Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

15 let organiziranega reševanja

 

 

 

 

sobota, 8. december 2007, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 5363

so jezerski gorski reševalci praznovali v soboto,
                     1. decembra 2007 v dvorani Korotan

Jezerski gorski reševalci smo 15-letnico organiziranega reševanja praznovali v soboto, 1. decembra 2007, v dvorani Korotan na Jezerskem.

Slavljence so pozdravili in jim čestitali: župan Občine Jezersko Milan Kocjan, predsednik GRZS Miro Pogačar, predsednik PZS in starešina LD Jezersko Franci Ekar, predsednik GRS Mojstrana in Sklada Okrešelj Dušan Polajnar, Zvone Korenčan iz GRS Kranj, Fritz Klavra iz GRS Železna Kapla, predsednik PD Jezersko Milan Šenk, Ivan Zadnikar iz GD Jezersko in predsednik ŠD Jezersko Roman Pestotnik.

Kulturni program, ki so ga pripravili domači reševalci, je s pesmijo ogrel kvartet Jutro. Slovesnost je z izbranimi besedami povezovala Anja Karničar.

Predsednik GRZS Miro Pogačar je za dolgoletno prizadevno delo v GRZ Slovenije podelil priznanja jezerskim reševalcem:
bronasti znak GRZS so prejeli Janez Krč, Miha Kuhar in Janko Rebolj,
srebrni znak GRZS Darja Eržen, Dane Jagodic, Jakob Šenk, Janez Smrtnik in Drejc Karničar,
zlati znak GRZS pa Irma Šenk, Izidor Karničar, Milan Šenk, Tone Karničar, Davo Karničar, Franc Zadnikar in Peter Sušnik.


Nekaj odlomkov iz slavnostnega nagovora
predsednika GRS Jezersko Drejca Karničarja:

Pred petnajstimi leti smo se 29. maja zbrali v hotelu Planinka, kjer je potekal ustanovni zbor Gorske reševalne službe Jezersko. Ustanovni člani PGRS Jezersko smo bili: Andrej Karničar, Jože Žvokelj, Dane Jagodic, Izidor Karničar, Jakob Šenk, Franc Zadnikar, Davo Karničar, Janez Smrtnik, Rihard Murn, Tone Karničar, Irma Šenk, Darja Eržen, Rado Markič, Peter Sušnik, Drejc Karničar, Milan Šenk in Luka Karničar. Slavnostnemu zboru so prisostvovali tudi številni gostje: vodstvo slovenske GRS in vsi načelniki podkomisij, predstavnik Občine Kranj, številni predsedniki sosednjih planinskih društev in reševalnih postaj, predstavniki civilne zaščite, policije, domačih društev in novinarji. Pomemben in odmeven dogodek, ki je za reševanje nad jezersko dolino pomenil daleč najpomembnejši kvalitativni preskok, katerega so najbolj občutili izgubljeni, ponesrečeni in pomoči potrebni v naših gorah. Pa se ni zgodilo tako na lahko, kot se danes mogoče komu zdi. Zato, da smo na Jezerskem gorski reševalci organizirani v samostojno reševalno enoto, se je bilo potrebno dobesedno boriti, dokazovati in prepričevati vse, ki so bili v naši državi takrat kakorkoli povezani z gorskim reševanjem. Ne bom trdil, da nam je kdorkoli želel to onemogočiti, dejstvo pa je, da smo se morali še kako dokazati, da so nam zaupali to srčno in odgovorno nalogo. Pravzaprav je šlo za proces, za kombinacijo pravih ljudi na pravih mestih ob pravem času. Prvo dejstvo je bilo, da se je število nesreč v naših gorah povečevalo iz leta v leto. Drugo dejstvo je, da so imeli reševalci iz Kranja precej dolgo pot preden so prišli na Jezersko oz da so porabili bistveno preveč časa preden so prišli do ponesrečenca. Tretji in po mojem mnenju najpomembnejši pogoj za ustanovitev samostojne postaje, je bila generacija jezerskih alpinistov, ki je bila voljna in sposobna prevzeti odgovorno nalogo. In imeli smo voditelja. Luka. On je bil tisti, ki je povezal vse nitke v močno vrv. Pa ne le takrat in potem, ko je uspešno vodil našo postajo v prvih, najbolj občutljivih in negotovih letih. Že veliko prej. Že leta 1977, ko so z Irmo in Milanom naredili izpite za alpinista in je prevzel vodenje novoustanovljenega alpinističnega odseka. Takrat se je pravzaprav začelo ustanovno jedro naše postaje srečevati in spoznavati z nesrečami in reševanjem v gorah. Do leta 1986 neorganizirano, a z veliko srca in požrtvovalnost; po tragediji nizozemskih planincev na Kočni, pa je bil eden od sklepov analize reševanja tudi ustanovitev reševalne skupine Jezersko pri PGRS Kranj. Od takrat dalje lahko govorimo, da je bila ta skupina reševalcev uradno vključena v gorsko reševalno dejavnost. Leta 1990 je prvih devet Jezerjanov »nove generacije«opravilo izpite za gorske reševalce, pri čemer sta se daleč najbolj angažirala inštruktorja Zvone Korenčan iz Kranja in Dušan Polajnar iz Mojstrane. Dve leti kasneje je pod Lukovim vodstvom zaživela samostojna postaja GRS Jezersko.

Na tem mestu bi naredil veliko napako, če bi trdil, da se je gorsko reševanje na Jezerskem začelo šele z našo generacijo. Korenine našega humanega poslanstva segajo bistveno dlje. Že prvo leto po ustanovitvi slovenske gorske reševalne organizacije leta 1912, je bila na Jezerskem organizirana za tiste čase velika reševalna ekspedicija na ledeniku pod Skuto. Celotno reševalno delo je prvih dvajset let 20. stoletja vodil gorski vodnik in oskrbnik Češke koče Jernej Krč. Potem je po drugi svetovni vojni Kamničan Pavle Kemperle zbral okrog sebe lepo število jezerskih hribovcev. Ustanovili so planinsko društvo, alpinistični odsek in reševalno skupino. Po njegovem odhodu je na žalost preživelo le planinsko društvo. Andrej Karničar je z nastopom oskrbništva v Češki koči v 60 letih postal tudi član kranjske GRS in požrtvovalen gorski reševalec v stenah nad njegovo kočo. V sedemdesetih je na Jezerskem ustavil svoj korak eden najboljših slovenskih alpinističnih in GRS inštruktorjev Jože Žvokelj, ki je uspel svoje bogate izkušnje prenesti na mlade Jezerjane, ki so želeli v gorah spoznavati najtežje poti in ki so bili pripravljeni pomagati tudi drugim.

Slovenska gorska reševalna služba letos tiho praznuje svojo 95-letnico. Počasi se pripravljamo na res veličasten jubilej: 100 let organiziranega reševanja v slovenskih gorah. Za temi častitljivimi obletnicami ne zaostajajo tudi mnoga druga slovenska društva (90-, 80-, 60-letnice se kar vrstijo). Mi pa teh ubogih 15 let. Pa vendar se nam ni potrebno sramovati prehojene poti. Veliko je bilo storjenega, velikokrat so nas klicali na pomoč in mnogim smo dobesedno rešili življenje. V tem času smo uradno zabeležili 90 reševalnih intervencij, ki jih je vodilo in izpeljalo naše društvo. V povprečju nekaj več kot pet na leto. Najmanj dela smo imeli leta 2002 – le dve intervenciji in največ, kar 9, le leto pred tem. Akcije so si med seboj zelo različne. Od tistih »ta fletnih«, ko pospremimo kakšnega poznega in utrujenega planinca v dolino, pa do zahtevnih stenskih reševanj, kjer se prepletata helikoptersko in klasično reševanje; od kratkih posredovanj na poletnem soncu, do dolgotrajnih reševanj v najhujših nevihtah in snežnih metežih sredi noči. Vendar pa sama zahtevnost ne predstavlja našega največjega izziva. Ves trud in vsi naši napori so v trenutku poplačani, če smo pri svojem delu uspešni, če smo nekomu uspeli pomagati. Zares hudo je le takrat, ko smo sredi naših čudovitih sten le tihi grobarji. Na žalost smo kar prevečkrat v tem kratkem času igrali tudi to vlogo.

Tragedija v Turski gori, v kateri smo za vedno izgubili ne le našega načelnika in njegovega namestnika, temveč tudi glavni motor, dušo in srce naše postaje, je za nas pomenila tako veliko izgubo in tako hud udarec, da niti nismo vedeli kako naprej. V tednih in mesecih, ki so sledili tragediji, smo počasi dojeli, da se nesreče v naših hribih še vedno dogajajo, da ljudje še vedno potrebujejo pomoč in da smo mi tisti, ki jim v našem koncu lahko prvi in najbolje pomagamo. Luka in Rado bi zagotovo ravnala enako. Gre za našo skupno odločitev, zavezo in odgovornost. Skupaj s planinskim društvom od takrat dalje vsako leto organiziramo turnosmučarsko tekmovanje v njun spomin. Letos je minilo že deset let. V šoli so odkrili čudovito spominsko ploščo, tukaj smo skupaj pogledali nekaj dobrih starih diasov, vsako leto poromamo po njuni zadnji poti čez Jezersko sedlo na Okrešelj … zaenkrat sta še živo z nami in ponosno se ju bomo spominjali tudi vnaprej.

Pred petnajstimi leti nismo bili le najmlajša in številčno najmanjša postaja temveč smo bili tudi najmlajši po starostni strukturi reševalnega moštva. Sedemnajst ustanovnih članov iz leta 1992 sem naštel uvodoma, pa poglejmo kdaj so se nam pridružili novi člani: Janez Krč in Janko Rebolj leta 1996, Gregor Muri in Rok Teul leta 1999, le leto kasneje Miha Kuhar, leta 2005 Janez Žnidar in naslednje leto Nejc Kuhar. V letošnjem – jubilejnem letu pa smo končno uspeli pošteno okrepiti in pomladiti naše vrste s petimi novimi člani - pripravniki: zdravnica Teja Arnež, Anja Karničar, Klemen Dolinšek, Andrej Žagar in Matej Tonejec. Danes šteje naše društvo 24 članov od tega so trije inštruktorji, dva reševalca letalca, zdravnica, vodnik reševalnega psa, pet pripravnikov in en zaslužni član.

Največja zahvala za prehojeno pot pa gre kolegom reševalcem. Modrejši za 15-letno izkušnjo skupnega dela, notranje povezani in okrepljeni z novimi člani mladih jezerskih alpinistov bomo zmogli izzive prihodnosti.

Drejc Karničar

 

 

eXTReMe Tracker