Večer – Jože Praprotnik: Uživanje narave v razkošju jesenskih barv zrelega macesnovja
Večer, četrtek, 8. novembra 2007 – stran 39: Narava, gore in ljudje
S planine Klek do planine Brdo in nazaj
Uživanje narave v razkošju jesenskih barv zrelega macesnovja
Zapeljati se velja do najvišje prostrane, razgledne in slikovite pokljuške planine Klek, ki se nahaja na severovzhodnem delu planote nad dolino Radovne. Obkrožena z macesnovim gozdom deluje v sončnih dneh prijazno toplo in človeka kar vabi v toplo resje na gozdni meji. Na Mrzlem studencu se zapeljemo po cesti, ki pelje na planino Kranjsko dolino, potem pa naprej po kažipotih: nekaj višje desno in kar strmo navzgor, potem pa kar precej časa v desno naokoli po obronkih planote, celo nekoliko navzdol, do ostrega odcepa v levo in zopet navzgor, kjer se cesta kmalu zravna in kjer bomo opazili smerokaz desno na planino Klek, levo in navzdol na Meja planino ter naprej do planine Kranjska dolina, z nje pa skozi Pokljuško luknjo v Krnico.
Z Mrzlega studenca do sem gor ni tako blizu, kar približno deset kilometrov bolj ali manj razrite, pa zato večinoma prazne ceste. Tu ob cesti pustimo avto in si oprtamo nahrbtnike. Do planine, ki je v tem času opustela, je le nekaj minut skozi gozd, mimo večje mlakuže, ki je nastala na nepropustnih tleh. Kmalu smo pri bajtah, ki so jih postavili na tem skrajnem jugovzhodnem delu planine, zgoraj v kotlini tiči le še ena. Pred leti so planino raziskovali arheologi in našli ostanke človeka iz železne dobe. Le nekaj deset korakov od bajt najdemo spomenik štirinajstletnima pastirčkoma, ki so ju sredi najlepših deških let ubili Nemci. Steza, pravzaprav prečenje do planine Brda nad Lipanco začenjamo na tem desnem vrhnjem delu planine. Pot vodi ob gozdni meji vse naokrog pašnikov planine, ki jih obkroža ena sama barva orumenelih macesnov. Enkrat zavije steza tudi precej desno, kjer se prek razgibanega kotanjastega dela planine zazremo na s soncem obsijane Karavanke. Nadaljujemo levo, ves čas s pogledi na Debelo peč, ki je tudi s te strani (ne le iz Krme) precej skalovita. Steza se potem spusti v nekakšno dolinico, nad nami desno je zdaj greben s Stresenice do Klečice, in dokler ne pridemo do južnih strmin Debele peči je pot prijetno mehka, potem pa je na stezi več in več skalovja, saj prečimo tudi plazišča, enemu pa se tudi izognemo po levi strani med mogočnimi smrekami. Zadnji del tega prečenja macesne zamenjajo smreke, dokler se steza skozi nekaj strmejši skalnati predel ne dvigne do skalne police, od koder vodi levo in rahlo navzdol steza na planino Lipanco, desno pa le še slabih pet minut navzgor na manjšo planoto - 1844 m visoko planino Brda, s katere vodi na Debelo peč pot, znana kot najlažje dostopni dvatisočak. Na slikovitem gričku nad planino je razgled tudi na vršni del Rjavine in Triglava.
Čeravno je planina Klek visoka 1566 m, je do sem najmanj dve uri hitre hoje. Vračamo se lahko po isti poti, lahko pa se po postanku povzpnemo dobrih 150 metrov više na Debelo peč, od tam pa navzdol po strmi južni poti, skozi posekano rušje, tudi na skrajni rob prepadnega slemena, ki vodi na Klečico in od koder vidimo globoko spodaj dolino Krme, onkraj nje pa Rjavino. Prek Klečice in Stresenice vodi manj uhojena neoznačena steza dol proti Kleku, a se na njej zlasti v megli (ali če nismo vešči orientacije) lahko hitro izgubimo. Če se lepo držimo označene poti, bomo hitro spodaj na stezi, ki nas bo skozi vedno lepše macesnovje pripeljala na Klek. Držimo se levega roba kotline, sicer bomo zadnji del poti kar strmo rinili gor k bajtam, naokoli pa bo lahkotno in razgledno. S planine Klek do Brd in nazaj s krajšimi postanki bomo potrebovali kakšnih šest ur.
JOŽE PRAPROTNIK