Planinski vestnik - Matjaž Jeran: Nekaj dejstev o svetlobnem onesnaževanju gora oziroma o tem, kako počasi izgubljamo stik z zvezdami.
Planinski vestnik, november 2007, strani 20-23
Ali smo že pozabili, kako je videti nočno nebo?
Ko sem bil še "mulc", sem živel na robu Ljubljane blizu Mosteca. Ded me je peljal v gozd na Šišenski hrib, kjer sva včasih srečala srne. Hiša je imela ravno pločevinasto streho, kamor smo poleti odnesli odejo, se ulegli nanjo in opazovali zvezde. Kasneje, v "nerodnih letih", smo ponoči opazovali zvezde in podnevi sončne pege pri tabornikih s prof. Kunaverjem, in to skozi njegov teleskop. Vsekakor je bilo to obdobje, ko sem se bolj kot množice podatkov o astronomiji navzel spoštljivega odnosa do narave.
Življenje je teklo naprej, prisililo me je, da sem se ukvarjal z bolj zemeljskimi zadevami. A vedno me je poleti na počitnicah na kakem dalmatinskem otoku navdušilo tamkajšnje zvezdno nebo. Tako temnega neba in polnega zvezd v Sloveniji nisem nikoli zaznal, a se nisem ravno spraševal, zakaj je tako. Srečanje z nekdanjim službenim kolegom in taborniškimi tovariši, ki so člani gibanja Temno nebo Slovenije, mi je letos odgovorilo tudi na ta vprašanja, ki se mi do tedaj niso zdela pomembna. Skupna akcija društva Mountain Wilderness Slovenije in Temnega neba na Šmarni gori aprila 2007 mi je pokazala, kako neodgovorno se do narave obnašamo skoraj vsi ljudje, na čelu s tistimi, ki so najbolj odgovorni za našo bodočnost.
Kako je mogoče, da so na začetku prejšnjega stoletja na Golovcu postavili astronomski observatorij, imeli so načrte za observatorij na strehi gimnazije v Šentvidu, sedaj pa morajo astronomi potovati na Črni vrh ali še dlje, da sploh lahko vidijo zvezde? Luči, ki motijo ali celo onemogočajo delo astronomov, so že vsepovsod po Sloveniji. Svetlobno onesnaženje je krivo, da zvezd ni mogoče več kakovostno opazovati.
Skice slabih in dobrih svetilk (vir skic: www.cielobuio.org)
Morda boste rekli, da astronomija res ni veda, zaradi katere bi se zemeljski osebki pretirano vznemirjali; če se ti čudaki ukvarjajo s tako nepomembnimi stvarmi, kot so zvezde, naj si pa še plačajo tisto letalsko karto do Namibije, kjer imajo temnega neba še dovolj. Ampak ali je res nujno, da temno nebo v imenu napredka „porabimo“ tako, da boz bleščečimi zvezdami posuto samo še v Namibiji? Ali moramo res celo noč kuriti elektriko za osvetljevanje reklamnih panojev, cerkva, bleščavih stavb, čeprav je takrat zunaj le malo ljudi? Ali nismo v mladosti doma skupaj s starši pazili, da smo ugasnili luč, ko smo šli iz sobe? Kaj se nam je zgodilo, da se pri javni porabi ne obnašamo tako kot doma? Ali je ta naš planet res zgolj potrošno blago? Ali ga bomo, ko ga bomo izrabili, kar vrgli v smeti in kupili novega? Kako to, da smo pozabili, da je lahko mesečina v primerni družbi prav romantična, da je nočno sankanje v lavorju ali nočno plavanje in potapljanje med iskrnice prav zabavno – vse brez umetne svetlobe?! Moderni ljudje postajamo veliki otroci, ki se bojimo teme; zaradi tega strahu plačujemo našemu velikemu bratu, ki nam vse mogoče, česar sploh ne potrebujemo, prodaja vse dražje in dražje.
Nekaj dejstev o svetlobnem onesnaževanju
7. evropski simpozij o varovanju nočnega neba na Bledu v oktobru 2007 mi je odkril še nekatera dejstva, na katera sicer sploh nismo pomislili.
Ali veste, da svetilke, ki svetijo tik nad vodoravnico, onesnažujejo nebo kar 300 km daleč, tako da že 90 % prebivalcev planeta Zemlje ne vidi več neokrnjenih zvezd (vir NASA)? Ali otroci sploh lahko še razumejo sporočilo Ježkove Zvezdice zaspanke in morda dojemajo, kako so se na morju orientirali stari pomorščaki?
Ali veste, da smo zaradi svetlobnega onesnaženja izgubili verjetno polovico nočnih metuljev? To bo imelo za posledico izumiranje rastlin, ki jih ti metulji oprašujejo. Tudi ptice selivke se ob selitvah vse pogosteje izgubljajo, ker več ne vidijo Mlečne ceste, po kateri se orientirajo.
Ali veste, da sta svetloba in tema nujni za dobro delovanje biološke ure vseh živih bitij? Netopirji, ki živijo v osvetljenih cerkvah, se zbujajo kasneje in zamujajo čas, ko je v zraku največ žuželk, ki so njihova hrana. Ljudje zaradi svetlih noči slabo spimo, ne proizvajamo dovolj melatonina in zato pogosteje umiramo zaradi raka.
Ali veste, da zaradi pretirane javne razsvetljave v Sloveniji ponoči brez potrebe polno obratuje vsaj ena elektrarna na Savi oziroma da potrebujemo enako moč drugih elektrarn, kar pomeni veliko ogljikovega dioksida ali/in radioaktivnih odpadkov, ki so popolnoma nepotrebni in škodljivi?
Gibanju Temno nebo je letos septembra uspelo prepričati Ministrstvo za okolje in vlado, da sta sprejela Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Le-ta zahteva, da svetila javne razsvetljave z nekaj izjemami svetijo samo navzdol. Prav tako omejuje moč, ki jo občine smejo porabiti za osvetljevanje po številu prebivalcev. Glede na to, kako Slovenija sicer izvaja zakone in predpise, bo potrebnega še veliko dela, da bo uredba tudi zaživela.
Koliko je nebo v Sloveniji svetlobno onesnaženo?
Še pred omenjenim simpozijem smo želeli dobiti nekaj podatkov o resnosti svetlobnega onesnaženja v Sloveniji, zato smo v času od petka, 13. 9., do sobote, 14. 9. 2007, člani Temnega neba in društva Mountain Wilderness Slovenije opravili nekaj raziskav.
Za korektne meritve svetlobnega onesnaženja morajo biti izpolnjeni določeni pogoji:
- noč brez mesečine – zato moramo izbrati noči, ko lune ni oziroma je mlaj,
- absolutno jasno vreme – oblaki odbijajo svetlobo z zemlje, zvezd za oblaki ne moremo videti,
- prostor, kjer merimo, mora biti brez luči – tudi ko parkiramo avto, moramo ugasniti vse luči, ki bi utegnile motiti meritve.
Vreme ob avgustovskem mlaju nikakor ni hotelo biti ustrezno in kljub sončnemu dnevu so se zvečer v Julijskih Alpah nakopičili oblaki, zato smo se odločili, da poskusimo napraviti nekaj meritev na Primorskem.
Ilirska Bistrica sredi noči
Svetlobno onesnaženje merimo s fotoaparatom, usmerjenim v nadglavišče, in s širokokotnim objektivom, ki pokriva kot 180o. Kako daleč seže svetlobno onesnaženje, se da videti na fotografiji, posneti na gasilskem opazovališču na Grmadi pri Slavniku 1018 m visoko. Tam lahko vidimo zvezde v zenitu, na robu obzorja pa so razmere zaradi osvetljenosti Kopra in Trsta bistveno slabše.
Svetlobno onesnaženje z nadmorsko višino pada, saj je le-to posledica sipanja svetlobe v zraku. Če smo višje, je plast zraka, skozi katerega mora svetloba, tanjša, torej je manj sipanja in posledično manj onesnaževanja. Za doživljanje zvezdnega neba je treba torej v hribe. Toda višina problema še zdaleč ne odpravi.
Nič bolje, kot je na posnetku s Slavnika, ni na fotografiji s ceste proti Snežniku kak kilometer pred odcepom za Volovjo reber. Kljub temu da je Snežnik z okolico nenaseljeno ali slabo naseljeno področje, se vplivi oddaljenih mest in lokalnega svetlobnega onesnaževanja poznajo tudi tam.
Največjo onesnaženost je videti na spodnjem in desnem delu slike – to je z juga in jugovzhoda.
Na poti domov smo tudi jasno videli, odkod tako svetlobno onesnaženje in zakaj podatki porabe električne energije za občino Ilirska Bistrica kažejo eno večjih javnih porab elektrike na prebivalca v Sloveniji.
Opisani primeri kažejo, da sta zavedanje in znanje o svetlobnem onesnaževanju v Sloveniji na splošno na zelo nizki ravni. Še bolj nenavadno pa je, da o tem niso nič vedeli niti v upravi Triglavskega narodnega parka. Ureditev javne razsvetljave informacijskega centra TNP v Trenti je med udeleženci 7. evropskega simpozija o svetlobnem onesnaženju povzročila splošno zgražanje. Uredba sedaj TNP zavezuje, da uredi razsvetljavo in tako postane zgled vsem ostalim državljanom Slovenije.
Ukrepi proti svetlobnemu onesnaževanju
Ali preprečevanje svetlobnega onesnaževanja pomeni, da ne smemo ničesar osvetljevati? Nikakor ne! Upoštevati je treba le preprosto pravilo: kontrolirano osvetljevanje samo od zgoraj navzdol in s primerno močjo svetlobe. Prepovedana je kakršna koli svetloba na vodoravnico. Premočna svetloba, ki jo vidimo neposredno, nas zaslepljuje in deluje prav nasprotno, kot bi si želeli. Največkrat nas zaslepijo svetila v prometu, ker svetijo skoraj vodoravno, prav tako pa so veliki svetlobni onesnaževalci svetila, ki svetijo tik nad vodoravnico.
V Sloveniji so posebej na turističnih področjih v rabi svetilke, ki svetijo skoraj v vse smeri (tip 1; npr. pred Info centrom TNP v Trenti). Te bo po Uredbi potrebno zamenjati s takimi, ki bodo svetile samo navzdol. Hmm..., najbrž ne bo odveč, če se ozremo še po svetilkah zunaj planinskih postojank, ki so priključene na električno omrežje. Kako je tam z osvetljevanjem? Preden se oziramo po drugih, moramo planinci pomesti pred svojim pragom.
Večina svetil po Sloveniji ima pokrito kapo, a tudi izbočeno steklo, ki svetlobo razpršuje v precejšnjem delu tudi nad vodoravnico (tip 7). Tudi ta svetila bo potrebno zamenjati s svetili z ravnim steklom, ki svetijo samo navzdol.
Uredba zahteva tudi omejevanje osvetljenosti fasad, panojev itd., torej primerno osvetljenost brez bleščanja, obenem pa zahteva gospodarno rabo energije. Če bomo vsi državljani Slovenije upoštevali pravila urejene zunanje razsvetljave, kot jo že imajo v določenih predelih sosednjih držav, bomo tudi planinci še lahko uživali v temnih večerih in nočeh, ko pobegnemo iz mest v neokrnjene planine in se zazremo v zvezdno nebo.
Več o pobudah in akcijah za čuvanje narave in temnega neba lahko preberete v slovenščini na spletnih straneh www.mountainwilderness.si in www.temnonebo.org.
Besedilo Matjaž Jeran
Fotografija Matjaž Jeran