Delo - Danica Velkavrh: Koreno gleda na Horjul pod seboj, za hrbtom pa se razkriva pogled na Kamniške Alpe in Karavanke Učenci osnovne šole v Horjulu so poiskali stara vrata v svoji dolini in jih ujeli v fotoaparate.
Delo, sreda, 05.12.2007 – TRIP
Na Koreno, potem pa v Žažar in Samotorico, kjer še svetijo zvezde na nebu
Je Koreno ali je Korena?
Pa saj vsi vedo, za kateri hrib gre!
Koreno gleda na Horjul pod seboj, za hrbtom pa se razkriva pogled na Kamniške Alpe in Karavanke Učenci osnovne šole v Horjulu so poiskali stara vrata v svoji dolini in jih ujeli v fotoaparate
Horjulska dolina. Ali se reče Koreno ali Korena, si niti domačini ne belijo več glave, saj vsi vedo, za kateri hrib gre. Kakor koli, po uradnih zemljevidih gre v hribovju, ki ločuje dolino Horjulščice od doline Gradaščice – za Koreno. Hrib nad Horjulom je visok 729 metrov, poti nanj so občasno res strme, toda lepo označene.
Na Koreno vodi veliko poti, nobena pa ne vzame preveč dneva. Mogoče je za Ljubljančane, ki so oddaljeni od Horjula 14 kilometrov, zelo primerna in najbližja kar iz tega kraja. Parkirate lahko na dovolj velikem parkirišču pred cerkvijo. Pot do razložene vasi na slemenu, od koder je lep razgled po vsej Horjulski dolini, ne traja dlje kot dobro uro. Ravno prav za kratke poznojesenske dni, še posebno če si hočete ogledati še katero od lepih vasi pod Koreno. Ne ubirajte bližnjic, ker se, preverjeno, slabo končajo. Pot iz Polhovega Gradca je nekoliko daljša in traja uro in pol.
Višje nad vasjo stoji cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa visok križ, od koder seže pogled daleč prek meja Polhograjskega hribovja. Za lažje prepoznavanje vrhov je v pomoč kovinska plošča z vrisanimi hribi v bližnji in daljni okolici, od Gore do Tošča in Grmade, za njimi pa zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Levo se razprostira Škofjeloško hribovje, po vseh hribih pa domačije in ponekod tudi cerkve.
Pr' Janš se napovejte
Koreno ima znano kmetijo odprtih vrat, ki jo obiskujejo stalni gostje. Kdor hoče dobro nedeljsko kosilo, potrka Pr' Janš (sicer se pišejo Škof), kjer se vsa družina trudi, da gostje odhajajo od njih zadovoljni. Tudi hči Klara, ki se vsak dan z gore odpelje v šolo v Horjul, že pridno pomaga. Pr' Janš najraje vidijo, da jih pokličete (01/754 05 59) in poveste, koliko vas bo prišlo in kdaj. Ob ponedeljkih in torkih imajo zaprto. Še ena turistična kmetija je v vasi, a je trenutno zaprta. Menda jo bodo kmalu odprli.
Če ne boste hoteli na hribu poloviti še zadnjih sončnih žarkov, vam ne bo žal, če se boste sprehodili skozi katero od lepih vasi v dolini. V njih so učenci s horjulske osnovne šole poiskali lepa, stara vrata, ki so nekoč krasila vhode v hišah in jih zdaj spet.
Stara vrata našega pradedka
V roke mi je prišla knjižica s tem imenom, ki so jo pripravili na horjulski osnovni šoli. Če se hočete ravnati po njej in videti vsa vrata, katerih fotografije so objavili v njej, vam to vzame več časa kot izlet na Koreno. V Horjulu, Žažarju, Samotorici, na Lesnem Brdu in Vrzdencu namreč skoraj ni starih vrat, ki jih horjulski učenci ne bi našli in poslikali.
Likovni in fotokrožek vodi Branko Lipnik, šola pa je poplačala njihov trud in skupaj z občino, Argom in Potensom izdala omenjeno knjižico. Našli so tudi vrata, ki so stara več kot 200 let. Med zanimivimi so s stare horjulske šole iz leta 1813. Največ jih ima letnico 1905. Tedaj je namreč Horjul temeljito pogorel.
Kot pravi likovni pedagog Branko Lipnik, so imela prav zelo stara vrata največ sreče, da jih še niso podrli. Pr' Ramovš, Pr' Balkc in Pr' Hlipč jih denimo niso le obnovili, ampak so jih tudi vzidali v svoja nova domovanja. Pr' Jak na Vrzdencu so po bombardiranju v 2. svetovni vojni v kosih ležala okoli hiše, pa so jih spet sestavili. Še zdaj so uporabna tudi vrata v zadnjo brunarico Pri Zamejc. Na vseh vzbujajo največ pozornosti kajpak obrtniške veščine, ki so lahko prave umetnine.
Pa še nekaj. V teh vaseh, ko se znoči, niti pred božičem ne prižgejo toliko luči, da ne bi bilo več videti zvezd na nebu.
Danica Velkavrh