Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zlatorogove police so prečili

G-L, 19. decembra 2007:
AO Bohinj nadaljuje alpinistično izročilo

 

 

 

 

 

 



Fotografije: Janko Arh in Janko Humar

ponedeljek, 9. januar 1978, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 5066

Delo – Franci Savenc: Velik dosežek bohinjskih alpinistov Janka Humarja, Marka Šurca, Pavla Odarja, Janka Arha in Lojzeta Budkoviča decembra v Severni steni Triglava

Delo, 9. januarja 1978 - ŠPORT





LJUBLJANA – Verjetno se še o nobeni zimski turi doslej pri nas ni toliko govorilo, kot o prečenju Stene. Pred 14, 15 .leti je celo veljalo prepričanje, da imajo tisti, ki bodo prvi opravili to turo, tako rekoč zagotovljene vozovnice za prvo naslednjo odpravo v Himalajo. Tudi poskušali so že nekateri, pa so o tem potem le malo govorili, raje so se še naprej načrtno pripravljali.

Še zadnjo zimo je bilo precej govora o tem velikopoteznem, tri kilometre in več dolgem prečenju Stene, še več pogovorov pa je vzbudila novica, da sta Celjana videla trojico, kako končuje turo. Sedaj naposled vemo, da se je to posrečilo petim Bohinjcem, na katere nihče ni prav pomislil, čeprav so pred dvema letoma že opravili lepo turo – prečili so grebene od Črne prsti do Triglava in še Tosc pa Draški vrh.

V Bohinju sta bili do nedavno dve alpinistični sekciji: "Bohinj" pri PD Bohinjska Bistrica in "Pršivec" pri PD srednja vas. Prva povezana z AO Jesenice, druga pa z AO Radovljica. Pa so fantje spoznali, da pravzaprav ni pametno in sporazumeli so se, da se združijo in osamosvoje. Na sestanku, ki je bil 16. decembra (1976), so tako ustanovili AO Bohinj, kar mora sedaj formalno potrditi le še komisija za alpinizem PZS.

Zamisel o prečenju Triglavske stene je tlela v Srednji vasi že več kot dva meseca. Odločili so se celo, da jo skušajo uresničiti takoj, ko se bo začela zimska sezona. Toda – nihče ni poznal Zlatorogovih polic! Pa so se spomnili, da jih je jeseni prečil njihov prijatelj Janko Arh. In v petek na ustanovnem sestanku AO Bohinj so se dogovorili.

V nedeljo, 18. decembra, sta prva dva – Janko Humar iz Koritnice pri Grahovem in Marko Šurc iz Srednje vasi – odšla na pot. Vzpenjala sta se skozi Krmo. Računala sta, da bosta za vzpon do Kredarice potrebovala kakih pet ur, pa sta se pošteno uštela, saj sta bila po desetih urah šele pri pastirski bajti, kjer sta morala prenočiti. V ponedeljek sta bila že po treh urah na Kredarici in takoj nadaljevala z vso prtljago na rob Stene. Po varianti "Skozi okno" sta sestopila do polic, kjer sta ob razu Nemškega stebra pustila večji del opreme, sama pa sta že v poltretji uri dosegla (s prečenjem proti vzhodu, po policah in za Ustoličenjem navzgor ter okoli roba) rob Ledenika. Vrnila sta se na Kredarico, kamor je zvečer prišel še tretji član nekdanje AS "Pršivec", Pavle Odar iz Srednje vasi.

V torek so se odpravili v Steno vsi trije, prav tako po varianti skozi Okno. Glede na izkušnje prejšnjega dne so bili prepričani, da ne bo posebnih ovir, še posebno, ker niso bili "obremenjeni z legendami" o turi prihodnjega desetletja. Hitro so napredovali in na policah, ki se spuščajo v kotel pod Veliko Črno steno, uporabljali le stojiščne kline. Le malo pred koncem, na obokani polici, ki vodi nad Črni graben, so morali zabiti tri kline, in jih tudi pustili drugi navezi, ki so jo pričakovali naslednji dan. Izplezali so iz kotla do Skalaškega turnca in se spustili nekako do stikališča z varianto Fajdiga – Pintar. Tu so si želeli skopati nizko, skromno luknjo, da bi v njej prečepeli noč, pa se jim je predrl sneg in pokazalo se je odlično mesto za bivak, suha zaprodena vdolbina, tako visoka, da so lahko tudi stali v njej.

Druga naveza Janko Arh in Lojze Budkovič, oba iz Bohinjske Bistrice in člana dekdanje AS Bohinj, sta turo pričela šele v sredo, 21. decembra, pri originalnem vstopu v prečenje. Toda kamin, ki vodi na police, ju je zamudil kar za štiri ure in ker nista vedela, da sta prijatelja dva dni prej izstopila naravnost na Ledenik, nista mogla razumeti, kako da so vse sledi že izginile. Nadaljevala pa sta mnogo hitreje. Le dve uri sta potrebovala do raza Slovenskega stebra in še pol ure do stika z varianto skozi Okno. Nato so se spet začele večje težave, še posebno za Budkoviča, ki je imel poleti nesrečo in ga noga še ni povsem ubogala. Šele v temi, nekako ob 18. uri je "dvojka" dosegla mesto "B", vsaj tako so prvi trije, ki so tedaj že plezali k stikališču s smerjo Prisik-Szalay, sklepali po soju čelnih svetilk. Pa je bilo preveč neudobno v Steni in luna je preveč dobro razsvetljevala Steno, da bi bivakirali. Zato so s krajšimi postanki raje nadaljevali in ob 20. uri je bila "trojka" že na grebenu, s katerega se vidi v Amfiteater, veliki kotel pod Sfingo. Tu so kljub vsemu nameravali urediti bivak, toda ker jih plinski kuhalnik ni ubogal, so spet odšli naprej. Tu se je tudi Šurcu zazdelo, da je od nekod zaslišal glasove in "zaznal" je celo štajerski naglas, toda tovariša mu nista verjela.

Do pod Sfinge je potem šlo skoraj kot poleti, še celo dereze so si morali sneti. Zato pa jih je potem prečnica nad Jugovo grapo spet toliko bolj zaposlila. Ko so bili (v četrtek okoli 15. ure) ven iz grape, so zagledali za seboj spet tudi tovariša. Toliko časa so jima klicali, naj napredujeta ne glede na bližajočo se temo, da so jima v prečki pustila kline itd., da sta jih slišala tudi Celjana, ki sta potem razširila glas o trojki, ki naj bi bili po glasovih sodeč Gorenjci.

Na zadnjem delu ture sta se obe bohinjski navezi tako rekoč ves čas lahko sporazumevali s klicanjem in druga dva sta prvo navezo tudi usmerila nazaj v smer, ko so se zaplezali previsoko v grapo ob Sfingi. Tudi šele nekako ob 22.30 so lahko pričeli skupaj plezati še zadnje raztežaje proti robu zahodnega dela Stene. Skoraj točno ob polnoči (med četrtkom in petkom) so izplezali.

Če upoštevamo le podatke druge naveze, ki je šla zadnja na "pot" in z nekoliko lažjo opremo ter spočita, zato pa v najbolj "pravem trenutku" (na sam začetek koledarske zime), sta bila za prečenje po Zlatorogovih policah potrebna le dva dneva in ena noč. Čas, kakršnega niso prerokovali niti največji optimisti.

Izpod skoka na poti čez Plemenice na vrh Sfinge in potem do Doliča, so potrebovali še nadaljnje štiri ure in vmes (bila je še tema) trikrat zašli. Potem pa so do poldneva počivali in celo spali, pokriti z odejami in odeti v puhaste jopiče. Okoli 13. uri pa so krenili še na zadnji del poti in ob sedmih zvečer so bili spet doma v Bohinju.

FRANCI SAVENC

Še kratek opis Zlatorogovih polic iz letošnjega Almanaha: to velikopotezno prečenje Stene so v celoti prvi opravili Joža Čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik in Stane Tominšek 24. julija 1931. Ocena IV, večinoma III, toda težavna orientacija. Čas plezanja okoli 10 ur. Čeprav je postala smer tako rekoč zimski problem št. 1, se prečenja Stene v času koledarske zime doslej povsem resno ni lotil nihče.
Resnica, ki pa ni bila dolgo veljavna.
In danes: Za nobeno nadaljnjo zimsko ponovitev Zlatorogovih (še) ne vemo!?

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker