Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Z juga se bomo k njima podali s Srednjega vrha nad Gozdom Martuljkom. Pot nas bo popeljala v ozek in globok kanjon Hladnika tja do lovske koče v idilični dolinici Za Lepim vrhom.
Dnevnik, sreda, 9. januar 2008 - Kjer tišina šepeta
Karavanke, to naše najdaljše gorovje, raztezajoče se od Trbiža na zahodu do Slovenj Gradca na vzhodu, se sicer po »višinskih rekordih« ne morejo meriti z Julijci ali Grintovci, zato pa imajo v svojih nedrjih obilo vsakršnih presenečenj. Seveda je tudi tukaj največ takih, ki s svojimi ostrimi grebeni in prepadnimi stenami vznemirjajo zagnana gorniška srca, pravo bogastvo te dolge gorske gmote pa so zaobljena slemena, ki marsikje komaj segajo nad gozdno mejo in so samotna, leto in dan ogrnjena s plaščem miru in tišine. S tem dragocenim bogastvom so Karavanke najbolj radodarne na zahodu, najbolj ljubek svet na meji med najviše segajočimi pašniki in najgloblje v gozdove segajočimi skalnimi melišči pa stoji v naročju elegantne Kepe in mogočnega karavanškega prvaka Stola. Vabljivejša v že tako vabljivem okolju je južna, gorenjska plat nad sončno Gornjesavsko dolino, resnejši, bolj strog obraz pa ti karavanški obronki razkazujejo koroškemu Rožu. Zato pa na tej in oni strani teh gora še vedno utripa slovensko srce in se neguje slovenska beseda. Karavanke kot meja? Politično in ideološko – da, narodnostno pa Slovencev v vsej dolgi zgodovini niso razdeljevale, bile so visoko v nebo postavljena vez, o čemer je bogat pričevalec že samo imenoslovje. Tudi našima dvema vrhovoma je pri krstu stala Koroška.
Maloško poldne (1828 m) in Kresišče (1839 m)
S soncem obsijana Maloško poldne in Kresišče, zadaj mogočna Kepa
Z juga se bomo k njima podali s Srednjega vrha nad Gozdom Martuljkom. Pot (gozdna cesta) nas bo popeljala v ozek in globok kanjon hudournega potoka Hladnika tja do lovske koče v idilični dolinici Za Lepim vrhom. Na severnem obzorju bomo zrli v visoke strmali Belih peči in tam zadaj le slutili priostren vrh Trupejevega poldneva, vzhodna obzorja bodo polna temnih gmot Visokega vrha, Mojstrovice in Tišlerice, naša dva vrhova pa se bosta našim željnim pogledom skrivala za poraščenimi južnimi obronki Macesnovega roba in Murnovca.
Nad lovsko kočo bi nas leva pot skozi grapasto Žlebnico pripeljala v naročje Trupejevemu poldnevu, desni dolinski zatrep pa je naša pot in po njej se bomo vzpeli na visoko planino Grajšico, ki kot visokogorski amfiteater okrog sebe zgnete spletišče vrhov, razprostranjenih med priostrenima glavama Trupejevega poldneva na zahodu in veličastne Kepe na vzhodu, od katere vso to visokogorsko pravljico loči globoka zareza sedla Sedlič. Na Grajšici imamo tik nad sabo, na severnem obzorju, zaobljeno Krešišče z golimi južnimi boki, ki jim ob pogledu na njih na vse strune zaigra turno smučarsko srce. Vzpon tja gor je prepuščen sleherni domišljiji. Zahodneje stoječega Maloškega poldneva se je najbolj modro lotiti kar po grebenu s Krešišča, koder med zelenim goščavjem vodi uhojena stezica, lahko pa že na Grajšici zavijemo na sedelce v severnem Murnovčevem grebenu in od tam po zložni poti skozi redek macesnov gozd na vrh.
Zahodni obronki Karavank so eno samo žlahtno razgledišče, od koder na jugu vidimo vse najvišje v Vzhodnih in Zahodnih Julijcih kot na dlani, na oddaljenem zahodnem obzorju kipi v nebo valovje gora Dolomitov, bližji in bolj domači pa so nam vrhovi Karnijskih Alp. Na severnem obzorju se vse blešči od zasneženih tritisočakov Visokih Tur, globoko spodaj, pod našimi nogami, pa v zimskih osojah pod severnimi karavanškimi bregovi leži »slovenska zibelka – Korotan«, Koroška s svojo Ziljo, Rožem in Podjuno tam na vzhodu, pod Obirjem. Tudi s te, severne strani, je na naše gorovje, ki so mu tamkajšnji ljudje dali ta blago zveneča slovenska imena, speljanih nekaj lepih, označenih poti, predvsem tisti od nekdanje kmetije Bukovnik (danes pension Baumgartner) in od gostilne Pri Iljču (Illitschhöhe) nad Baškim jezerom.
Veliko več tehtnega o tem skrivnostnem delčku Karavank preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in 55 krat Karavanke (PZS, 2005) ter v izbirnem vodniku Karavanke Irene Mušič in Vladimirja Habjana (Sidarta, 2007).
Mitja Košir