Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Junaki gorskih strmin

 

Cesta proti pl.Laz pokrita s slamo-po odredbi da se mora zemljišče vrniti v prvotno stanje


 

sobota, 1. december 2007, ob 08:16, Dušan Škodič, ogledov: 1411

Planinski vestnik - Matjaž Lesjak, fotografije Matjaž Lesjak:  Obisk naših gora se povečuje (žal)

Planinski vestnik, november 2007, stran 15-17


Junaki gorskih strmin

Ena od prednosti, ki ti jo ponudi abraham, je tudi to, da lahko dogodke ocenjuješ z vedno večje časovne perspektive. Večkrat sem se že zalotil, da začenjam stavke »V času moje mladosti ...« ali »Pred davnimi leti ...« in »Če me spomin ne vara ...«.

V drugem delu stoletja človeškega življenja stvari niso več samoumevne. Gibanje v naravi ni več samo ugodno preživljanje prostega časa, ampak dobesedno nuja, da vzdržuješ svoja gibala v kondiciji, da te trebuh ne prehiti na ovinku ali da se dvigneš iz počepa brez stokajočega pokanja v sklepih.

 

Svojo planinsko »kariero« sem stopnjeval od hrepenenja po gorah do hoje po enostavnih vršacih, dodal sem še alpinizem, opremljanje plezalnega vrtca, hojo po brezpotjih, turno smučanje, fotografske razstave dreves ...

Z leti sem postal bolestno občutljiv na uničevanje narave. Kjer le morem, hodim peš in avto omejujem na asfaltne ceste. Umikam se pred hrupom, a vedno težje najdem mir. Na grebenih, višinskih travnikih, na belih skalah, kjer je vedno vladal mir, so se podrle zadnje oaze spokoja. Nad nami brnijo letala ali pa nam iz dolinskih cest parajo ušesa zvoki motorističnih tolp.

Slovenija je od svoje zadnje osamosvojitve naredila velik skok naprej, na žalost tudi v posnemanju vseh norosti turbokapitalizma. Zaslužki so poskočili in z njimi tudi domišljija, kaj vse se z denarjem da kupiti. In kaj bi si agresivni zavrteži še privoščili, da bi sprostili svojo bolno domišljijo? Fantje, ki dajo kaj nase, se vozijo okoli bifejev s terenci in oklepniki. Ob sobotah lahko zastonj opazujete moto dirke na relaciji Murska Sobota–Portorož in nazaj. In kot da ni dovolj, se je motorizirana norost preselila do zadnjih kotičkov narave.


Ko me je pred leti med turnim smučanjem skoraj povozil voznik z motornimi sanmi, najprej nisem mogel verjeti očem. Nahrulil sem ga in odvijugal naprej. Kašen teden sem še mislil, da je šlo za žalostno izjemo ... Potem pa se je začelo: Logarska dolina, Polzela, Pohorje, Uršlja gora, Mrzlica, Kal, Menina planina, Tamar, Gozdnik, Smrekovec itn. Včasih sem v snegu vzhičeno opazoval živalske sledi, sedaj pa razdejanje gosenic in koles.

Veliki denarji in občutljiva ekološka zavest se običajno izključujejo. Birokratska pamet seže do roba pisalne mize in tako neovirano dovoljuje uvoz in uporabo strojev, ki nimajo prav nobenega gospodarskega ali koristnega pomena.

Ko terenska vozila obnemorejo na gozdnih cestah, junaki gorskih strmin nadaljujejo s štirikolesniki, kros motorji, pozimi s sanmi in poleti z vodnimi skuterji mimo glav kopalcev. Pojavile so se že turistične agencije (Rogla), ki ponujajo čudovite panoramske zimske vožnje z motornimi sanmi po neokrnjeni naravi (!?). Če lahko to počno pozimi, zakaj ne bi še poleti s kros motorji in štirikolesniki?

Sicer pa to počno sami. Organizirajo se v oklepne motorizirane čete in sistematično iščejo drzne pristope po gozdnih poteh, grapah in travnikih. Potem se utrujeni in zadovoljni zberejo v dolinskih gostilnah in se umazani od blata navdušujejo nad svojimi dosežki.

Vse kaže, da bodo obvestila planincem kmalu videti takole: »V nedeljo bo vreme sončno, nevarnost plazov je minimalna, na poti na Ribniško kočo pričakujte večji promet motornih sani. Hodite skrajno desno in jih ne opozarjajte, ker so nasilni.«

Ali pa takole: »Planinsko društvo xy vabi na pohod na Menino planino. Pot večkrat prečka kolovoz, kjer lahko pričakujete težja terenska vozila in skupine motokros motorjev. Priporočamo kresničke.«

 

Lahko pa uporabite mojo rešitev. Zadnja leta veliko hodim po avstrijskih gorah. V vseh letih nisem še nikoli srečal motorja, terenca ali sani v naravi. Opazil sem, da so številne gozdne ceste zaprte z zapornico že nizko v dolini. Na zadnjem izletu iz Železne Kaple pa sem že na odcepu od glavne ceste opazil znak stop z napisom: »Velja tudi za gorska kolesa.« In res jih ni bilo.

Ko poslušam opevanje lepot Slovenije, sem vedno bolj prepričan, da je to samo še slogan iz preteklosti.

Besedilo Matjaž Lesjak, fotografije Matjaž Lesjak

Oznake: PV

Komentiraj (2):

Bernard Štiglic, sobota, 1. december 2007, ob 19:20

Pozdravljeni
Problem je tudi v tem,ker še ni povsod rešeno vprašanje lastnine,ali povedano drugače lastniki slabo skrbijo za svojo lastnino.Sam sem lastnik zemljišča in po zemljišču je speljanih nekaj kilometrov gozdnih cest in vlak in do sedaj ni bilo problema.Če se bo pojavil ta problem bom prisiljen postaviti zapornice,kar pa ne dvomim bo izzvalo vsesplošno zgražanje.

Miha Pavšek, ponedeljek, 3. december 2007, ob 11:25

Še dva sveža in zanimiva primera za ilustracijo zgoraj napisanega (da ne bo nesporazuma - vse je bilo po predpisih):
- v torek, 27. 11. 2007 zgodaj popoldne so imeli zaključno "analizo" avto izleta lastniki t.i. mestnih terencev (biilo jih je okrog 15) v gostišču ob podpeškem Jezeru. Sodeče po umazanosti avtov so bili v akciji na Barju in na območju Krima;
- dan kasneje, pa sta prišli okrog poldneva, verjetno po službeni dolžnosti, na Vršič dve brhki mladenki z BMW X3/X5 in profesionalnim fotoaparatom ter temnega terenskega lepotca pofotkali na prvih primorskih serpentinah pod prelazom. Jasno, to je tisto pravo, kar potrebujemo za občutek svobode v gorskem okolju (=predlog oglasnega sporočila)...

Očitno smo tudi že "neabrahamci" precej v letih oz. ne razumemo novih časov...

eXTReMe Tracker