Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lavinska žolna

Annapurna
Krakovski nasip 4, Ljubljana, (01) 426 34 28

 

 

 

nedelja, 2. december 2007, ob 14:12, Franci Savenc, ogledov: 10400

PIEPS DSP ima tri antene in daleč največji realni domet
PIEPS Freeride je najmanjša, najlažja, najcenejša in najbolj cool

 Promocijska objava 

Lavinska žolna

Neodvisen test lavinskih žoln - Vir: Deutscher Alpenverein e.V. München 2007

Lavinska žolna Realni domet Krog delovanja
Pieps DPS 34 m 60 m
Barryvox Opto 3000   5 m 10 m
Mammut Pulse 16 m 30 m
Ortowox d3   5 m 10 m
Ortowox x1   9 m 20 m
Tracker DTS 10 m 20 m
Arva Advanced 22 m 40 m
Arva Evolution 17 m 30 m

Realni domet je domet lavinske žolne, primeren za vse uporabnike v najslabšem položaju za reševanje.
Realni domet je priporočena metoda referenčnih planinskih organizacij, društev in inštitutov.
Za hitro določanje položaja zasutega v plazu je domet odločilnega pomena!
Testirani so samo boljši modeli proizvajalcev.
(Ortovox - S1 je tehnično enak modelu Ortowox - d3.)

Lavinska žolna PIEPS DSP ima tri antene in daleč največji realni domet (realni domet je domet delovanja v VSEH(!) okoliščinah reševanja za VSE(!) uporabnike.)
Omogoča iskanje treh ali več zasutih zapored, brez mrtvih točk! Mogoče je tudi ugotoviti število zasutih v plazu(!) in se samostojno odločiti kateremu signalu boš sledil najprej! Uporaba lavinske žolne PIEPS-DSP je tudi izredno enostavna, kar je izredno pomembno za hitro najdbo zasutega!
PIEPS DSP je priporočena lavinska žolna s strani vseh neodvisnih, najuglednejših strokovnih inštitucij!
Nova programska verzija 5.0 omogoča DSP-ju, kot prvi lavinski žolni, ločevanje več različnih signalov na način, da se nikoli ne prekrijejo in zmotijo iskalca. Lastnost je izredno pomembna pri iskanju več zasutih. PIEPS DSP je tako edina »pametna« žolna, ki loči več signalov brez motenj!

Drugi tehnični podatki:

  • Žolna deluje na frekvenci 457 kc (standardna mednarodna frekvenca).
  • Žolna ti ob prvem sprejemu signala pokaže smer in razdaljo do zasutega.
  • Je bila prva, ki je prikazovala število zasutih (število signalov) in omogočala iskanje več zasutih zaporedno.
  • Žolna obstoja tudi v različici, ki vključuje kompas, višinome, barometer in termometer.
  • Naprava ima možnost nadgradnje programa (software).
  • Garancija naprave 5 let.
  • Žolna ima možnost brezplačnega testiranja!

Lavinska žolna PIEPS - Freeride je najmanjša, najlažja, najcenejša in najbolj cool lavinska žolna na svetu.
Delovanje Freerida je popolnoma digitalno, kar omogoča najenostavnejše iskanje ponesrečencev med vsemi žolnami v nižjem in srednjem cenovnem razredu! Omogoča tudi iskanje več zasutih zaporedno!
Žolna je namenjena gornikom, freeriderjem, turnim smučarjem in vsem drugim, ki jih življenje v celcu veseli.
Žolna je kompatibilna z vsemi drugimi žolmami na tržišču.
Na osvetljenem zaslonu prikazuje tudi razdaljo do pogrešanega in stanje baterije.

Na prodajnih mestih se lahko dobi tudi komplet žolna (Freeride) + lopata (Mini) + sonda (Alu Rapid) po izredni ceni 199 EUR!

Dodatne informacije so na www.stubai-bergsport.com, www.pieps.com .

 

Komentiraj (9):

Aljaž Anderle, petek, 14. december 2007, ob 19:14

tabele brez navedbe virov in kake ustrezne povezave, skupaj z metodološko nedorečenimi metodami in rezultati, bolj tezko jemljemo kot neodvisni in objektiven vir. Zlasti, če gre pri vsem za reklamni pprispevek.
Pieps DSP z najnovejšo različico firmwarea 5.0, dejansko odpravlja nekatere pomankljivosti ki jih je ta zolna imela. Še vedno pa gre za 4 leta star produkt in ne najnovejšo tehnologijo.

Več objektivnih informacij in testov ter primerjanj:

http://lotsadv.com/forum/archive/index.php?t-46.html
http://www.beaconreviews.com/transceivers/Specs_PiepsDSP.htm


V zanesljivost DSP ne gre dvomiti. Vendar pa ima, tako kot vsaka žolna svoje napake in prednosti. Iskalec jih mora poznati, zato da jih lahko izkoristi v svoj prid lai pa se jim izogne.

Dejstvo je da idealne zolne ni in da nobena ne najde zasutega sama od sebe. Lahko nam zgolj olajsa to delo, da ga opravimo maksimalno učinkovito. To pa lahko opravimo enako hitro tako s Piepsom, kot tudi z nekaterimi tehnološko naprednejšimi žolnami na trgu.

Uroš Ahačič, ponedeljek, 17. december 2007, ob 19:28

Neodvisni test, neodvisni inštitut, mogoče je to bilo kdaj v zgodovini, danes pa še tako neodvisni inštituti dobivajo donacije, sponzorska sredstva in podobno. S tem pa niso več neodvisni in rezultati Deutscher Alpenverein e.V. München 2007, o žolnah, še toliko bolj očitno dokazujejo, kako se poizkuša manipulirat z javnostjo. Neverjetno nemški oziroma avstrijski proizvajalec in rezultati nemškega inštituta, le kako bi zadeva izgledala, če bi recimo raziskavo naredil ameriški ali švicarski inštitut?



Lep pozdrav

Miha Oven, petek, 21. december 2007, ob 12:46

Objava testa je plačana, kot je tudi razločno napisano.

Aljaž je sponzoriran s strani Mammuta, ki trži modela Pulz in Barrywox in tako ni neodvisni poznavalec.
Test je neodvisen ( če niso neodvisni testi in metodologija DAV, potem...) in če kdo podatkom ne verjame, naj pokliče v trgovino Annapurna, (01) 426-34-28, in se dogovori za demonstracijo in direktno primerjavo.
Vljudno vabljeni vsi imetniki lavinskih žoln vseh blagovnih znamk in modelov.

Res je, da PIEPS DSP obstaja že štri leta. Žalostno je, da ima še po vsem tem času enkrat večji realni domet, kot vse starejše in novejše žolne ter boljše druge funkcije.

Seveda ima tudi PIEPS DSP svoje pomankljivosti, jih je pa nekoliko manj, kot pri drugih žolnah.

Za Uroša pa: ker napisanemu ne verjameš, se vidimo na testu! Morda bo tvoja vera v kakšno tujo neodvisno inštitucije povrnjena.

Lep pozdrav,

Miha, Annapurna

Aljaž Anderle, petek, 21. december 2007, ob 23:56

Miha, mene moti tudi če kdo nekritično hvali Mammut ali karkoli drugega. Pulse Barryvoxa jaz nisem omenjal. Gre le za to da metri kot taki ne pomenijo nič, če se ne omeni tudi, na kak način so dobljeni podatki zabeleženi. Doseg je mogoče zmanjšati na več načinov, in eden izmed teh je ta, da držiš sprejemno žolno navpično (os Z), kjer potem signale prestreza predvsem najmanša izmed 3 anten...
Vsako pomankljivost je moč bodisi napihniti ali pa relativizirati.

Te metode in rezultati so tudi drugod dvignile marsikatero obrv - nasli smo dve uradni pojasnili, eno s strani DAVa ki pa se dejansko nanasata na PULSE Barryvox in relevantnost navedene tabele: (komur se ljubi ubadati z nemščino...)


Anbei der DAV Test auf den sie sich auf dieser Homepage beziehen. Die verwendetetn Daten sind so sicher nicht korrekt, die Messung von 16m bezieht sich auf die Reichweitenleistung der Z-Achse, die Reichweite auf der X-Achse wurde mit 44m gemessen. Reichweitenmessungen sind eine sehr heikle Angelegenheit, deshalb verwendet man ein aufwändiges Messverfahren um die Suchstreifenbreite festzulegen, in dieser sind alle Koppellagen berücksichtig und dadurch mit Abstand die aussagekräftigste Angabe! Weiter entsprechen statische Reichweitenmessungen nicht der Realität da das Gerät in der Primärensuche um alle drei Achsen geschwenkt wird, womit die schlechteste Kopellage praktisch ausgeschlossen werden kann. Der Aktivitätenkreis ist kein offizieller Ausdruck bei den LVS, hier wird wahrscheinlich die Suchstreifenbreite gemeint, diese ist nach zwei offiziellen Messeverfahren (Methode Good und Methode Meier) 50m! Der angegebene Wert von 30m ist absolut falsch und muss unbedingt korrigiert werden.
Im Anhang der DAV Test auf den sich diese Aussagen zum Teil beziehen und eine Richtigstellung vom DAV zum Test. Die Angabe bei der 3-Kreismethode wurde irrtümlicherweise beim PULSE falsch angegeben.

Ich bin der Meinung, dass wir die Angaben auf dieser Homepage nicht akzeptieren und eine Richtigstellung verlangen sollten. Ich werde auch noch den DAV auf diese Homepage aufmerksam machen. Wisst ihr ob diese Homepage vom Pieps Vertreter betrieben wird? Bitte um schnelle Rückmeldung.

Bei Fragen stehe ich gerne jederzeit zur Verfügung.



DAV-Untersuchung LVS-Geräte

Wie telefonisch bestätigt, haben wir mit unserer Veröffentlichung im Panorama (Heft 2/2007) die
Bewertung des LVS-Geräts Mammut Pulse bei der Leistungsfähigkeit bei der „Dreikreismethode“
lediglich auf die Funktion im Standard-Modus bezogen. Die Bewertung wurde laut Legende mit
„Funktion nicht vorhanden bzw. funktioniert nicht“ veröffentlicht.
Wie im Text weiter beschrieben, haben wir alle Untersuchungen und Bewertungen im jeweiligen
„Standard-Modus“ durchgeführt.
Wir bestätigen hiermit, dass mit dem Pulse der Firma Mammut im „back-up-Modus“ oder im
„Analog-Modus“ die Dreikreismethode einwandfrei durchgeführt werden kann.
Mit freundlichen Grüßen
Chris Semmel
DAV-Sicherheitsforschung

Miha Oven, nedelja, 23. december 2007, ob 23:29

Razumem motivacijo in zadrego drugega proizvajalca in njegovih zastopnikov po objavi testa.

V dobrih pogojih reševanja in v kolikor išče »profesionalec«, je lahko domet vsake žolne večji od navedenega( lahko tudi dva ali večkrat večji). Težava je v tem, da ob nesreči skoraj nikoli ni tako in takrat so razlike pomembne. Sicer bi bila najboljša žolna najcenejša.
»Realni domet« je domet žolne, pri kateri lahko VSAK uporabnik 100% ujame signal ponesrečenca v VSAKIH( tudi najslabših) razmerah( položaju žolne). To je tudi priporočeno s strani DAV.
Aljažu verjetno ni povsem jasno kaj govori. Kdo zmanjšuje domet katere žolne?
Trdi namreč, da ni za uporabnika nič hudega, če ima zasuti smolo in njegova žolna ni obrnjena idealno( kot da bi to lahko v plazu kontroliral). Ga bodo zaradi majhnega dometa pač locirali in rešili kasneje.
Ker je preživetje zakopanega v plazu po 15-30 minutah( sem pozabil točno) samo še teorija je tovrstno razmišljanje smrtno nevarno.
Žolnam se domet meri v treh dimenzijah: x, y in z. Najpogostejši položaj zasutega je zy, kar je tudi »realni domet«, ostalo sta teorija in sreča.

- Položaj x je idealen, najmočnejši anteni obeh žoln sta ena proti drugi.
- Položaj y je kadar najmočnejši anteni ležita v isti ravnini, pod kotom 90 stopinj.
- Položaj z je kadar najmočnejši anteni ne ležita v isti ravnini, sta pod kotom cca 90 stopinj.

Primeri( podatki prihajajo z DAV in so zelo enostavno preverljivi v praksi):
Domet Pieps DSP-ja je: x = 49 m, y = 37 m, z = 34 m, realni domet = 34 m
(V primeru dovoljenega skrajnega odstopanja druge žolne 80 Hz je minimalni domet 33 m.)

Domet Mammut Pulsa je: x = 44 m, y = 14 m, z = 16 m, realni domet = 16 m
( V primeru skrajno dovoljenega skrajnega odstopanja druge žolne 80 Hz je minimalni domet 13 m.)

Domet Barrywox-a Opto 3000 je: x = 29 m, y = 10 m, z = 5 m, realni domet = 5m
(V primeru skrajno dovoljenega odstopanja druge žolne 80 Hz je minimalni domet 3 m.)


Skratka: v objavi niso objavljeni najslabši rezultati( DSP- 33 m, Pulse- 13 m, …) ampak realni/objektivni rezultati.
Mislim, da je povedanega dovolj in je očitkov že čisto preveč, zato še enkrat:
vsi zainteresirani ste vabljeni na testiranje in primerjavo žoln.

Ta »debata« se tukaj zame konča.

Lep pozdrav,
Miha

P.S. Vabljena tudi Andrej in Aljaž, da bo vse objektivno! »Talk is cheep!«

Aljaž Anderle, torek, 25. december 2007, ob 23:38

Povedati nekaj je sicer res poceni, ne pa nujno tudi ceneno.

http://avalancheinfo.net/Newsletters%20and%20Articles/Articles/Search%20strip%20width%20Jurg%20Schweizer%202007.pdf

Še en strokoven članek na temo (ne)smiselnosti uporabe različnih metod za določanje širine iskalnega pasu (search stripa)
Zdi se mi, da DAV s to svojo analizo spada v 4. kategorijo omenjenih metod. "...o katerih nima smisla razpravljati, ker so tako nesmiselne."
Žal sem omenjeni članek našel šele danes.

Čeprav sem prejšnjo zimo zelo veliko preiskal z različnimi žolnami, mi tole vseeno ni dalo miru in sem šel namenoma meriti najmanjši doseg mojih žoln pri najbolj neugodni medsebojni orientaciji anten. (oddajnik je bila moja najstarejša 12 let stara ortovoxova žolna F1, nezakopana)

Na manj od 36 metrov nisem prišel, pri tem pa sem iskalno žolno držal in uporabljal tako, da sem jo nalašč orientiral da je izgubljala signal. Natanko obratno torej, kot se dela pri reševanju izpod plazu.
V čem je torej smisel?

V normalnih primerih je bil doseg od 40-50 metrov, v analognem načinu pa 60m (skrajni)

Kot sem rekel na začetku - tu se z Miho strinjava - učinkovitost iskanja je odvisna predvsem od iščočega. Worst-case scenarij ni neugodna medsebojna orientacija žoln, pač pa nesposoben uporabnik. Če ta ne bo vedel, kaj drži v roki in kako si s tem pomagati, ne bo nikdar našel zasutega. Vsaj živega ne.
Poučen pa ga bo lahko našel in lociral, ne glede na to ali bo imel v rokah modro, rumeno, oranžno, rdečo ali sivokodrlajsasto žolno.

Sicer pa, preden končam - tukaj se govori le o žolnah, ki pa predstavljajo le en del v kompleksni proceduri reševanja, ki se začne z oceno situacije, pristopom, odločitvijo za ustrezno metodo iskanja (zlasti) ob soočenju s kako zapleteno situacijo večih zasutih, in konča s sondiranjem in izkopom ter nudenjem prve pomoči.
Vsa prednost, ki nam jo da najnovejša žolna, lahko zvodeni v trenutku, ko se soočimo s svojo zanič lopato...

Veliko sreče in varnih korakov v gorah v novem letu želim vsem!






Tomaž Ogrin, nedelja, 30. december 2007, ob 23:45

Brez zamere vprašanje: vse sem prebral pa nisem našel podatka oz. ga nisem, laik, razbral: kako daleč se sliši žolna glede na globino zasutega. Če je zasuti 4 m ali le 1 m globoko, je kakšna razlika v slišnosti tudi glede na vodoravno razdaljo. Se da ocenit po kakšnem pokazatelju, kako globoko je žolna zasutega?
Tomaž

Mijo Kovačevič, ponedeljek, 31. december 2007, ob 20:16

Pri dometih lavinskih žoln žal nihče od proizvajalcev ne pove kolikšno izhodno moč ima njen oddajnik, tudi ne kako občutljiv vhod ima njegov sprejemnik. To sta dva osnovna podatka, brez katerih se je o dometu brezpredmetno pogovarjati! Zakaj? Preprosto za to, ker so izhodne moči oddajnikov lahko povsem različne in že to ob uporabi enega samega laboratorijskega sprejemnika pomenijo povsem različen domet. Ko pa so tudi občutljivosti sprejemnikov lavinskih žoln neznane, različne (in te so zanesljivo različne) pa je zmeda lahko popolna, četudi so med testi uporabljali vsi enake metode. Šele nato se lahko gremo odkrivat skrivalnice kot so debelina in vsebnost vode v snežni odeji, razprostiranje te frekvence skozi ostale prepreke (drevje, debla, kamenje) itd.

Mene kot nekoga, ki se že celo življenje ukvarja z razvojem naprav za telekomunikacije, moti in jezi to, da te osnovne podatke vsi skrivajo. Približno tako, kot če bi proizvajalec avtomobila zatrjeval, da so zračnice odlično napolnjene, ne pove pa koliko jih je potrebno polniti pozimi, oziroma poleti.

Zato sem pri razvoju lastnega lavinskega oddajnika na visokoprecizni laboratorijski merilni opremi pomeril par tovarniških žoln in ugotovil povsem različne nivoje in občutljivosti. Doseči na svojem lavinskem oddajniku recimo 20x večjo frekvenčno stabilnost od tovarniške in to pri kar -50 stopinjah C., je bila mala malica. Tudi to, da je recimo priznan proizvajalec sprejemno oddajno anteno namestil vzdolžno z osjo ohišja žolne namesto prečno, kaže na to kako veliko vedo o radiogoniometriji, kar iskanje z lavisnko žolno tudi v resnici je.

Osebno bi zaupal tistemu, kar je moč izmeriti s primernimi (tudi zelo dragimi) instrumenti, vendar le če je test opravil nekdo, ki mu postopki projektiranja in merjenj v radijskih komunikacijah niso španska vas.

Brez zamere in vesele praznike vsem.

Igor Jenčič, četrtek, 3. januar 2008, ob 17:43

Debata o žolnah mi vedno vzbuja heretične misli. Za začetek mogoče nekaj provokativnih vprašanj:

1. Koliko žrtev plazov je bilo v Sloveniji v zadnjih, recimo, 20 letih (odkar so se žolne bolj uveljavile)?

2. Koliko je bilo v enakem obdobju zimskih žrtev gora zaradi drugih vzrokov, predvsem zdrsov?

3. Koliko ljudi so v Sloveniji v tem času rešili izpod plazu s pomočjo žolne?

4. Koliko žrtev plazov bi lahko rešili, če bi (žrtve) imele žolne?

Priznam, da se z gornjimi vprašanji nisem nikdar »strokovno« ukvarjal, niti nisem z vsemi silami iskal kakih uradnih statistik. Res pa je tudi, da če tovrstne študije za Slovenijo obstajajo, njihovi rezultati niso ravno na široko publicirani. Odgovori na gornja vprašanja se mi porajajo zgolj na podlagi lastnih ocen oziroma površnega zasledovanja kronike o gorskih nesrečah. Zdi se mi, da je žrtev zdrsov nekajkrat več kot žrtev plazov (pri tem sem v dvomih, kam uvrstiti zdrs zaradi plazu – zadnja taka žrtev je bila pred mesecem na Ponci; vsekakor mu žolna pri tem ne bi pomagala ama baš ništa). Zdi se mi tudi, da odgovora na vprašanji 3. in 4. limitirata proti ničli. Seveda dopuščam, da se motim in bom kakršnekoli objave realnih podatkov zelo vesel, kajti le na njihovi podlagi se lahko res argumentirano pogovarjamo.

Pred leti sem v neki francoski koči bral članek o statistiki reševanja izpod plazov in verjetnosti za preživetje. Žal si ga nisem skopiral, sem si pa okvirno zapomnil, da so (za red velikosti) v približno enakem deležu našli žrtve po eni od naslednjih metod: organizirana iskalna akcija, reševanje s psom, žrtev so izkopali sotovariši s pomočjo žolne, izkopali so ga/jo sotovariši, ker je delno gledal(a) iz snega, in izkopal(a) se je sam. Preživetje pa je bilo seveda močno odvisno od načina reševanja: medtem ko so reševalci izpod snega izkopali le (manj kot?) desetino živih ponesrečencev, je v tem pogledu najbolj uspešen lasten izkop – pri tej »metodi« ni bilo niti ene smrtne žrtve. Šalo na stran, med tistimi, ki so jih izkopali s pomočjo žolne, jih je preživela dobra polovica, kar z drugimi besedami pomeni, da je med vsemi žrtvami plazov iz te statistike žolna rešila življenje dobri desetini (verjetno pa je odstotek še nižji, kajti mnogi, ki so se izkopali sami, nesreče niso prijavili).

Če ti žolna poveča možnost preživetja pod plazom za (okvirno) 10%, to seveda ni zanemarljivo, po drugi strani pa je to še zelo daleč od 100%, na kar bi nepoučeni bralec lahko sodil po nekaterih prispevkih na to temo. Mogoče je na mestu primerjava z zračnimi vrečami v avtomobilu: tudi z Volvom s 16 vrečami se je možno ubiti, s (starim) Hyundayem brez vreč pa je možno prevoziti na stotisoče kilometrov brez praske. Vreče torej niso vse, seveda pa je ob enaki meri smole in/ali lastne nepremišljenosti skoraj zanesljivo, da bo verjetnost preživetja v Volvu večja kot v Hyundayu. Kljub temu pa nihče ne moralizira, kako zelo neodgovorni smo, ker se ne vozimo vsi z Volvi in ker ne kupimo vsake dve leti novega modela, ki je še varnejši od prejšnjega.

Licitiranje edino zveličavnih digitalnih žoln s 3 antenami je po mojem močno pogojeno s potrebo proizvajalcev za pospeševanje prodaje. Istemu namenu kot žolna je nekoč služila lavinska vrvica, ki je danes ne najdete prav v nobenem priročniku reševanja izpod plazov. Verjamem sicer, da je žolna v povprečju bolj učinkovita kot vrvica, čeprav tudi slednja ni brez prednosti: ne potrebuje baterij, iskanje z njo je lažje (seveda ob pogoju, do jo košček pogleda iz plazovine) in še precej cenejša je kot žolna. Točno slednji razlog je po mojem mnenju pomembno prispeval, da današnja »uradna doktrina« vrvice sploh več ne omenja: če bi vrvico naredili še tako trpežno, še tako flourescentno, pa če bi zraven dodali še mobitel, bi jo težko prodali za več kot 5 ali 10 Eur. Žolne stanejo nekaj desetkrat več, vedno jih je možno »posodabljati« z bolj zmogljivo elektroniko, jim dodajati antene in zraven še mirno trditi, da so tiste žolne, za katere so se še predvčerajšnjim zaklinjali, da so odlične, v bistvu popolnoma zanič, ampak današnje da so pa res super. Bomo videli…

»Opremomanija« seveda ni omejena samo na žolne. Še vedno nisem uspel izvedeti niti enega razloga, zakaj ali kdaj bi na turnem smuku koristile carving smuči, pa vendar imajo danes prav vse turne smuči bolj ali manj poudarjen stranski radij. To seveda še ni vse, carving smuči naj bi potrebovale (po mojem tudi to ni tako nujno, ampak proizvajalci in prodajalci znajo biti hudo prepričljivi) tudi pse z ustrezno »geometrijo«. Taki psi so sicer bolj nerodni za zlaganje in znatno dražji od ravnih, ampak saj (turno)smučarska industrija mora od nečesa živeti, kajne?

eXTReMe Tracker