Finance - Marjana Virant: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, je že ponarodeli rek, ki ga radi uporabljamo, če se kdo v gore odpravi nepripravljen, pride prav kot izgovor pred odhodom v gore ...
Finance, torek 18. decembra 2007
Tudi pozimi se goram ni mogoče upreti
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, je že ponarodeli rek, ki ga radi uporabljamo, če se kdo v gore odpravi nepripravljen, spet drugič pride prav kot izgovor pred odhodom v gore.
V predprazničnih dneh, ko sneg še ni pobelil vseh smučišč, je hoja v gore za mnoge priljubljena rekreacija na svežem zraku in odklop od stopnjevane mrzlice v nakupovalnih središčih. Pri tem pa se moramo zavedati, da v svetu tišine na nas preži čisto drugačna nevarnost, zato se moramo na odhod v gore dobro pripraviti.
Pozimi po južnih smereh
Kaj torej ljudi v mrazu in snegu žene v gore? "V gorah je mir in lepa pokrajina. Pozimi so za obiskovalce povsem nov izziv, na katerega pa se je treba temeljito pripraviti, predvsem na nevarnost plazov. Ti ne prizanašajo tudi najbolj izkušenim," opozarja Rudi Skobe, predsednik komisije za usposabljanje in preventivo pri Planinski zvezi Slovenije. Ker se plazov ne da predvideti in se sprožijo ne glede na to, kako je kdo opremljen, se je treba v zimskem času držati varnih poti, predvsem grebenov, in južnih smeri. Večja skupina ne sme hoditi skupaj, temveč na takšni razdalji, da plaz ne zajame vseh naenkrat, še dodaja Skobe.
Poleg plazov največjo nevarnost v gorah povzročajo zdrsi na poledenelih strminah, ki nastanejo zaradi temperaturnih sprememb med dnevom in nočjo, in tam, kjer zgornja snežna plast še ni sprijeta s spodnjo, izjemno nevarne pa so tudi klože z napihanim snegom. Veliko nevšečnost pomenita tudi megla in difuzna svetloba. Na kraju, ki ga sicer zelo dobro poznate, zaradi megle lahko povsem izgubite orientacijo, kar se še zlasti velikokrat zgodi na Veliki planini. Kljub temu pa je vremenske razmere v gorah tudi v zimskem času mogoče predvideti, pravi naš sogovornik. Kadar gre za inverzijo, megle v gorah ni pričakovati.
Koče, odprte v zimskem času
Nekatere planinske koče so tudi pozimi odprte vse dni v tednu, kot denimo Dom v Tamarju (1108 metrov), kjer je iz Planice dobro uro hoda, pa Blejska koča na Lipanci (1630 metrov), na katero iz konca ceste v Medvedovi konti na Pokljuki ne boste porabili več kot pol ure. Nekoliko daljšo, dve uri in pol trajajočo turo, lahko naredite od Koče pri Savici na Komno (1520 metrov), kjer ni nevarnosti plazov, saj je pot ves čas speljana skozi gozd. Priljubljena izletniška točka je Kriška gora (1471 metrov) nad Tržičem, kjer je koča odprta le ob koncu tedna in na katero boste od vznožja vasice Gozd hodili dobro uro. Ob koncu tedna se bo iz dimnika kadilo tudi na Roblekovem domu na Begunjščici (1657 metrov) in domu na Uršlji gori (1699 metrov), ki je bila v zadnjih dneh zaradi sproženega plazu na severni strani skoraj pogubna za 13 planincev. Lep zimski sprehod lahko konec tedna sklenete tudi v planinski koči na Uskovnici (1154 metrov), do katere boste iz Rudnega polja na Pokljuki porabili poltretjo uro. Seveda to niso vse postojanke, kjer vas bodo v zimskih dneh postregli s toplim čajem.
Številke in ljudje: Pet predlogov za zimske vzpone
- Dom v Tamarju (1108 metrov): od Planice boste potrebovali eno uro, če pot ni zgažena, pa precej več.
- Blejska koča na Lipanci (1630 metrov): od Medvedove konte na Pokljuki je pol ure hoda.
- Komna (1520 metrov): od Koče pri Savici je poltretjo uro vzpona.
- Kriška gora (1471 metrov): od vasice Gozd boste hodili dobro uro.
- Planinska koča na Uskovnici (1154 metrov): od Rudnega polja je dve uri in pol razmeroma hitre hoje.
Marjana Virant