Bohinjske novice – Lojze Budkovič: Pred tremi desetletji, 16. decembra 1977, sta na skupno pot stopili alpinistična sekcija Bohinj in alpinistična sekcija Pršivec.
7. december 2007
A0 Bohinj nadaljuje alpinistično izročilo
Pred tremi desetletji, 16. decembra 1977, sta na skupno pot stopili alpinistična sekcija Bohinj in alpinistična sekcija Pršivec. Združitev v Alpinistični odsek Bohinj je bila plod tehtnega premisleka. Želeli smo združiti moči in znanje takrat kar številčne alpinistične srenje. Združitev je bila za tiste čase pogumno dejanje, saj še niso bile zaceljene vse rane razkola med planinci zgornje in spodnje doline. Po ustanovitvi AO Bohinj je sledila še ustanovitev skupnega mladinskega odseka. Oba dogodka sta bila prvi lučki na poti sprave. Gonilna sila teh dogajanj je bil prvi načelnik AO Marko Šurc. Čeprav v tem sestavku ne bom pisal o ljudeh, ki so soustvarjali to zgodbo, ne morem brez omembe njegovega imena. Njegova jasna vizija, organizacijske sposobnosti, predanost planinski ideji in včasih brezkompromisnost, so odločilno pripomogli neustavljivemu toku dogodkov.
Alpinistično izročilo ima v Bohinju dolgo tradicijo, saj je prvi vzpon Bohinjcev na Triglav leta 1778 izjemno dejanje. Ponosni smo, da je dogodek trajno obeležen s praznovanjem občinskega praznika.
Zlato obdobje bohinjskih gorskih vodnikov je zgodba, ki nam jo lahko zavidajo številni alpski narodi. Z njihovo pomočjo in spretnostjo so se na opevani Triglav povzpeli številni imenitneži in ponesli ime Bohinja v širni svet. Leta 1922 je bila ustanovljena bohinjska podružnica TK Skala. Predstavlja prvi poskus organiziranja alpinizma v našem koncu. Ideja se ni prijela in naslednje leto je Skala odšla na Jesenice.
V tridesetih letih smo se Bohinjci zazrli v naše stene. Niso tako mogočne in prepadne kot na severni strani Julijcev. Prvi vzpon je bil leta 1932 opravljen v Raskovcu, leta 1936 so dobile prve obiske stene Velike in Male Tičarice ter Debelega vrha. Nekatere smeri iz tega obdobja so zahtevale solidno alpinistično znanje. Tik pred drugo svetovno vojno je bil pri bohinjski podružnici SPD ustanovljen zimsko-alpinski odsek. O njegovem delovanju je malo podatkov.
Po vojni je prišlo leta 1947 do ustanovitve postaje GRS Stara Fužina. Čeprav je bilo med člani nekaj predvojnih plezalcev, se je njeno delovanje omejilo na reševalno področje. Jeseni leta 1954 je nekaj zanesenjakov ustanovilo AO Bohinjska Bistrica. Opravili so nekaj zanimivih vzponov v stenah Črne prsti, Raskovca, Vrha na Škrbino, Podrte gore. Gojili so turno smuko. Načrtovali so obnovitev graničarske karavle nad Ražnovo Suho. Po štirih letih delovanja so začele moči popuščati. Leta 1960 je prišlo do ponovnega poskusa oživitve AO Bohinjska Bistrica, žal pa je po dveh letih odsek ponovno zamrl. Nekaj posameznikov je nadaljevalo svojo alpinistično pot v drugih odsekih.
Na novo prebujanje je bilo potrebno počakati do leta 1973. Naslednje leto je bila ustanovljena AS Bohinj. Aktivnost je bila v skokovitem porastu. Opravljeni so bili številni težki vzponi in zahtevne ponovitve. V zgornji dolini je leta 1976 zaživela AS Pršivec. Njeni člani so opravili številne vzpone v steni Studorja; Tičarice in Mišelj vrha. Leta 1977 so organizirali alpinistično šolo. Obiskovalo jo je 19 tečajnikov, nekaj iz vrst GRS. Tega leta je bil odpeljan z Rodice prvi organizirani turni smuk.
Decembra 1977 je prišlo do združenja obeh sekcij v AO Bohinj. Odsek je pričel svojo pot z izjemno generacijo alpinistov, ki so z opravljenimi vzponi sodili v vrh takratnega jugoslovanskega alpinizma. Imel sem srečo, da sem bil njihov sopotnik. Z načrtnim delom smo si odprli poti na odprave v pogorje Kavkaza, Fanskih gor in Pamirja. Na teh odpravah je bilo opravljenih nekaj odmevnih vzponov. Včasih so se zgodbe odvijale na meji mogočega. Marko mi je leta 1979 poslal v vojsko pismo, v katerem je opisal vzpone, ko se je pripravljal na odpravo v Fanske gore. Takole je napisal: "Sledil je skoraj tragičen vzpon v severni steni Stoga. Hotel sem preplezati lepo, navpično zajedo, okrašeno na obeh straneh s krušljivimi previsi. Najprej moram povedati še to. Da sem vse smeri preplezal brez enega plezalnega pripomočka, samo v čevljih... No, tak sem se podal v zajedo. Že spodaj sem spoznal, da se vrniti ne bo mogoče, kajti čuden travnat previs je izključeval prav vse možnosti. Preplezal sem ga in ostal sredi gladke zajede! Poskušal sem levo, desno. Majhna možnost seje pokazala v krušljivem, previsnem razu zajede. S skrajnim naporom sem prišel do polovice, tedaj pa so se mi odkrušile tri oporne točke kot domine. Najprej leva noga! Teža seje prenesla na levo roko in že mi je ostal oprimek v roki. Potem pa je odletel še stop desne noge. Tako sem za trenutek obvisel samo na desni roki. S težavo sem se izvlekel iz kočljivega položaja. Kljub temu sem zajedo preplezal in dal oceno V. Bila je to ena izmed najtežjih plezarij v mojem življenju. Ako bo kdo ponavljal smer s pomočjo klinov in lestvic, je ocena nižja!"
Prišlo je tragično leto 1980. Stene so vzele življenje dveh prijateljev. To je bil za odsek hud udarec. Slovo od prijateljev je bolečina, ki te spremlja celo življenje. Odprava "Lotse 81" je pobrala pri nas hud in boleč davek! V tem tragičnem letu smo s pomočjo Planinske založbe izdali vodnik po bohinjskih stenah.
Odsek je nato nekaj let životaril in se pomladil. Mlade moči so se podale na pot športnega plezanja, stari pa smo po svojih močeh vztrajali v klasičnem alpinizmu. Leta 1986 je bila organizirana alpinistična šola, ki jo je obiskovalo 14 tečajnikov. Organiziran je bil prvi alpinistični turnosmučarski rally na Komni. Pričela so se dela na eni izmed prvih umetnih sten v šoli na Bistrici. Pod skalco smo leta 1989 pomagali pri organizaciji uspešne tekme v športnem plezanju za jugoslovanski pokal. Nemirni duh in iskanje novih izzivov sta prinesla prvi umetni slap Pod skalco in nekaj zanimivih tekem v lednem plezanju. Člani so ponovno odšli v visoke stene in ponovili številne težke smeri. Odšli smo v Ande in Himalajo, na Mustag Ato, Aconcaguo, Huascaran, Mercedario, Pik Lenin, Denali in na Elbrus. Po tridesetih letih sem vesel, da odsek še vedno deluje. Izmenjale so se številne generacije. Vsaka je pustila svojo sled v stenah in pečat pri delu odseka. Zdaj ima odsek 28 članov. Letos smo dobili nove mlajše pripravnike in to je lepa popotnica odsekovi bodočnosti.
Lojze Budkovič