Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: ... Ablanca je torej mali škrat, ki se (upravičeno) zelo visoko ceni. Je zahtevna in obdarjena s prvovrstno razgledno lego. Triglav, ki je vedno v središču občudovanj in željnih vzdihovanj, se od tod vidi kot nekaj neznansko visokega, veličastnega, a nič triglavega,
Dnevnik, sreda, 5. decembra 2007 - KJER TIŠINA ŠEPETA
Med dva globoka rečna kanjona, med Mostnico na zahodu in Ribnico na vzhodu, so tektonske sile narinile gmoto sveta, ki se spodaj, na južnem in vzhodnem robu najprej razpostavi prek prostranih, blago zaobljenih pašnikov Uskovnice in kotanjaste Konjščice, zgoraj nad njima pa se vzpne gosto poraščen greben, ki se zlagoma dviga proti severu in s slehernim višinskim metrom postaja bolj visokogorski, dokler tik nad Studorskim prevalom ne poda roke visokostnim južnim triglavskim stražarjem, Toscu in obema Draškima vrhovoma, Velikemu in Malemu, s sosednjim, vzhodneje postavljenim Viševnikom pa se že spogleduje kot enak z enakim. Tej gmoti visokega macesnovega gozda, ruševja, grušča in krušljivega skalovja bi težko našli prikladnejše ime kot ji ga je namenil bohinjski domačin, ki že od nekdaj tam zgoraj pase, kosi in drvari – rekel ji je enostavno Sleme, dvema izrazitima vršičema v grebenu pa Močile in Ablanca.
Ablanca (2004 m)
Prve sledi letošnje zime na Ablanci in Spodnjih Bohinjskih gorah na obzorju
Sodi med najskromnejše julijske dvatisočake, vendar je vse prej kot ponižna. Že na pogled je bolj fantovsko priostrena kot dekliško cvetoča, bolj grobih, čeprav vitkih potez kot pa prikupno nasmejana in blagega značaja. In prav zaradi vsega tega je vabljiva, vendar ne da k sebi vsakršni nepremišljenosti. Kdor hoče na njeno ošiljeno teme, mora vzeti vso stvar resno v roke in ga mora biti kar nekaj v hlačah (tudi iskalke tišine so se v gorah že davno odrekle krilu).
Pritlično izhodišče za našo brezpotno lepotico je seveda v Bohinju, naj bo v Stari Fužini ali Srednji vasi, bolj vzvišeni pa sta postavljeni na Uskovnico (1154 m pri planinskem domu) in Konjščico (1438 m). Z obeh planin se lahko povzpnemo po označenih poteh na Studorski preval (1892 m), naše najprimernejše višinsko izhodišče. Bolj v uporabi je pot, ki nas z Uskovnice nad globoko strugo Ribnice, prek Konjščice in ljubke planotice Jezerce pripelje od vzhoda na preval, globoko zarezo med severnim stražnim stolpom Slemena, Ablanco in južnim grebenom Velikega Draškega vrha, manj običajna pot na Studorski preval pa nas bo z Uskovnice popeljala na zahodne obronke Slemena, visoko nad povirje Mostnice, čez Čiprje in mimo planin Trstje ter Spodnji in Zgornji Tosc.
Na tem prevalu, ki ga dobro poznajo tisočeri triglavski romarji, ki se s Pokljuke pobožno ali pa na vse pretege hrupno odpravljajo častit njegovo veličanstvo Triglav, jo naša pot ubere po strmem, razbitem in sem ter tja prepadnem grebenu na jug, na vrh naše samotne gore, le dobrih sto višinskih metrov stoječe nad »božjepotno magistralo«, vendar zavarovano pred množičnim »čaščenjem« s tistimi nekaj skalnimi metri, ki zahtevajo bolj plezanja kot zgolj hoje po brezpotju veščega gornika. Neko drugo potovanje sem gor, tisto, ki se drži starih lovskih prehodov prav po slemenu (včasih nekoliko pod njim, levo ali desno) našega Slemena, pa terja pustolovca po srcu in vrhunskega gornika po znanju, sicer pa se je tja gor najbolje podati v varnem spremstvu gorskega vodnika, kajti ves grebenski labirint iz skalovja in zelene rušnate nadloge med Močilom (1823 m) in Ablanco je visoko cenjeno gamsje domovanje, kjer jo brez prask odnese le človek z dobro vpeljano plezalsko dušo.
Ablanca je torej mali škrat, ki se (upravičeno) zelo visoko ceni. Je zahtevna in obdarjena s prvovrstno razgledno lego. Celo sam Triglav, ki je vedno v središču občudovanj in željnih vzdihovanj, se od tod vidi kot nekaj neznansko visokega, veličastnega, a nič triglavega, kajti z vrha Ablance zremo skozi vrzel med grebeni Tosca in Velikega Draškega vrha v njegovo jugovzhodno pročelje, ki je videti kot ena sama, do neba segajoča, priostrena piramida.
O gorah nad Uskovnico in Konjščico več preberite v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in poglejte na zemljevid Bled 1: 30.000.
Mitja Košir