Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Prav v nedrja tega viška pokljuške planote, v zatrep pod južnimi obronki Mrežic, Lipanskega vrha, Brd in Okrogleža tam zadaj, nad planino Brda, se je po volji naravnih sil ugnezdila očesu in duši všečna planina
Dnevnik, sreda, 12. decembra 2007 - KJER TIŠINA ŠEPETA
Prostrana, valovita planota, gosto poraščena s smrekovimi gozdovi, ki iz njih kot svetla, zelena očesca svetijo pašniki še vedno živih planin, je kot prijetna, gostoljubna predsoba mogočne julijske graščine, segajoče visoko nad oblake, nad zadnja gnezda kraljev zračnih višav, v bližino prvih zvezd, kot pravi pesnik Čaše opojnosti. Zgoraj, v visokogorju, je svet skalno robat in tršat, tu spodaj, na tem blagem višavju pa ljubezniv in mehak. Takšna je Pokljuka, kjer v skrivnih kotičkih temnih smrekovih drag in globeli človekovemu ušesu še zašepeta tišina in najde svoj mir divjad, bežeča pred vedno bolj nasilnim množičnim obiskom, ki spričo komunikacijske povezanosti z dolinskim svetom tudi tukaj sega vse više v naročja gora okrog Triglava. Vendar (vsaj zaenkrat) k najvišjim pokljuškim nadstropjem »civilizacija« še ni stegnila lovk. Visoko na grebenih, tam, kjer se severni pokljuški obronki spuščajo v tisočmetrski prepad, v dno triglavske doline Krme, je še tako kot je bilo »vse čase, od kar svet stoji«, kajti najvišji med temi gorskimi postavneži so brezpotni vrhovi (Tosc, oba Draška vrhova, Veliki Selišnik, Debeli vrh), gostoljubnejši z Debelo pečjo na čelu, »opremljeni« z rdeče belimi znamenji in celo s kakšno žico in klini, pa zvabljajo v goste predvsem gorniško čuteče duše. Hrušč in trušč množičnega naskakovanja pokljuških čarobnosti, naj bo poletnih ali zimskih, ostaja spodaj, okrog Goreljka in Rudnega polja.
Lipanca (1630 m)
Sveže zasnežena pokljuška prostranstva z Lipance
Prav v nedrja tega viška pokljuške planote, v zatrep pod južnimi obronki Mrežic, Lipanskega vrha, Brd in Okrogleža tam zadaj, nad planino Brda, se je po volji naravnih sil ugnezdila očesu in duši všečna planina Lipanca s prijaznim planinskim domovanjem, Blejsko kočo z v petek in svetek odprtimi vrati in gostoljubno oskrbnikovo roko. Sem gor se lahko leto in dan zatekajo popotniki vseh mogočih želja in interesov. Sem hodijo občudovat gorsko cvetano, iskat jutranjo svežino v poletni vročini, se naslajat nad zlatim leskom jesenskih macesnov ali pa prešerno vijugat po zasneženih prostranstvih zgornjega pokljuškega roba. Lipanca je kot dar božji otrokom vseh starosti, le radovedno in pogumno jim mora utripati srce.
Izhodišče za našo planino je seveda širna Pokljuka. Kdor se znajde v labirintu gozdnih cest, seveda tistih, odprtih za javni promet, se bo pripeljal visoko nad rob Medvedove konte ali pa do partizanskega spomenika v dolinici Pri Rupah, vsem ostalim pa velja najtopleje priporočiti lepo potovanje za zanesljivimi markacijami od Šport hotela preko planine Javornik (po bohinjsko je bolj prav Zajavornik) in po zložni, lepo speljani poti na strmi rob lipanskih pašnikov in do koče. Prav na Lipanci je križišče in stičišče številnih poti, ki se od tod razlezejo na vse konce tega gorskega sveta. Tista pod Spodnjim Brdom pelje na oddaljeno pokljuško planino Klek, ona zgoraj nas popelje preko planine Brda in za Okrogležem na Debelo peč ali pa na vrh Brd. Najbolj naravnost na sever se požene pot na Lipanska vrata in se od tam vrtoglavo spusti v Krmo, k tamkajšnji Kovinarski koči. Lepa, nekoliko po plezanju dišeča stezica nas zapelje na Lipanski vrh in prek ostre škrbine na Mrežice, daleč na zahod pa je potegnjena pot z Lipance k Vodnikovemu domu pod Triglavom.
Vsega tega je več kot na pretek, vendar so vse te poti in stezice (omenjam le zaznamovane in zavarovane) obiskovalcu brez zahtevnejših gorniških ambicij dostopne le v kopnih letnih časih. Ko sneg pobeli te robe nad Lipanco in ko zmrzal opravi svoje na strmih travnatih pobočjih (te dni je tam zgoraj že tako) je konec brezskrbne razposajenosti. Takrat kaj veljata le znanje in izkušenost, sicer se je na pot varneje podati v skrbnem vodniškem spremstvu.
Več o Pokljuki in gorah nad njo preberite v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Bohinjske gore (Sidarta, 2001), poglejte pa tudi na zelo pregleden zemljevid Bled 1: 30.000.
Mitja Košir