Zima bela, pa še Rolanje po sceni - drugič
Alpinistične novice 18.12.07
Zima bela
Snega po naših gorah je veliko a le ta žal brez prave podlage ne ustvarja za plezanje ugodnih razmer. Kljub temu številni alpinisti poizkušajo in tudi preplezajo tu in tam kako smer. Predvsem so to lažje smeri, ki pa zaradi omenjenih razmer ponujajo kar zahtevno delo. Na sprehodu po slovenskem virtualnem alpinističnem svetu sem opazil vzpone po mnogih zimskih klasikah; Kramarjeva smer, grape na JV strani Mojstrovk in severne grape Begunjščice ter Vzhodna grapa v Toscu. Anže Šavs pridno nabira izkušnje na jezerski strani Grintovcev. Najprej je z Luko Plutom pregazil Grapo med Babo in Ledinskim vrhom, nekaj dni kasneje pa z Bojanom Hribernikom še Severni greben Kočne.
Poročajo tudi o debeljenju zaledenelih slapov. Matej Meglič – Zloba je dvakrat preplezal slap, ki se nahaja pod lovsko kočo na poti do Kredarice. Slap je visok ok. 80 metrov naklonina v kaskadah pa doseže 80 stopinj. Minuli vikend je bil opažen tudi uspešen vzpon v Centralnem slapu v Prisanku medtem, ko je Desni še zahteval pobeg v desno že pred koncem slapu.
Rolanje po sceni - drugič
Ker tokrat ponovno ni veliko novic bi morda poizkusil razjasniti vprašanja in zablode Janka Smolnikarja, ki jih je namenil Alpinističnim novicam 27.11.07 in poglavju Rolanje po sceni. Za uvod me je zbodla kritika kvalitete Petrovega pisanja. Ker tudi Janko ni ravno Mazzini, bi rekel, da tako osebna kritika ni na mestu.
Kar se tiče Tomaža Humarja mi stvar že močno preseda saj smo že blizu sfere verskih sekt. Kdor ne vzklika aleluja, je po defaultu sovražnik Tomaža Humarja, trpi za pomanjkanjem medijske pozornosti in je močno zavisten. To je lepo razvidno tako iz Jankovega pisanja kot tudi iz pripombe vernika Marka na pisanje Lindsaya Griffina v reviji Alpinist. Griffin je star okoli 60 let, nikoli ni bil v boju za alpinistično slavo, povrhu vsega pa zaradi bolezni že težko hodi. Verjetno mu zaradi tega res zavida. Skrajno neumna in neumesna pripomba, ki pa potrjuje tezo!
Glede ostalih vprašanj je očitno, da je Janko stvari preletel in natrosil površno. Naj začnem po vrsti. Peter ni samo namignil ampak nedvoumno dejal, da gre za vrhunski vzpon. Kot preizkušen himalajski plezalec ve zakaj gre tam gori in zna postavili stvari na svoje mesto. »Nekako« je to namignil samo za tiste, ki so to hoteli tako prebrati.
Kaj se dogaja v Himalaji? Smer, katere prvo ponovitev je opravil Tomaž, so preplezali (in sedaj tudi potrdili glede na Humarjev vris) leta 2000 trije francoski alpinisti. Enega od njih sva junija 2001 srečala s Petrom v Skarduju, kjer nama je tudi zaupal celotno zgodbo. Brez dovoljenja za plezanje in brez spremljevalne ekipe so fantje leta 2000 prišli v bazni tabor pod Anapurne. Med drugim je bila tam takrat tudi štajerska odprava na Anapurno IV. Aklimatizirali so se na bližnjih šesttisočakih nato pa vstopili v JV steno Anapurne. Smer so priključili na Vzhodni greben in po njem nadaljevali proti vrhu. Tik pod njim so zaradi močnega poslabšanja začeli sestopati po normalni smeri po severnem pobočju. Sestopili so v bazni tabor na severni strani gore in tam naleteli na zveznega oficirja odprave, ki se je z goro dajala s te strani. Le ta je hitro dojel, da Francozi nimajo dovoljenja za plezanje na gori in potrebno je bilo nemalo lobiranja in pomoči njihovih nepalskih prijateljev, da so se stvari pometle pod preprogo. Romantično a obsojanja vredno dejanje, ki pa se je zgodilo in ga ne moremo spregledati. Res pa je, da bi Humar pred odpravo težko vedel za to.
Zakaj tišina po Humarjevem vzponu? Se ti je, Janko, ob vseh objavah na TV, belem in rumenem časopisju zdelo, da je bila tišina? Ali si morda mislil tišina glede konkretnih informacij? Kaj se naj poroča na kateremkoli alpinističnem portalu, če se o vzponu ve samo, da je bil težaven, nevaren ter opravljen brez čelade? Če bi bila hkrati s temi dejstvi objavljena tudi fotografija (ne samo za mastne denarce kakor je napovedoval Tomaž) stene z vrisano smerjo bi se gladko izognili beganju katero smer je preplezal.
In nazadnje. To da se predstavlja ponovitev Eigerja kot večji dosežek, je spet sindrom verskih sekt. O vzponu v Eigerju sem napisal nekaj stavkov, prilepil nekaj slik in mislim, da je vsak neobremenjen alpinist z veseljem prebral sestavek. Me lahko sicer nekdo citira kje sem izpostavljal kvaliteto najinega vzpona?
Jankov omenjeni primitivni način vrednotenja alpinističnih dosežkov je danes klasika in zato tudi prihaja do tega, da je skoraj v vsaki slovenski vasi vsaj en vrhunski, najboljši alpinist, ki je preplezal najtežjo smer na najtežjo goro, na meji smrti. Resnično vrhunska dejanja se velikokrat izgubijo med povprečnimi. Kvaliteta športnega dosežka je vse bolj odvisna od količine izrečenih besed. Če bi torej naključni, laični obiskovalec gorniških spletnih strani bral novico (in štel besede) na portalu AO Idrija o vzponu Janka in Andreja v Tumovi smeri (preplezani leta 1909), bi mirno lahko ocenil, da gre za boljši vzpon kot je Klasična smer v severni steni Eigerja in s tem (po Janku Smolnikarju) tudi boljši kot Humarjeva Anapurna. To se dogaja, Janko!
Srečno!
Tomaž Jakofčič