem naprej, ne da bi ga v kaj prepričeval.

    

Sila spoznanja te motivira k nekemu delovanju. Tako nekako bi lahko dejal ob bolj ali manj tragičnih izkušnjah, ki te pripeljejo do razmišljanja in poizkusa spreminjanja določenih predsodkov. Lahko smo odprti za razvoj in izpopolnjevanje. V med prazničnem branju je ostal tudi stavek, kjer pravijo, da je: »Človek kulturno bitje in, vse kar počne, dela le prek kulture«.
O uporabi derez, pravilni hoji in plezanju z derezami je v raznoraznih planinskih in alpinističnih priročnikih precej in tudi dobro napisanega ter narisanega. Vendar včasih zmoti malo čudno dejstvo, da nekateri avtorji manjših derez v svojih navodilih sploh ne omenjajo. Takšne dereze, z različnimi imeni, so v svojem bistvu prvotne in so se šele v modernejših časih razvile v več zobe dereze. Res je, da je nekaj resnice tudi v tem, da uporaba v naslovu omenjenih derez ni ravno priporočljiva, je pa vseeno boljša kot nič. Prikazana so tudi navodila ali mnenja, ki navajajo, da imajo te male dereze zelo omejeno uporabo. Pravijo tudi, da so lahko zelo nevarne in za varnejšo hojo po zasneženih in poledenelih planinah niso primerne, kar potrjuje nekaj nesreč, ki so se zgodile zaradi njihove uporabe na turah, kjer bi morali uporabljati prave dereze. Torej je bilo narobe to, »da niso imeli v oblasti svoje usode«, da so uporabljali te male dereze tam, kjer jih ne bi smeli. Verjetno bo veliko več resnice v tem, da se veliko nesreč pripeti zaradi neuporabe derez na takšnih poteh. Uporabnost je omejena in določena, priporočljiva na ledenih, že uhojenih poteh, ki govorijo v prid tem derezam. V tem primeru je vzrok nošenja enak učinku. Trgovci, prodajalci in proizvajalci v svojih oglasih poudarjajo, da so namenjene za uhojene poledenele poti.
Oprema se je že zdavnaj razdelila na planinsko in alpinistično ter še naprej po, če temu rečemo, različnih zvrsteh gorniškega udejstvovanja. Tako marsikdaj ne moremo najti neke univerzalne rešitve in se hote ali nehote zatečemo k kompromisom. Če imamo že nekaj izkušenj, redno spremljamo dogajanja v gorah, kar pomeni, da se znamo že predhodno na turo pripraviti in morda ob neugodnih razmerah svoj cilj spremeniti ali celo obrniti, potlej lahko vzamemo s seboj opremo, ki je točno namenjena za varno in dokaj udobno dosego našega cilja.
Za pohodniške dereze le stežka napišemo, da so primernejše pol toge dereze z dvanajstimi zobmi. Takšne dereze lažje poimenujemo kot splošne-univerzalne gorniške dereze, saj bomo z njimi obvladovali vse gorske poti. Lahko pa na manj zahtevne »pohodniške« poti, kjer je led onemogočil normalno hojo, uporabimo štiri-zobke ali morda kakšno novo izpeljanko derez, z natančno izraženim namenom uporabe. Na obljudenih poteh se gaz kaj rada spremeni v ledeno nevarnost. Tu so male dereze, ki s svojimi zobmi ne štrlijo iz podplata in izpred prstov, celo precej bolj varne, ker se je praktično zelo težko zaplesti in zadeti ali zapeti z eno nogo v drugo. Kjer je ledena gaz ozka, je hoja z dvanajsterkami praktično nemogoča. Takšne male dereze so primerne tudi za začetno učenje hoje z derezami, saj moramo noge prav tako postavljati pravilno na podlago.
Ker je težko razglabljati o določenih stvareh, če jih ne poznaš, smo opravili primerjavo in preizkus uporabnosti takšnih malih derez. Oskrbnik Jarškega doma na Mali planini je posodil dvoje različnih novejših derez (žal brez slovenskih imen), ki jih je možno kupiti tudi pri njem.
Štirizobe iz Tehnomata (www.tehnomat.si/sl.php?page=dereze)  imajo štiri kovinske konice pritrjene na plastično nosilno ploščico in se pritrjujejo na sredino podplata  (za ime predlagam, brzec - Cicindela s.p).
Dereze iz Verige Lesce  (http://www.veriga-lesce.com/pdf/ICETRACKslo.pdf) pa se na čevlje nataknejo čez cel čevelj z objemalno silikonsko gumo in so z verižicami in jeklenimi zobmi enakomerno razporejene po celem podplatu (predlagam ime po mravlji, Žanjec - Pogonomyrex s.p.).Predvsem je bilo pri primerjanju pomembno to, da se bistveno razlikujejo med seboj. Način hoje z enimi ali drugimi je različen.

  

Pri Tehnomatovi izvedenki, kjer hočeš kot pri normalni hoji korak nadaljevati z odrivom na prste nog, ti na ledu kaj rado spodrsne, zato je hojo temu primerno potrebno prilagoditi. Druge derezice omogočajo navaden in normalno gibljiv korak, s tem da lahko uporabljamo tudi navadne planinske čevlje, ki so gibljivi v podplatu in prijetni za hojo. To je tudi ena od bistvenih prednosti malih derez. Pri hoji navzdol je pri prvih ob polaganju celega stopala na površino zopet opazen manjši zdrs, ko hočeš odriv naprej opraviti s prsti. Občutek in trdnost stopinje je boljša pri Veriginih derezicah. Ko pa se prične nabirati sneg/led na njih, se nabira le na Verigine, ker se nabira na kovino, na plastiko pa ne. To nabiranje je primerljivo in nevarno kot pri derezah z več zobmi in je opazno tudi pri drugih kovinski izvedenkah, tudi tistih še starejših. Hoja po strmih zmrznjenih travah ali travi je prav tako stabilna, seveda do nekih upoštevanja vrednih naklonov. Ob testiranju se je izvedla tudi obremenitev in hoja z dvojno človeško težo (za potrebe GRS nosačev), kjer ni bilo opaziti nobenih dodatnih pomanjkljivosti.
O enostavnosti pričvrščanja derez na čevlje ne gre izgubljati besed, ker je vse skupaj dokaj enostavno razumljivo že ob branju navodil proizvajalcev.

Kdor je slučajno prišel naproti, je poleg novoletnih voščil dobil tudi vprašanje, zakaj nosi takšne dereze, oziroma zakaj ne. Večina pa jih je imela na nogah in jih uporablja že dlje časa. Nihče od vprašanih ni imel negativnih izkušenj z uporabo teh derez. Prav zanimivo je, da na teh poteh srečaš več uporabnikov teh derez, kot pa na ledeni poti, ki vodi s Sedla. Prav gotovo je tu mesto, kjer lahko omenim, da je ena od glavnih dobrih in potrebnih lastnosti oskrbnikov planinskih domov, da lahko tudi z nasveti pomagajo obiskovalcem gora in planin.

  

Na območju Kamniškega vrha, Velike in Male planine, Pasjih peči, Kisovca in ledene ceste, ki vodi na planino, sta v začetku letošnjega leta hodila, preizkušala in ogledovala dereze brata, nekaj naključnih, na pogled izkušenih mimoidočih planincev z malimi derezami na nogah ter še nekaj štirinožk s krempeljci, ki derez na takšnih poteh ne potrebujejo!                    

                                                                                              Boris Štupar

Komentiraj (4):

Zvonko Požgaj, ponedeljek, 14. januar 2008, ob 10:05

Moje osebno mnenje je, da je uporaba derez omenjenih v tem članku zelo omejena in to samo na ravne površine, se pravi ledene ceste in pločnike. Kakršnakoli povezava teh derez (če jim sploh lahko tako rečemo) z gorskimi potmi, pa naj bodo še tako nedolžne je nevarna. Za zdrs je dovolj je le en meter neprimernega terena. V alpinističnih trgovinah se prodajajo klasične dereze, ki jih je zelo enostavno montirat na vsak čevelj, cene le teh pa so že od 50€ naprej. H komentarju na ta članek so me vzpodbudile vsaj tri neprimerne slike uporabe ti. 'derezic'.

Irma Kočar, ponedeljek, 14. januar 2008, ob 15:26

Male dereze imenovane tudi »mački« uporabljam že več kot deset let in moram reči, da imam z njimi samo dobre izkušnje. Na gladkih, poledenelih, uhojenih in ne prestrmih poteh tako ni več spodrsavanja, kriljenja z rokami, iskanja obhodov nad in pod potjo. Uporabljam jih na stezah, kjer bi se morebitni zdrs in posledični padec končal le kakšen meter nižje, z bolečim udarcem na zadnjo plat ali pa tudi kakšnim zlomom. Iz prispevka razberem, da je avtor naklonjen uporabi malih derez predvsem v primerih, ko zagotavljajo stabilnejši korak in lahko preprečijo manjše poškodbe, nikakor pa ne v strminah, kjer bi bil vsak zdrs lahko usoden in je uporaba dvanajsterk in cepina obvezna.

Iztok Snoj, ponedeljek, 14. januar 2008, ob 16:39

Pot do Robleka (Roblekovega doma na Begunjščici) je bila zdrsana, ledena, še navzgor je šlo težko. A ker sem malo len, nisem nataknil krempeljcev. Sicer bi šlo gor veliko lažje. Sestopajoči so šli ali zlahka ali stežka. Ve se, v čem je bila razlika. Že blizu koče sva srečala skupinico starejših. Eden je zvonko padel po tleh, drugi mu je rekel - zakaj ne daš derez gor. Drugi mu je nazaj odgovoril: enkrat bom vzel teden dni dopusta, da se jih naučim zavezati. Stegnil sem jezik - bolje se je začeti učiti ta hip, kot porabiti teden dni v postelji in v mavcu... (osebe so bile že starejše). Tudi veliko dražje je potem vse skupaj... Oni, ki je padel, se je vseeno ustavil in začel natikati zobce. Po moje se je kar krepko udaril v kolk. Dejansko sva midva s krempeljci dol hodila brez težav, zelo zlahka.

Kaj pravi doktorina, doktrina, ne vem. Krempeljci imajo nekaj zelo dobrih lastnosti:
- so veliko manj nevarne, se človek ne samopoškoduje
- uporaba prstov in pete na nedrčljivem terenu ni ovirana
- mala teža in enostavna raba botruje, da jih imamo lahko vedno s seboj
- gre tudi na športe copate, če je to potrebno, skratka tudi na čevlje

Če kdo hodi na Šmarno goro, ko je zasnežena, bo razumel:
- da so poti zelo strme in hitro ledene
- da je uporaba klasičnih derez na Šmarki smešna, lahko celo nevarna
- da greš po taki poti brez krempeljcev, je zares nevarno

Skratka, važni sta praksa in dober občutek. Za zdrs je dovolj že nekaj centimetrov, ne pa sto centimetrov. Gospodu Zvonku pa hvala za pripombo, saj je začel z diskusijo.

Borut Pegam, sreda, 20. januar 2010, ob 11:02

Zelo dober napisan članek in opisane lastnosti derez, avtorju vse pohvale.

Borc -- http://www.vsezasport.si/zapisi/tag/dereze
dereze

eXTReMe Tracker