Četrtkova zgodba: Kje resnično stoji Činkelman, kateri je pravi? Ne vem. Z znanjem, ki sem ga imel takrat, sem stal na njem. Sedaj nisem več prepričan, da sem bil na pravi špici. Sicer pa – ali je to sploh pomembno? Bilo je predvsem lepo.

Četrtkova zgodba

Činkelman

Na večerni predstavi v gorah

Doma se tudi z natančnejšim zemljevidom nisem znal prepričati, kateri vršiček naj bil pravi. Nenazadnje obstaja možnost, da na zemljevidu niso označili prave kote. Lahko da so poimenovalci vrha imeli v mislih kako drugo špico, pa tega kartografom niso znali natančno opisati.

Predstava v živo. »Lahko ti je žal, da te včeraj ni bilo na gledališki predstavi. Dobro so igrali, tudi za hip ni bilo dolgočasno,« pravi Gusti v službi. »Zakaj bi mi bilo žal? Četrtke grem v gore, če le morem. Saj veš.« Ko gre za porabo prostega časa, naj na ta dan ne bi bilo nič pomembnejšega. Sicer bom dokaj hitro ob možnosti za svoje četrtkove izlete. »Kam si pa šel?« »Na Činkelmana.« »Kje je to?« »Sosednji vrh od Cesarja, na katerem sem bil prejšnjikrat. V bistvu je neznaten vrh blizu Vernarja.« Na večerni predstavi zahajajočega sonca. Kako se Triglav poslavlja od zadnjih žarkov, kakšen je z juga videti v zadnjih trenutkih dneva. Pred odhodom sem na tihem imel navidezno imenitnejši cilj.

Aspekt ubijanja življenja je tudi svet virtualne slike ali virtualne realnosti. Z njo namreč mnogi vsakodnevno vstopajo v svetove, ki ne obstajajo in z novo, dokaj plitvo računalniško zavestjo nekaj ur dnevno uspešno prevzgajajo svojo dušo. Da, to so načini, kako hitro in uspešno izstopiti iz Marijinega odnosa… (+++)

V hladilnici senčne dolinice. Skale so prevlečene z zaledenelo gorsko sapo. Po Krmi priganjam nogi močneje kot ponavadi. Senca končuje na turnih Debele peči. Nasprotna streha doline ima posvetljene robove in obsijane Dimnike. Pravzaprav sem hotel iti na Draška vrhova. Med vožnjo proti Triglavskemu pogorju sem uvidel, da je bila slika z interneta, posneta z Viševnika, sveža. Tudi v resnici je južna stran gorske verige nad Rudnim poljem videti brez snega. Želel pa sem si predvsem zimske beline. Odlepim se od dna kotla. Topleje je, prav nič zimsko. V Krmi je moknat sneg naprašen po rastlinju že v prvi uri hoje. Zrak se osveži, temperatura ponovno postane prijetnejša. Čez Malo polje vodi široko pohojena gaz. Sredi omehčanih občutkov in razigranega srca se vzdrami vprašanje, kam si resnično želim priti.

Za normalni svet ali za kolektivno zavest je Marija le pridna, dobra in ponižna Jezusova mati. Z lahkoto pa nam uide ideja o Mariji – Zofiji, ki je tudi in povsem kozmična ali nebeška modrost. Modrost se namreč ne razvija v glavi. Ko se znanje spusti v srce, le-to postane védenje ali modrost… Vitalnost, eteričnost je tudi v slovenskem jeziku ženskega spola. Za našo kulturo bo to pomenilo Boginja narave, in če želimo še več, bo to Marija. (+++)

Kontrola računov. Med vožnjo sem še računal, da bi utegnil sončni zahod gledati z Rži. Do pastirskega stanu se dodobra nadiham svežega zraka in v trenutku počitka zlahka dobim pravilnejši izračun. Razmerje med ostankom moči in preostankom dneva ni več ugodno. Danes nič ne bo z Ržjo. Toplota čaja je obstala v navadni plastenki, saj sem jo imel ovito v rezervno obleko. Eh. Korakanje po gazi na Kredarico daje občutek, kot da grem na eno Šmarno Goro. Le dosti višjo. Sestopajoči. Ugiba, ali bom ujel vsaj malo sonca. Kje pa, Kredarica je zelo zgodaj v senci. Ja, če bi šel kam drugam. Recimo na južno, sončno stran Triglava, tako kot prejšnji četrtek. Kaj me omejuje, da ne zavijem na ono stran, kakšno prepričanje?

Le koliko nas, vas, je svobodnih v mislih? Ali naša čustva, kaj šele dejanja, v resnici sledijo pravim, dobrim in resničnim mislim? Svobodo bomo lahko pridobili le v duhu, ne pa v telesnosti ali duši. Smo že sposobni živeti v prostoru in času, torej tukaj in zdaj, z zakonitostmi duha? Resnica je namreč tista duhovna lastnost, atribut, ki nam bo to omogočila… Resnica, ki je v tesni povezavi z modrostjo, je namreč Marijin atribut. (+++)

Obrat k soncu. Za odcepom za Planiko zagledam živalsko sled, kako gre počez v ono smer. Kaka Kredarica neki, mimo Kurice jo mahnem na Činkelman! Manj bo za hodit, a zato lepše. Okus nedotaknjene beline je krasen. Kot bi prestopil v drug svet! Ne, tako je v resnici, ni samo navidezno. Koraki se v svežem snegu po hitrosti prepolovijo. Prekrižam dvojne mehke in plitke odtise v strmini. Sledijo si v razmahu enega metra. In to navzgor! Katera žival skače sočasno z obema nogama? Videti je, da ima tudi kremplje. Pa to je verjetno... ris! Jeseni mi je na Kredarici skupina gornikov razlagala, da so na tem področju videli strašno hitro žival, podobno veliki mački. Fantastično! S kako dolgimi skoki se je poganjal v strmino. Dober si, da živiš zimo na taki višini, zares dober! Bo dopustil, da ga kdaj vidim?

Sonce ali po italijansko sole = solo, kar pomeni biti sam, naj bi bila pot iz fizične Zemlje do Očeta. Skozi izkustvo samote se pripravljamo postati Sonce, ali bolje, zavest Sonca. (Anastazija pravi nekako takole: svetloba je energija ljubezni in navdiha…Sonce sveti zaradi energije ljubezni…) Ljubezen v pravem pomenu besede pomeni, da zmoremo ljubiti naš izvor – duhovni svet Svete trojice, sebe, sočloveka, živalski, rastlinski in mineralni svet.(+++)

Kateri je Činkelman? Prediranju napihanega snega se poskušam ogniti po sivih skalnih vršičkih, ki občasno štrlijo iz belo oblečenega pobočja. Na prevalu ob Cesarju sem za las zamudil sonce. Hrib na levi je še osvetljen. Poženem se po strmem in spihanem skrotju. Medtem, ko se z odsekanega roba razgledujem po Krmi, me od spodaj dohiti senca. Spustim se v kotanjo. Zadnjo igro sončnih žarkov po Triglavu želim opazovati s Činkelmana. Pojma nimam, katera od kot je najvišja. Zajem se v sneg zapihane zajede in se odločim za desno špico. Skozi tanko plast snega je resno treba zagrabiti za skale. Na vrhu, če sem seveda na pravem, ni veliko prostora. Pohoditi moram majhen borovček. To! Današnji zadnji sončni žarki pravkar oblizujejo Triglav. Kasneje mi je bilo žal, da nisem zlezel še na srednjo štrlino, čeprav se mi je zdela za nekaj metrov nižja. Kaj pa, če je ona bila prava? Resnično začutim potrebo, da se kdaj vrnem in obhodim prav vse vršičke. Potem bo postalo vseeno, kateri vršiček je pravi. Vsi bodo pravi.

Resnica kot bitje (morda tudi kot energija, bitnost; op. IS) obstaja, vendar ne smemo pozabiti, da se ji vsak izmed nas lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približa ali oddalji. Resnica je zato vedno le subjektivna, individualna… Prepoznati bitje resnico lahko dosežemo le, če se potrudimo in jo iščemo naokrog. Šele potem lahko sodimo in ugotavljamo, ali je nekdaj tudi dobro in pravično. (+++)

Samorazgovor. Za varnejši sestop fotoaparat zamenjaj s cepinom. Jasno, ko beli sneg… Seveda grem tudi danes na Cesarja. V mraku je lesti čez skale lahko, saj prehod na vrh poznam od pred enega tedna. Čas je za sestop v Krmo. Še ne, nisem se še dokončno odpovedal pivu na Kredarici. Ne nori, obrni v dolino. Moram vsaj videti, kako bi šlo. Mahnem jo proti Konjskemu sedlu. Poleti ali po uhojeni poti bi ti šlo, tako pa lahko obnemoreš v zametih. Kaj boš pa potem? Najlepše sem že doživel. Mučenje telesa danes nima posebnega smisla. Dobro, bom pa sestopil. Izberem traso planinske poti proti Kurici. Ne tvegaj brez razloga. Vrni se po isti poti. Takoj prve korake v temi se globlje predre in nemudoma sem voljan poslušati notranji nasvet. Stopi še na izpostavljen rob, zadnjič si ga tako zelo občudoval s poti na Planiko. Ugovarjam si: v temi ni ničesar več videti. Dobro, dobro, saj grem!

Resnica, ki jo izrečemo, je kot nekakšno seme dobremu, ki predstavlja steble in liste. Pravičnost pa bo cvet in plod tako človeka, kot tudi rastline. Gledano iz zgornjega sveta, ne bo problem govoriti, čutiti, živeti resnico. Mnogo bolj bo namreč pomemben način, kako bomo to izpeljali in kako ter koliko o nečem razmišljamo, govorimo. Celo kakovost in vsebina sta moči, ki sta vselej bolj pomembni od količine in oblike ali zunanjosti. (+++)

Okoli kamnite Cesarjeve krone. Minuta gor ali dol v koncu mraka ne igra vloge. Kljub skorajšnji temi daje skalna štrlina zanimiv občutek. Kamnit kup s koto Cesar raje obhodim po bohinjski strani. Lahko prehoden teren sem si zapomnil med razgledovanjem s Činkelmana. No, če sem stal na njem. Bom poskusil najti kak opis. Še vedno ostaja možnost, da je nekdo na zemljevidih označil napačno koto, kot ostaja možnost, da opisi ne bodo natančni. Pravo zadovoljstvo se je vračati na gotovo. Edino tako ravnanje je bilo pravilno. Še dobro, da sem poslušal notranji nasvet. Katerakoli druga odločitev bi bila lahko zelo napačna. Na robu nad Krmo prižgem lučko. Škripajoč sneg, ki sem se mu ogibal ob vzponu, meljem na sveže. V spodnji kotanji se razveselim drobnih lastnih sledi. Čeprav dobro poznam nezahtevno pot skozi Zgornjo Krmo, v brodenju sipkega snega uživam z mislijo, da sem ravnal dobro. Zaupati si pomeni tudi ne lagati samemu sebi.

Celo v evangelijih nas na to opozarjajo z besedami: »Resnica vas bo osvobodila.« Za postati nekdo, ki govori resnico, in kateremu lahko zaupamo, ne bo potrebno veliko filozofirati in prebrati na tisoče knjig. Vsakdo, še tako zaposlen človek, lahko vedno izbere resnico in se v svoji majhnosti trudi postati prinašalec resnice. (+++)

Nočni sestop po znani dolini. Zdrsnem na žledu in noga se sunkovito iztegne v nenavaden in neobičajen vodoravni položaj. Zlahka se ujamem na skalo, ki se priročno znajde pod roko. Kot otrok sem podobne gibe nog in rok (vendar v nasprotno smer) imenoval lastovka. Torej ena lastovka še ne prinese padca. Zato bom previdnejši in gibčnejši. V Vrtači ugasnem lučko in uživam tihoto noči. Mirujem. Čas je za minuto tišine. Nad temnimi stenami se iskrijo zvezde na nebu brez lune. V gozdu se ponovno ustavim ob velikem kosu koreninskega lesa. Zanimiv kos mi nikakor ne uspe dobro poslikati. Prime me, da ga odnesem domov. Zagrabim za idejo. Ko les zares primem, je težek kot cent! Naj ga pustim tam? Ne morem, odločitev sem sprejel že pred tem&hellip. Pri avtu sem seveda vesel, da sem z nošenjem vztrajal do konca. Med vožnjo igra radio. Na državni postaji ujamem reklamo za njihovo oddajo o osebnosti leta. Gotovo bo postal kak politik.

Svet svobode »opazujemo« z očmi še dokaj nesvobodne duše, zato se sčasoma pričenjamo počutiti osebnosti. Če bi besedo osebnost prevedli v latinski jezik, bomo lahko izvedeli, da govorimo o maski. Osebnost zatorej ni oseba. Naša nesvobodna duša se namreč skozi vsak dan izraža v mnogoterih maskah. Čeprav si lahko duša nadene drugačno masko v pisarni, torej v službi, na stadionu, doma in ima povrh še cel kup prijateljev, pa s svojim življenjem osebnosti nikakor ni zadovoljna. (+++)

(+++) Enzo Nastati, Resnično, dobro, pravično; Trije moralni ideali človeštva

Enzo Nastati se v svojih skriptih, predavanjih opira predvsem na antropozofsko poznavanje ali znanost o duhu, človeku in materi Zemlji kot celoti. Predstavnik te duhovne poti je bil tudi Rudolf Stainer, začetnik in utemeljitelj Walfdorfske pedagogike. Zagovarja tezo, da naj bi slovanski narodi v vodnarjevem obdobju postali prinašalci dobrega in ljubezni. Med drugim piše: Slovani in tudi Slovenci naj bi za bodočo Evropo postali svetilnik, saj živimo na stičišču treh kultur, obdobij, civilizacij, zavesti. Vsako obdobje, miselnost in/ali kultura mora oplojevati preostali dve, predhodno in naslednjo. Vsi smo namreč v istem projektu – človek, iste krvi, od istega očeta neba in matere zemlje.