Gorenjski glas – Stojan Saje: Alpinist Mitja Šorn s Kočne izhaja iz gorniške družine. Za plezanje se je ogrel dokaj pozno, a je bil vseeno že na več odpravah v tuje gore. Pred nedavnim se je vrnil iz Himalaje.
Gorenjski glas, petek, 30. novembra 2007 – Jeseniške novice - ZANIMIVOSTI
Gore je vzljubil v otroštvu
Alpinist Mitja Šorn s Kočne izhaja iz gorniške družine. Za plezanje se je ogrel dokaj pozno, a je bil vseeno že na več odpravah v tuje gore. Pred nedavnim se je vrnil iz Himalaje.
Najprej bi želeli izvedeti nekaj o vas. Kje in s kom živite, kaj delate poklicno in kako preživljate prosti čas?
"Star sem 27 let. Zdaj živim na Kočni nad Jesenicami z mamo Danico, očetom Igorjem in bratom Gabrom. Vsaj čez zimo se bom preselil na Štajersko, kjer imam dekle. Končal sem Fakulteto za šport, ampak še ne delam v svojem poklicu. Denar si služim z raznimi deli. Trenutno delam v tiskarni, čez zimo pa bom učil smučanje. Prej sem tekmoval v gorskem kolesarstvu. Še vedno rad kolesarim in se ukvarjam s športi v naravi. Mlajši brat, ki je tudi končal Fakulteto za šport, obožuje jadranje na deski. V mladosti sva s staršema veliko hodila po gorah. Star sem bil dvanajst let, ko sem prehodil Slovensko planinsko pot. Plezati sem začel šele leta 2002. Po dveh letih sem postal alpinist v AO Jesenice. Doslej sem opravil od tristo do štiristo vzponov doma in po svetu."
Kako ste se sploh navdušili za alpinizem in kakšni so bili začetni koraki?
"Veliko sem se ukvarjal s turnim smučanjem. Več kolegov, s katerimi sem hodil skupaj na ture, je tudi plezalo. Najprej sem spoznal plezanje v dvorani. Potem sem obiskoval alpinistično šolo. S študenti naše fakultete smo šli v Peru. S kolegom sva se vzpela na Chopicalqui in najvišji vrh Huascaran (6768 metrov); z obeh sva smučala, splezala pa sva tudi na Alpamavo. Nato sta bila moja soplezalca David Sefaj z Jesenic in Jure Hladnik s Srednje Dobrave."
Kje ste plezali doslej, vas mikajo tudi težavne stene oziroma smeri?
"Večinoma me zanimajo bolj težavne smeri. Seveda se lotimo tudi lažjih. Teh je največ med šolanjem za gorskega vodnika, ki ga opravljam sedaj. Poznati moramo vse naše gore, zato zahajam tudi v Kamniške Alpe, kjer prej skoraj nisem plezal. Julijske Alpe so imele prednost zaradi bližine in višjih sten. Največ sem plezal v Severni steni Triglava, nad Tamarjem pa v Travniku in Ši-tah. V tujini sem bil precej v Dolomitih, vrhovih nad Chamonixom in v Švici. Prvo prvenstveno smer sem presmučal s Škrnatarice v Amfiteater, drugo pa sva splezala z Juretom v Rušci pod Špikom."
Ste doživeli tudi kakšno slabo izkušnjo, saj je alpinizem nevaren šport?
"Da, na žalost res. Letos pozimi sva šla s soplezalcem Juretom na Jalovec, da bi smučala z vrha. Jaz sem se pod vrhom obrnil, on pa je z vrha padel. Srečno je preživel padec petsto metrov v globino. Kmalu je okreval in že čez nekaj mesecev sva šla plezat na isto goro. Ob takih dogodkih se vsak zamisli."
Želja vsakega alpinista je udeležba na čim več odpravah. Koliko takih želja se vam je že izpolnilo?
"Leta 2002 smo bili, kot sem že dejal, v Peruju. V Himalajo sem šel prvič leta 2004. Manjša skupina, ki jo je organiziral Matej Meglic iz Tržiča, je šla v Nepal. Poskušali smo se vzpeti na 6960 metrov visoko goro Dorje Lakpa. Na 6400 metrih nas je ujela nevihta, zato smo tam bivakirali. Ker je imel član odprave težave z višinsko boleznijo, smo ga reševali in sestopili. Leta 2005 sem šel z odpravo Planinske zveze Sloveniji v Tibet. Cilj je bil Kula Kangri, vendar ga zaradi slabega vremena nismo dosegli. Lani sem šel v ameriški narodni park Yosemite, kjer smo splezali več tehnično zahtevnih smeri."
Letos ste se udeležili himalajske odprave PZS na Kangbačen. Ste se vrnili zadovoljni, čeprav niste dosegli glavnega cilja?
"Kangbačen je skoraj slovenska gora. Leta 1965 je bila tam prva naša odprava in leta 1974 druga, še bolj uspešna. Mi nismo mogli priti z nosači in jaki pod goro, ker se je ledenik precej spremenil zaradi taljenja. Do baznega tabora bi bilo še okrog osem kilometrov zelo razbitega sveta. Zato smo se po posvetu odločili za rezervni cilj. Na Kiratčuli se prav tako nismo vzpeli. Po navezah smo plezali na druge vrhove nad bazo. Jaz in Aleš Koželj sva se vzpela na goro Dhromo. Nisva prišla na glavni vrh, ampak na 6855 metrov visoki srednji vrh. Nato sva poskušala še vzpon na Wedge Peak, kjer sva se zaradi zelo slabih razmer obrnila po približno 800 metrih preplezane smeri. Boris Lorenčič in Miha Valič sta preplezala južno steno 7140 metrov visoke gore Patibara, prva z nepalske strani. Mladi alpinisti smo se dobro ujeli, nekaj trenj pa je bilo s starejšo generacijo. Vseeno je celotna izkušnja zelo pozitivna."
Imate že kakšne alpinistične načrte za bližnjo prihodnost?
Želje in tudi načrti so. Verjetno bom šel najprej v Patagonijo, kjer še nisem bil. Tam je drugačno plezanje, saj je več kopne skale kot v Himalaji. Žal lahko kljub nižjim stenam nagaja muhasto vreme. Tam lahko pleza manjša skupina po navezah, predvsem pa je pot do tja cenejša. Do Himalaje pridemo mladi samo v organizaciji Planinske zveze Slovenije in s pomočjo iz domačega okolja. Pri mojih poteh so mi doslej stali ob strani Alpinistični odsek in Planinsko društvo Jesenice, Občina Jesenice, nekateri sponzorji in starši. Doma mi pomagajo, vendar upajo, da me bo srečala pamet pri odhajanju v najvišje gore."
Stojan Saje