Planinski vestnik - Gregor Šeliga: DWS - deep water solo ali
prosto plezanje nad morjem
Planinski vestnik, december 2007, strani 6 - 9
Ladja je zaplula v Kornatsko otočje in kmalu sem zagledal nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen na prvi pogled.
Bilo je pred slabimi petnajstimi leti, ko smo z družino preživljali poletne dni na Hrvaškem. Oče ni znal reči ne in kupili smo tisto karto za ogled Kornatov. Takrat sem plezal dve leti in sem videl že kar nekaj dobro opremljenih plezališč pri nas v Sloveniji, sosednji Avstriji, Italiji in nekaj malega v Franciji. Toda pogled na te stene, ki so strmo rasle iz morja, mi je še dolgo ostal v spominu. Vedel sem, da tudi te odročne stene sredi Jadranskega morja ne bodo ostale nepreplezane. A takrat še nisem vedel, da v Angliji plezajo nad vodo že nekaj let.
Kaj DWS sploh je?
Na Otoku se je pravzaprav začel razvoj oblike športnega plezanja, ki nudi prav poseben občutek svobode. Za plezanje nad vodo namreč potrebujemo samo plezalnike in vrečko za magnezij. V smer se podamo, ne da bi o njej kaj dosti vedeli, torej si lahko sproti izbiramo svojo linijo. Bistvena razlika s športnim plezanjem pa je strah pred padcem v vodo. Pri plezanju nad vodo ne bomo plezali trideset metrov visoko, kar je nekako povprečna višina smeri pri običajnem plezanju. Redko kdaj se tudi zgodi, da bomo splezali več kot dvajset metrov in potem čisto napsihirani dosegli vrh stene. Smisel plezanja deep water solo (DWS) ni v padcih v morje, ki so lahko zelo boleči in nevarni za resne poškodbe, ampak v tem, kako težko smer bomo splezali v okvirih še sorazmerno nenevarnega padca. Po mojih izkušnjah z Majorke smo padali v vodo nekje z višine med deset in petnajst metrov, potem pa je bilo treba splezati še lažji zadnji del, ki je tudi zahteval določene izkušnje. Splezati pravo DWS smer z oceno 8a ali več je nekaj povsem drugega kot malo poplezavati po steni in se potem odločiti, od kod bomo skočili v vodo. Seveda je to zelo priporočljivo za začetek in je lahko odlična zabava na morju. Tudi nekdo, ki nima plezalk, lahko najde zelo lahek del in se ga loti kar bos, kar dobro vedo tisti, ki so bili kdaj na Hvaru. Tam je majhen zaliv, kjer se da lepo poskusiti plezati nad vodo.
A dosti sten je tudi neuporabnih. Recimo zaradi težkega dostopa, krušljive skale, odprtega morja, ki je precej »naostrilo« začetni del stene, ki nam bo takoj razrezal blazinice na prstih ... Danes vem, da Kornati in drugi hrvaški otoki niti niso tako zelo primerni za DWS. Še kar dobro področje je na otoku Mana južno od Dugega otoka, vendar za dostop potrebujemo dober čoln, če ne jadrnice ali barke, pa dobro ekipo v primeru nesreče in podobno. DWS je zato tudi način plezanja, ki si ga mnogokrat lahko privoščijo le profesionalni plezalci ali pa tisti redki, ki imajo dovolj denarja za vso logistiko.
Ni pa vedno in povsod tako zapleteno. Na otoku Majorka v Španiji lahko to počnemo zelo poceni. Do stene brez težav pridemo kar po kopnem, skala je odlična, smeri so zanimive, voda pa čista in ravno prave temperature. V Angliji recimo težavo predstavlja ravno mrzel ocean – hladna voda je trša kot toplejša … Pomembni so seveda tudi zunanji vplivi. Včasih lahko morje postane zelo neugodno za plavanje – znani so primeri utopitev, ko plezalci niso mogli iz vode. Stene so strme, večinoma previsne in ob valovanju je zelo težko ujeti dobre oprimke in splezati v steno, zato imajo na bolj priljubljenih področjih pripravljene reševalne boje in vrvi, po katerih se lahko izvlečemo iz vode. Biti dober plavalec je včasih lahko ravno tako pomembno kot biti dober plezalec, ko nas na odprtem morju zagrabi panika in se nam zdi, da nas bodo valovi treščili ob steno.
Če torej združimo višino nad vodo, butajoče valove in občutek osamljenosti v steni, lahko zaključimo, da gre za neke vrste ekstremizem. Tudi naprezanje je lahko ekstremno naporno, a v tem primeru gre za nekoga, ki pleza že mnogo let in dobro ve, kaj počne. Za nekoga, ki išče nove težke izzive, saj v lažjih smereh ne najde več pravega občutka zadovoljstva. Ko pa smo s prijatelji v varnem zalivu, kjer je morje mirno in na nebu ni oblačka, in si ogledujemo steno, ki bi jo lahko preplezali, gre za prijazen športni pristop, za rekreacijo za vse.
Kako pasti v vodo?
Padec v vodo bomo lažje obvladali, če se bomo postopoma privadili na višino. Pomembno se je tudi zavedati, da je padec sestavni del plezanja in da tega ni konec takrat, ko nismo zadržali oprimka, ampak šele, ko v zraku izravnamo telo, pritisnemo dlani na boke, napnemo mišice, skupaj stisnemo prste in pete ter pogledamo navzgor. Takšen naj bi bil idealen pristanek, ki je neboleč tudi, če pademo z višine dvajsetih metrov. Samo pogled navzdol, torej v morje, pa nam bo presekalo ustnico, zabilo vodo v nosnice, povečalo pritisk na oči in tako dalje. Tisti, ki »na debelo« pogledajo v morje, imajo potem še tri dni razpokane žilice ... Nikoli se ne smemo samo prepustiti poletu, vedno ga je treba imeti pod nadzorom in se nekaj metrov nad vodo spraviti v prej omenjeno držo. Stopala naj bodo čim bolj skupaj, sicer nam bo zabilo vodo skozi zadnjično odprtino globoko v črevesje – nič kaj prijeten občutek …
Leteti je nekaj krasnega, višje ko priplezamo, daljši je polet in vse, kar slišimo, je žvižganje vetra okoli ušes. Vse skupaj se zgodi tako hitro, da kar naenkrat pogledamo iz vode in nam je žal, ker nismo uspešno premagali smeri. Plezanje nad vodo je na prvi pogled še vedno nekaj tako strašnega, da kljub razcvetu še nekaj časa ne bo prave gneče tudi na bolj priljubljenih področjih. Majorka je sicer septembra polna plezalcev, ki pridejo poskusit DWS, a še vedno jih veliko pleza precej lažje smeri, kot so sposobni, saj se s tem izogibajo padcu v vodo. Je pa tudi kar nekaj takih, ki obvladajo zadevo in se v morje brez težav mečejo tudi z več kot dvajsetih metrov. Pred nedavnim je na Majorki eden najboljših plezalcev na svetu preplezal smer z oceno 9b – kako težko je to, vedo samo tisti, ki živijo za to.
Besedilo: Gregor Šeliga
Foto: Miha Škof
Gregor Šeliga je nemara prvi Slovenec, ki se je začel ukvarjati s »pravim« DWS. V bližnji preteklosti je soliral tudi športnoplezalno smer Glista (8b+) v Vipavski Beli.
Bolj znana področja za DWS so Majorka, Tajska, Vietnam, Velika Britanija. Nam najbližja je Hrvaška; tam so leta 2005 Chris Sharma, Steve McClure, Tim Emmet, Leo Houlding na Kornatih preplezali kakih 50 linij, med njimi tudi Ring of Fire (8b+). Po njihovem obisku je uprava Nacionalnega parka Kornati plezanje v parku prepovedala. Veliko možnosti je tudi na Hvaru. V srednji Dalmaciji naj bi obstajalo okoli 100 linij DWS.
Vodniška literatura: Deep Water (Mike Robertson, 2007); Cornwall DWS (Mike Robertson, 2007); Mallorcan Psicobloc (Daimon Beail, 2006); Thailand Deep Water Soloing (Matt Maddaloni) – več na spletu, nekatere vodnike je mogoče na spletu dobiti tudi zastonj.
Spletne povezave:
http://www.climbersonly.net (reportaže)
http://www.rockfax.com/publications/books/item.php?id=132 (vodniška literatura)
http://www.dwsworld.com/ (različne informacije o DWS)
http://www.ukclimbing.com/articles/page.php?id=469 (opis DWS)
http://users.cs.cf.ac.uk/I.N.Wang/climbing/guides/dws/dws.html (opis DWS)
http://www.youtube.com (filmi o DWS)
Mateja Pate