v naravi včasih tudi piha ... – Šport mladih, december 2007 - Metka Podobnik Kralj
Šport mladih, december 2007 - stran 13
Športni dan za pete razrede na Slavnik je na Osnovni šoli Toneta Čufarja že tradicija, tudi zaradi mnogih pozitivnih okoliščin. No, zanimivo pa je, da nas pri izpeljavi vselej preseneti kaj novega. Tako je bilo tudi letos.
Na zbornem mestu, v čemernem neoptimističnem meglenem jutru v Ljubljani nas je za začetek presenetila dokaj slaba udeležba, saj v enem od dveh razredov ni prišla niti polovica otrok. Čeprav je večina še dan poprej veselo skakala po šoli, so mnogi našli vzrok za neudeležbo na prijazen pohod, ki ni ne predolg niti kako drugače prenaporen. Prepričana sem, da je razlog želja staršev zavarovati svojega otroka pred ... ne več čem. Vsi učenci so prejeli natančna navodila za izlet, celo zemljevid z vrisano potjo. Žal pa vse kaže, da je tudi to premalo in da bi športni pedagogi morah za nek povsem »banalen« izlet med otroki in naj brž tudi med starši lobirati vsaj kakšen mesec. Ja, prav res ne razumem staršev, ki otroku ne privoščijo preživeti dneva v čudovitem okolju in se raje prepustijo sivemu okolju mesta.
Druga zanimiva ugotovitev, ki pa ni nova, zadeva prehrano. Nahrbtniki naših petošolcev so bili, v veliki večini, kar lepo zapolnjeni, na hrbtih pa so kazali znamenja, da je vsebine več kot preveč. Med krajšim počitkom na skalnem gradiču, na robu gozdne meje, so pokazali vse bogastvo. (Pre)velikih sendvičev so mnogi imeli v izobilju, sladkarij, ki naj bi bile le za priboljšek, je bilo veliko, plastenke z gazirano pijačo pa niso manjkale skoraj pri nikomer. Velike teflonske plastične posode so vsebovale toliko živil, da bi lahko preživel vsaj dva dneva. Seveda ni manjkalo različnih čipsov, pa kdovečesaše, vse v znamenitih svetlečih vrečah s pisanimi napisi, ki kar sami vabijo, da jih odpreš in pobiraš vsebino, dokler je ne zmanjka. Zanimivo je, da so le redki potegnili na svetlo jabolko ali pa samo vodo. Ja, jabolko, najboljši sadež jeseni, je očitno odrinjen na prehranski rob.
Po svojevrstnem dojemanju izleta se je izkazala skupina fantov, ki je bila prav tako obilno obložena s trdimi in tekočimi dobro tami: »Mi smo na »tapravem« pikniku, mi se imamo fajn,« so dejali, in taglavni je potegnil iz nahrbtniku zloženo in iz kartona narejeno kitaro, z rutko okoli vratu je zabrundal neko pesmico. Fino, vsaj nekdo ima še nekaj smisla za humor.
Najbolj zanimivo pa je bilo, da se je med počitkom, hranjenjem in razgledovanjem po javila debela knjiga, risanka z vsaj 200 stranmi, z osladno-kičasto diznijevsko vsebino. Lastnik knjige sicer ni vzbudil pretirane pozornosti, a nekaj sošolcev se je vendarle raje poglobilo v knjigo kot v okolico. Dogodek je pokazal, da otroci narave najbrž ne doživljajo tako prvinsko, s takšnim zanimanjem, kot bi si vzgojitelji zeleh. Kaj neki si je pohodnih predstavljal, ko je na planinski izlet vzel debelo knjigo? Na srečo nismo opazili, da bi uporabljali sodobno zabavno tehnologijo, a najbrž ni več daleč čas, ko bodo takšne izlete preplavili MP3, game-boji in kdovekajše. Naši otroci so se še zmeraj zelo normalno pogovarjali med seboj, razdrli so marsikatero, če jim je le teža nahrbtnika to dopuščala.
No, pozitivna naravnanost pa je prevevala nekaj učenk in učencev, ki so v svojem planinskem dnevniku iskali mesto, kamor naj bi pritisnili žig. Nekaj je bilo razočaranih, ker je bila blazinica ob žigu na Tumovi koči že suha. K obvezni opremi športnega pedagoga bi, kot se je izkazalo, spadala tudi blazinica za žig, ki je lahko kar močan vzgib zadovoljstva pri tako mladih učencih in učenkah.
Športni pedagogi pri izpeljavi planinskih športnih dni pogrešamo večjo podporo star šev, ki bi si morali želeti tovrstnih akcij in jih spodbujati. Ivlenim, da je varovalni znak vsake zdrave šole prav odnos do planinske dejavnosti in športnih dni s planinsko vsebino. Dva dni po pohodu sem prejela pismo mame, češ, kako zahteven je bil športni dan na znamenito vetrovno področje, zgroženosti je dodala še nekaj podukov. A če bi si starši malo bolj natančno prebrali navodila, kaj je treba imeti v nahrbtniku (volnena kapa in pulover), bi bila njena deklica pripravljena tudi na veter. Ja, v naravi včasih tudi piha. Zato pa sem bila vesela dekhce, ki se je prišla pohvalit, da so ji starši kupili prave pohodniške čevlje, saj bodo naslednji vikend odšh na izlet v hribe. Ja, nekateri si v hribih zapomnijo tudi prijetne trenutke.
Metka Podobnik Kralj
