Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

"Pot v sanje" vodi na dno sveta

;

petek, 13. maj 2005, ob 12:55, Maja Belimezov, ogledov: 1246

Jamarji so odkrili najglobljo jamo na svetu - Dva kilometra globoko v gruzinsko Krubero

"Pot v sanje" vodi na dno sveta

Jamarji so odkrili najglobljo jamo na svetu - Dva kilometra globoko v gruzinsko Krubero

Jurij Kasjan in njegova skupina pišejo zgodovino na vlažnem, ozkem in mrzlem kraju. Skalnata čumnata v globini gruzinskega masiva Arabika ni višja od deset metrov in prav toliko široka. Tla pokriva fin pesek, nad glavami novih pustolovcev pa se dviga več kot dva kilometra apnenca. Ukrajinski jamarji pravijo temu oboku Gra Skinchylas (Igre je konec). Naprej namreč ni mogoče. Pa saj so že dosegli cilj: svetovni rekord, natančno 2080 metrov pod vhodom v jamo Krubera v abhazijski dolini Ortobalagan. Postali so prvi Zemljani, ki so zlezli več kot dva kilometra globoko v zemeljsko drobovje.

O uspešnem sedemnajstdnevnem spustu oktobra lani je javnost zvedela šele zdaj. »Uresničile so se nam sanje,« pravi vodja odprave Aleksander Klimčuk z Inštituta za geologijo pri Ukrajinski akademiji znanosti. »Od leta 1956, ko so v Franciji prodrli globlje od tisoč metrov, so jamarji sanjali o tem, da bi končno dosegli rekord 2000 metrov.«

Uspeh je rezultat usklajene akcije, ki je Klimčuka in njegove sobojevnike iz ukrajinskega speleološkega društva že pred petimi leti popeljala v globočine jame Taurusa in Kavkaza. Klic globine poimenujejo ti ekstremni plezalci svoj projekt, ki ga finančno podpira ameriški National Geographic Society. »Te jame je mogoče primerjati s tečajema ali najvišjimi vrhovi na Zemlji,« pravi Klimčuk. Dejansko so jame, globlje od tisoč metrov, posejane po Zemlji enako na redko kot osemtisočaki. Tako raztegnjeni sistemi jam se oblikujejo samo v kraških krajih, pogorjih, sestavljenih skoraj samo iz apnenca; so v francoskih in avstrijskih Alpah, južni Mehiki ter nekaterih predelih Španije in Turčije in, kot rečeno, v severozahodni Gruziji.

Masiv Arabika v Abhaziji je izjemno luknjičav. Voda je v lahko topni apnenec izdolbla strmo padajoče jaške, brezna in oboke, se zbrala v podzemeljskih tolmunih in končno spet privrela na plan iz izvirov ob vznožju gorskega masiva ali pa se pod zemljo izliva v Črno morje. Speleologi skušajo slediti prav temu njenemu teku. Sestopanje v apnenčaste jame velja za mokro in sila nevarno početje. »Največja nevarnost je podhladitev,« pravi Klimčuk. V Kruberi so morali raziskovalci cele tedne zdržati pri temperaturi od dveh do osem stopinj. Nenehno so padali nanje ledeno mrzli podzemeljski slapovi, poplavljene dele jame pa so morali preplavati pod vodo.

Termoperilo, vodoodporni pajaci, potapljaška obleka, ki ostane suha, čelade in varnostni pasovi spadajo k obvezni opremi jamarjev, ki po celodnevnem delu v siju svetilk končno izgubijo občutek za dan in noč. Le z dihanjem speleologi nimajo težav: apnenčaste jame so dobro prezračene. Raziskovalci so se premikali vzdolž padajočih jaškov, globokih do 150 metrov. Zmeraj znova so morali odstranjevati grušč s poti. Skozi ozke prehode, tako imenovane lisičine, se je bilo treba splaziti. Sami so jih med seboj imenovali tudi »stiskalnice za prsi«, ker se je bilo ponekod mogoče zriniti skoznje zgolj z navznoter potegnjenim trebuhom in zadržano sapo. »Ljudje s klavstrofobijo nimajo tu kaj iskati,« pravi Klimčuk. Samo pravi skupinski duh lahko pripelje do uspeha, pribija. »Ekstremni šport ni v ospredju. Odkritelji smo, ki so lahko uspešni le skupaj.«

Nekaj znanstvenih rezultatov so že objavili: v jami se, na primer, zbirajo žuželke. Natančna analiza in kartiranje razpok in brezen pa bosta omogočila edinstvene ugotovitve o nastanku kraškega sistema, pravi Klimčuk. A jamarjem je bilo seveda predvsem do svetovnega rekorda, ki pa se jim je posrečil šele po več naskokih. Že leta 1999 se je skupina ekstremnih plezalcev spustila 700 metrov globoko v Krubero. Sredi leta 2000 jim je sledila Klimčukova skupina in januarja 2001 postavila prvi svetovni rekord s 1710 metri. Mejo 2000 metrov so prestopili šele lani. Okroglih pet ton opreme so odtovorili s seboj v dolino Ortobalagan. Postopoma so po Kruberi položili tri kilometre varnostne žice in postavili štiri tabore v globini 700, 1215, 1410 in 1640 metrov s šotori, kuhalnikom in telefonsko zvezo s površjem.

Pa še vseeno bi bil poskus postaviti nov rekord skoraj spodletel, ko so avgusta 2004 naleteli na deset metrov globok tolmun, ki jim je zastavil pot na 1775 metrih globine. Posrečilo se jim je šele, ko so odkrili ozek prehod v soseščini – pozneje so ga krstili za Pot v sanje. Devetnajstega oktobra lani se je Klimčukov plezalski tovariš Kasjan, privezan na vrvi, pustil spustiti v zadnji strmi kraški jašek. Odprava se je končala le 170 metrov nad morsko gladino – na dnu sveta.
»Prodrli smo začuda globoko,« komentira Klimčuk veliki uspeh, »vendar obstaja možnost, da sežemo še globlje. V poroznem podnožju masiva Arabika mora biti tako imenovana kraška talnica. Do tega vodnatega območja še nismo segli.« Meni, da bi morali nekaj deset metrov naprej v globino. Sluti, kam se nadaljuje najgloblja, doslej odkrita naravna luknja na svetu. Med zadnjo jamarsko akcijo si je eden od raziskovalcev upal opraviti najgloblji potop vseh časov: preplaval je poplavljeni predel jame v globini 1980 metrov. Za njim je odkril novo, suho stransko pot. »Tam bomo nadaljevali,« pravi Klimčuk.

Iz Spiegla prevedla Alenka Zgonik

eXTReMe Tracker