Bohinjske novice - Jurij Dobravec: Janko Ravnik je v nekem pogovoru rekel: “Vse moje skladbe so bile izdane in izvajane, edino Requiem še ne ... "
7. december 2007
Praizvedba Requiema Janka Ravnika
Prva izvedba skladbe je za skladatelja posebno doživetje. Janko Ravnik, Zotlarjev z Bohinjske Bistrice, je v nekem pogovoru rekel: “Vse moje skladbe so bile izdane in izvajane, edino Requiem še ne, morda pa bom doživel še tudi to.” O notni izdaji se je pogovarjal z urednikom Cerkvenega glasbenika, vendar ga je smrt prehitela.
Lani so se skladatelja in sodelavca spomnili na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani - ob 115-letnici rojstva so organizirali simpozij, na katerem so osvetlili njegovo glasbeno in pedagoško delo. Simpozij je prinesel nekaj novih odkritij o življenju in delu tega velikega Bohinjca. Izstopalo je odkritje not celotnega Requiema, ki ga je začel pisati v času prve svetovne vojne v Judenburgu, dokončal pa v Bohinju nekaj let pred smrtjo. Requiem ali črna maša, kot jo tudi imenujemo, je skladba, napisana na liturgična besedila devetih molitev pogrebne maše. Ravnikova uglasbitev je izjemno moderna impresionistična umetnina. V času nastanka je daleč presegala tedanje slovenske glasbene tokove, še danes pa presega običajno izvajano slovensko cerkveno glasbo. Kljub modernemu izrazu so melodične linije v enoglasnem zborovskem partu zelo spevno speljane, celo prijetne za poslušanje. Orgelski part poslušalcu pusti vtis prave črne maše, ki pa se zaključi visoko in svetlo, s polno zvenečimi glasovi kot v nebesih.
>Janku Ravniku v spomin in zahvalo ob 25-letnici smrti je Requiem krstno izvedel projektni pevski zbor, sestavljen iz učencev Pevske šole Bled in članov Društva Jarina Bohinj, večinoma iz nekdanjega komornega pevskega zbora Anton in Janko Ravnik. Po dveh mesecih priprave se pod izvedbo pevsko doslej verjetno najbolj zahtevnega zborovskega programa v Bohinju podpisujemo Janja Hvala, ki je pevke in pevce glasovno pripravila, Tamara Krajnc na orglah in Jurij Dobravec za dirigentskim pultom.
Ni naključje, da je za praizvedbo 1. decembra 2007 bil izbran kor cerkve svetega Martina v Srednji vasi, kamor je Janko Ravnik ob nedeljah več desetletij pogosto zahajal in razveseljeval Bohinjce s svojim odličnim igranjem na orgle. Med okrog 250 poslušalci smo lahko opazili univerzitetne profesorje, skladatelje, pianiste – Ravnikove učence, zborovodje, organiste in pevce, muzikologe, druge glasbenike, sorodnike in prijatelje pokojnega skladatelja, predvsem pa mnoge Bohinjce, ki se z veseljem spominjajo velikana svoje zgodovine in skladatelja bohinjske himne.
Janku Ravniku za časa življenja ni bilo dano poslušati izvedbe svoje največje skladbe, bilo pa je dano nam, izvajalcem in poslušalcem, ki skupaj lahko le pritrjujemo njegovemu velikemu prijatelju, skladatelju in ljubitelju gora Marjanu Lipovšku: “Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, to je šola, je učenje, je izkustvo, ki je nepozabno in obenem nepozaben nauk za življenje. Ravnikovo življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje ... Kot svetle točke sredi temine so ljudje, ki živijo skladno z načeli, ki niso nikjer zapisana in ki ne izvirajo iz hlepenja po premoženju, po uveljavljanju, po slavi, po gospodovanju, temveč jih piše zavest odgovornosti, ki smo jo dolžni svojemu krogu.”
Jurij Dobravec