Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski kotiček - 22.11.07

torek, 27. november 2007, ob 09:49, Matjaž Šerkezi, ogledov: 1647

Kamniški občan: V četrtek, 8. novembra, se je na letališče na Brniku vrnila odpra­va, ki jo je organizirala KOTG PZS kot osrednjo letošnjo odpravo.

Kamniški občan, 22. november 2007


Planinski kotiček

ODPRAVA KANGBAČEN DOMA

V Četrtek, 8. novembra, se je na letališče na Brniku vrnila odpra­va, ki jo je organizirala KOTG PZS kot osrednjo letošnjo odpravo. Njen cilj je bil vzpon na Kangbačen (7902 m), na katerega so se Slovenci prvič povzpeli že leta 1974, po prvenstveni smeri. Vodil jo je Tone Škarja, od Kamničanov pa sta bila v njej še Matej Kladnik in Aleš Kožej. Ker se je ledenik, po katerem poteka pristop pod SZ steno Kangbačna, ki je bil prvotni cilj odprave, toliko znižal, da je bil prehod preko njega preveč zamuden, predvsem pa nevaren, so se člani odprave podali na rezervne cilje. Poleg tega je bilo na začetku odprave še zelo nestanovitno vreme, skoraj vsak dan je snežilo. Pozneje se je vreme ustalilo, vendar so bile snežne razmere precej neugodne.

Zato so morali v Kiratčuliju (7365 m) zaradi slabih razmer, ne­predelanega snega in prevelike nevarnosti plazov obrniti (Tine Cuder, AO Bovec in Matej Kladnik). Podobno se je zgodilo tudi Alešu Koželju in Mitju Šornu (AO Jesenice) na Ramtang Čangu (Wedge peaku, 6750 m).

Kljub temu pa je Borisu Lorenčiču (AO Kozjak) in Mihu Vali­ču (AO Rašica) od 21. do 25. oktobra uspelo opraviti prvenstven vzpon čez južno steno na Patibaro (7123 m, TD, 1100m). Aleš Koželj in Mitja Šorn (AO Jesenice) sta 16. oktobra zaključila prvenstveni vzpon prek JZ stene srednjega vrha Drohmo (6855 m), čeprav se na sam vrh nista povzpela. Tine Cuder (AO Bovec), Matej Kladnik in Aleš Koželj pa so 24. in 25. oktobra preplezali novo smer prek JZ stene na Vzhodni Drohmo (6695 m, TD+, 900 m).

AŠ V GLINŠČICI

Alpinistična šola AO PD Kam­nik, ki jo vodi Franc Miš, je v polnem zagonu. Redno se vrstijo predavanja, pa tudi praktične vaje in ture. Tako so udeleženci v nje­nem okviru obiskali nekaj vrhov nad dolino Belih vod v Zahodnih Julijcih, plezali nad Kamniškim se­dlom v Brani in Planjavi, v Vršičih in Lučkem Dedcu nad Korošico. Za zaključek kopne sezone pa so se odpravili še v Glinščico pri Trstu, kjer je 26 tečajnikov ob pomoči in nadzoru 12 spremljevalcev preplezalo nekaj smeri, višjih od 100 m (SZ steno Malega Vrha, SZ greben Malega Krasa in Plati) in vadili izdelavo sidrišč, varovališč, varovanja, gibanja naveze, spuščanja po vrvi in podobno.

HELIKOPTERSKA VAJA

Člani društva GRS Kamnik, kot se sedaj uradno imenuje postaja GRS Kamnik, so imeli redno vajo uporabe helikopterja v četrtek, 27. oktobra, popoldne z namenom obnovitve znanja varnega dela pri helikopterju. Na srečo je bilo vreme boljše od napovedanega, saj je začelo deževati šele, ko je bila polovica vaje že opravljena. Vadili so vstopanje, prevoz in izstopanje iz helikopterja tako, da jih je helikopter pobral na travniku »Pri Jurju«, prepeljal na balvan v Kurji dolini, jih tam v lebdečem položaju odložil in naložil tiste, ki jih je tja prepeljal prej. Ko so vsi opravili to vajo, je sledil še prenos ponesrečenca in vkrcavanje v helikopter, polet z njim in izkrcavanje iz helikopterja.

Vajo je s kamniške strani vodil inštruktor Rado Nadvešnik, glav­na predavatelja pa sta bila inštruktorja za letalsko reševanje Janez Brojan in Robi Kralj, sodeloval je policijski helikopter s tremi člani posadke. 24 članov postaje in trije pripadniki gorske enote policije so se udeležili vaje v upanju, da se bo v kratkem spremenilo določi­lo, da helikopter ne sme peljati gorskih reševalcev na kraj nesreče, da bi ti tarn pomagali ponesrečencu, če ni poleg zdravnika. Če pa je vreme slabo in helikopter ne more poleteti, pa gredo reševalci na pomoč ponesrečencu lahko tudi, če z njimi ni zdravnika.

ODPRAVA SATOPANT DOMA

Mednarodna planinska organizacija (UIAA) že nekaj let prireja skupaj z Indijsko planinsko organizacijo (IMF) mednarodni tabor za perspektivne alpiniste pod 7075 m visokim Satopantom v Garvalski Himalaji v Indiji. Letos ni bilo zanimanja s strani drugih držav, tako da so se tega tabora udeležili samo Slovenci in en Indijec. Zanimi­vo pri tem pa je, da so v 6-članski slovenski odpravi sodelovali kar štirje člani AO Kamnik: Ambrož Bajde, Jernej Lanišek, Urban Novak in Marijana Prezelj. Vodil jo je Miha Habjan (AAO) in Mitja Glešič (AO Nova Gorica).

Odprava je šla na pot z letališča na Brniku 14. avgusta in se vr­nila tja 16. septembra, kjer so jo Kamničani navdušeno pričakali z glasbo, kruhom in soljo. Če Laniška ne bi pustilo zdravje na cedilu, bi bil uspeh popoln, saj so vsi člani dprave in še višinski nosač 1. septembra prišli na vrh tega, ne ravno lahkega sedem tisočaka. Odprava se je odvijala v »klasičnem« slogu (postavljanje višinskih taborov, opremljanje smeri) in je povsem izpolnila svoj namen: spoznavanje mladih, perspektivnih alpinistov s himalajskimi raz­merami, pridobivanje izkušenj na večjih višinah in s tem priprava za naslednje podvige.

HUMAR SPET SEGEL V SVETOVNI ALPINISTIČNI VRH

V torek, 6. novembra, se je iz Himalaje vrnil domov Tomaž Humar. Tam je čez okoli 3 kilometre visoko južno steno Anapurne sam plezal med Poljsko smerjo in Roc noirom in nato po grebenu na srednji vrh (8051 m), kamor je stopil 28. oktobra. Sestopil je po isti smeri. Vzpon in sestop je opravil v petih dneh in pol. S tem vzponom je dokazal, da še vedno sodi v sam svetovni alpinistični vrh, saj so ga nekateri po neuspehu in spektakularnem reševanju iz stene Nanga Parbata pred dvema letoma, kljub njegovemu Ianskemu prvenstvenemu vzponu na sedemtisočak Baruntse, že skoraj povsem odpisali.
Anapurna je bila prvi vrh nad 8000 metri, na katerega je stopila človeška noga. Tretjega junija leta 1950 sta jo kot prva osvojila Francoza Maurice Herzog (ta je pozneje postal francoski minister za šolo in šport!!) in Louis Lachenal. Tomaž pa je na glavni vrh (8091 m) priplezal leta 1995 v okviru slovenske odprave. Anapurna je tudi eden od osemtisočakov, ki se lahko »pohvali«, da spada med najnevarnejše. Do leta 2005 so na njen vrh stopili samo 103 alpinisti, pri čemer je umrlo 57 Ijudi. Južna stena Anapurne je bila preplezana že večkrat po različnih smereh (prvič 1980 Britanci), vendar je Humar prvi človek, ki jo je sam preplezal in se z nje tudi vrnil. Lanski solo poskus vzpona Švicarja Uelija Steka je preprečil kamniti plaz, ki ga na srečo ni ubil.
Za razliko od odprave na Nanga Parbat je bila ta odprava, podobno kot lanska, organizirana in izvedena brez kakšnega posebnega obveščanja javnosti. Zanimivo je tudi to, da je v Nepalu organizacijo odprave izvedla agencija Asian Trekking, katere vodja je Ang Tsering Šerpa, predsednik nepalske planinske organizacije (NMA), s katero PZS že od leta 1979 uspešno sodeluje pri vzgoji in usposabljanju vodnikov NMA.
Letošnja pomonsunska sezona v Himalaji je bila v znamenju slabega vremena. Tako je samo v času Humarjevega vzpona pod Makalujem izginilo kar sedem ljudi. Tomaž je izboljšanje vremena čakal v bazi na višini nekaj nad 4000 metri od 21. septembra, torej kar mesec dni, kar je bilo zanj psihično zelo težko obdobje. Zaradi slabega vremena ni opravil nobenih posebnih aklimatizacijskih vzponov. V sami steni z vremenom in razmerami ni imel kakšnih velikih težav, zato pa toliko več na grebenu nad 7500 m, kjer je pihal orkanski veter.    

Bojč

eXTReMe Tracker