Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sam s steno

Pavle v "Čopu" med snemanjem filma Steber

Foto: Marko Prezelj

sobota, 5. januar 2008, ob 13:25, Dušan Škodič, ogledov: 2830

Planinski vestnik - Pavle Kozjek: Razmišljanje solo plezalca
Kadar se spomnim na solo plezanje, mi misli najprej zaidejo v naše hribe. Ne v Ande, kjer sem preplezal največ velikih sten, in tudi ne v Himalajo, ki mi je za solo vzpon prinesla celo nagrado

Planinski vestnik, december 2007, strani 10 - 11


Kadar se spomnim na solo plezanje, mi misli najprej zaidejo v naše hribe. Ne v Ande, kjer sem preplezal največ velikih sten, in tudi ne v Himalajo, ki mi je za solo vzpon prinesla celo nagrado in nekaj več pozornosti plezalske javnosti.

In zakaj se mi naši hribi prikažejo pred ostalimi? Zato ker je tisto, na kar pomisliš v prvem trenutku, najmočnejše, najgloblje. Svojih občutkov ne moreš prelisičiti. Lahko se poskusiš zavestno prepričati, da so se pravzaprav zgodile še druge, pomembnejše stvari, a to je na nek način goljufanje svojih občutkov ... Pomembno je tisto, kar pride spontano.

Nostalgija …

Vrnil se bom precej nazaj, v osemdeseta leta, pravzaprav na njihov začetek: v čase, ko smo plezalci pričeli spoznavati, da je za dobro plezarijo treba tudi dobro trenirati. Ne le tako, da veliko plezaš; trenirati je treba tudi vmes, in to trdo. Ni treba posebej razlagati, koliko so k takemu razmišljanju pripomogli Franček,1 pa Iztok in za njim še Johan in Silvo, ki so na podlagi lastnih izkušenj ali z obiskov v tujini prinesli nove poglede na trening. Veliko vadbe in veliko plezanja, desetine »kilometrov« težkih in še težjih smeri te počasi pripeljejo v tisto stanje, ko s steno zares postaneš eno. Mogoče se sliši kot poceni fraza, ampak kdor je to doživel, se bo strinjal, čeprav morda z drugačnimi besedami. Gibanje je potem le še poezija, nerodnih prestopov v smereh nenadoma ne opaziš več, oprimka ne stiskaš, ampak ga le za trenutek pobožaš, preden se posvetiš naslednjemu ... Vertikala postane prijazno življenjsko okolje. Takrat je pravi čas, da razmišljaš tudi o solo vzponih. Pravzaprav te stavke pišem z nekakšnim obžalovanjem, ker težko verjamem, da bom še kdaj doživel občutke, ki so v tistih časih prišli na dan po kakih osemdeset ali sto preplezanih dolgih smereh v eni sezoni ...
No, in v takšnem stanju pravzaprav niti ni tako važno, ali plezaš navzgor ali navzdol in ali imaš za pasom vrv s soplezalcem na drugem koncu. Svoboda gibanja nima več omejitev; ustavljanje na stojišču je pravzaprav odveč. Vmes so seveda prišle tudi nekatere neumnosti, ki jih je danes nekoliko težje razumeti: rutka okoli glave namesto čelade v Travniku gotovo ni zelo modra odločitev ... Ampak to so bili takšni časi. Več kot enkrat sem tako naključno srečal Johana, pa velikega solista Slavca(2) in druge v velikih smereh Julijcev, ko je eden od nas plezal gor, drugi pa dol. Tu sta bila seveda še po preplezanih kilometrih smeri nedosegljivi Ta črn(3) in Zumba(4). Beno Ravnik se bo spomnil srečanja v Čopovem stebru tik pod prečnico, čudno je pogledala tudi primorska naveza, ki se je ravno prebijala čez najtežji del zloglasne Čihulove smeri v Široki peči in se je nad njo pojavil sestopajoči solist ... Mnogi od teh vzponov so bili le del daljših povezovalnih tur: preden sem sestopil po Čihulovi, sem se ogrel v prvi ponovitvi Večne poti ... Tri Skalaške v enem dnevu – v Špiku, Škrlatici in Triglavu – so bolj kot s težavami postregle z maratonskimi občutki. V spominu mi je ostalo tudi pet smeri v Tamarju: gor po zajedi Travnika, dol po Ašenbrenerju, pa spet gor po Zajedi Šit in nazaj po lahki smeri Jesihove, ki se tako ali tako največ pleza navzdol. Za konec pa še Direktna v Kotovi špici, ki se mi je zdela še najbolj čudna in negotova: nisem je poznal, pa verjetno je tudi že zmanjkovalo zbranosti ... Kakor koli že, danes mi ob plezanju smeri, ki sem jih nekdaj soliral, ni več čisto jasno, kako sem se lahko nekoč kar sprehajal tam čez. Norec ... A bilo je lepo.

Z ali brez?

Soliraš lahko na več načinov: z varovanjem ali brez. Prva leta sem nekaj smeri splezal s posebnim sistemom varovanja, ko z vrvjo potegneš komplete za seboj. Ni najhitrejši, tudi zatakne se včasih, a v glavnem je kar šlo. Pozneje pa je bila moja edina oprema (poleg plezalk in magnezije) dobrih deset metrov dolg prusik na pasu, ki sem ga na ključnih mestih speljal skozi par klinov in pripel nazaj na pas. Hitro in enostavno. Kako bi se to obneslo ob padcu, na srečo nisem nikdar preizkusil ... Daljša pomožna vrvica je bila pozneje z menoj tudi v stenah andskih šesttisočakov, kjer sem jo potreboval v glavnem za krajše spuste čez težja mesta na sestopih. V steni Čo Oja pa je tudi prusik ostal kar spodaj v bazi, kar bi pozneje skoraj obžaloval. Tudi steno Šiša Pangme sva z Andrejem(5) pravzaprav posolirala, saj je vrv vseskozi ostala v nahrbtniku. Seveda je to drugačen občutek, saj v primeru težav nisi sam. Brez varovanja je šlo tudi v Čopovem stebru, ko smo snemali film; za popestritev plezanja so poskrbeli plezalniki iz filca, »rekelc« in nahrbtnik muzejske vrednosti. Današnje klasike vsekakor niso bile narejene poceni … Solo izkušnje pa so morda najdragocenejše v trenutkih, ko ostaneš sam po sili razmer ali spletu naključij: če bi bil odvisen od soplezalca, bi tudi Everest brez dodatnega kisika padel v vodo …
Plezati sam je ena najlepših izkušenj, a le kadar si popolnoma pri stvari. Nikdar in nikoli, kadar nisi zares pripravljen in prepričan, da je pravi dan za to. In ko se odločiš, misli samo na plezanje, nikdar na reševanje ostalih problemov, ki z gorami nimajo ničesar. To so moje izkušnje. Ne bom jih prodajal, a če se zdijo komu koristne, jih mirno lahko uporabi zase. Tudi plezalci smo nagnjeni k temu, da se učimo na lastnih napakah, in pri solo plezanju je takšna šola zares enkratna in neponovljiva. Dobesedno ...


(1) Knez, Tomazin, Jeglič, Karo
(2) Svetičič
(3) Filip Bence
(4) Janko Oprešnik
(5) Štremfelj

Besedilo: Pavle Kozjek

Foto: Marko Prezelj

Oznake: PV
eXTReMe Tracker