Večer, Narava, gore in ljudje: Vse to je mogoče, le malo se je treba potruditi iz Portoroža
Večer, 03.01.2008 - Narava, gore in ljudje
Po obronkih s pogledi na Koprski in Piranski zaliv
Vse to je mogoče, le malo se je treba potruditi iz Portoroža
Avto pustimo nekje spodaj pod Metropolom in se napotimo do hotela Barbara in mimo njega na mirno cestico zgoraj, tam pa levo. Hodimo v bistvu po poti nekdanje železnice, sedaj poti zdravja in prijateljstva, se pravi po Parenzani. S te razgledne ceste je lep razgled na Portorož, še lepši je potem, ko zavijemo po Strmi cesti v desno in res strmo navzgor, nazadnje tudi po stopnicah do glavne prometne ceste, po njej pa ne do križišča na Prevalu, kjer se cesta prevesi na strunjansko stran, temveč le do prvega odcepa na desni in po tisti cesti na Lucan. Držimo se desne ceste. Zgoraj, ko klanca zmanjka, zavije cesta v levo in nekako v ravni smeri proti Maliji. Zdaj smo že kar visoko in na desni spodaj opazujemo Lucijo z marino in polotok Seče z avtokampom.
Vse je kot na dlani, in če je po burji, se vidi daleč na hrvaško stran vse do Buj. Cesta še nekajkrat zavije v levo in v breg, pa se spet zravna, ves čas pa vodi v desno. Ko se zgoraj odpre prelep pogled na strunjanski zaliv s Krkinim hotelom, pridemo do križišča: levo vodi cesta proti jagodju in Izoli z možnim odcepom v levo in spustom v strunjansko dolino - tam smo hodili pred letom ali dvema - delno pa mimo grička Vrh (188 m), zdaj po makadamski cesti naprej proti Maliji. V vasici Mala Seva pridemo spet na asfalt, cesta pa se zdaj kar strmo dviga na Malijo. Če se obrnemo, lahko preko globeli na desni pogledujemo na sosednjo vas Šared, desno na Izolo, levo pa na ves Piranski zaliv s savudrijskim polotokom. Še lepši razgled bi bil na vrhu, na Malijskem hribu (278 m), ko ne bi bil v resnici nekakšna velika ploščad z igrišči. Zato se razgledujemo že prej in potem, ko nadaljujemo po cesti proti Kortam. Z vrha se po slabem kolovozu spustimo navzdol na cesto, potem pa desno in naravnost naprej proti že omenjenim Kortam, toda lahko bi šli desno po slikoviti stranski cesti skozi Fičurje navzdol v Lucijo, a gremo naprej po začrtani poti. Onkraj manjše vzpetine pridemo do table Korte, ki pa to niso, saj so onkraj griča Kaštelir (271 m), s torkljo, gostilno in cerkvijo sv. Antona ter odcepom po ovinkasti cesti v dolino in onkraj nje na Padno.
Ko pridemo do bornega avtobusnega postajališča na desni strani in na katerem piše Morgani, zavijemo ostro desno in navzdol, a potem kmalu bolj levo po betonski cesti in ne strmo navzdol, ker se tisto izgubi v divjini. Nekaj nižje spodaj je greben ves razrit, ker delajo terase za oljčne nasade, a če smo nekoliko pozorni, bomo vendarle opazili, da se onkraj grabna kolovoz nadaljuje in preči pobočje. Ko se kolovoz spremeni v betonsko cestico, vidimo, da smo na pravi poti. Nekaj nižje pridemo do prvih hiš, potem pa kmalu na asfaltirano cesto, ki vodi iz Seče gor v Korte. Zdaj gre le še polagoma navzdol po nekakšnem slemenu. 
Levo spodaj sta Parecag in sečoveljske soline, desno pa ne prav široka dolina prav vse do Lucije. Razgled je še vedno prelep, na ves Portorož tja do Bernardina, na drugo stran pa na soline in tako polagoma navzdol vse do malo manj kot do bencinske črpalke pred Lucijo, od koder je le še dobrih deset minut do hotela Metropol. Opisana pot, pretežno po asfaltiranih cestah, ni ravno kratka, zanjo bomo potrebovali štiri do pet ur.
JOŽE PRAPROTNIK
Pogled z Morganov na soline levo, polotokom Sečo na sredini in Bernardinom desno
Foto: Jože Praprotnik