Začetek ledene dobe!
Alpinistične novice
Očitno se jesenska nostalgija urednika strani seli tudi na druge, ker je suša očitna, sem poprosil primorskega sonarodnjaka, da malo zabeli vzpon, ki ga je opravil pred kratkim. Po adrenalinskem vikendu v Kranju torej nekaj zasluženega počitka za vse, razen leda željnih (a ni nekdo rekel: od vsega, imam najraje led v whiskyu)!
Zima, zima bela
Samo kot zanimivost bom omenil vzpone članov AO Kranj, če sem prav dojel je Anže Šavs s soplezalci (Grega in Anže) preplezal Sinji slap, za njim pa trume ponavljalcev. Če je ostalo še kaj ledu, … sicer pa, čez kake tri mesece bo gotovo idealen. Člana AO Idrija sta podobno smelo zastavila v soboto, 17. novembra, v drugi ultra obiskani zimski smeri – Kramarjevi smeri (IV/I-III, 600 m) v Storžiču. Rok Alič in Nejc Lužnik jr. sta se, verjamem da upravičeno ali pa tudi ne, pritoževala nad pomanjkanjem snega v skokih, sicer sta uživala.
Tekme v lednem plezanju
Za nami je prva tekma nove sezone v odlični organizaciji AO Trbovlje in AO Litija. Tekma je potekala v skali po pravilih za boulder, 24. novembra, v Znojilah. Med seboj se je pomerilo 13 moških ter 3 ženske.
Vreme je zdržalo, vzdušje je bilo več kot odlično. Pri moških je zmagal Jevgenij Krivošejcev iz Ukrajine, za njim sta se uvrstila predstavnika stare garde Aljaž Anderle (Petzl, Mammut, Stenmark) in Klemen Premrl, sledita obetavna mladca Luka Krajnc ter Matevž Vukotič. Med ženskami je zmagala Aleksandra Voglar pred Tanjo Nilovo iz Ukrajine in Jasno Pečjak. Zaključek je pripadel Aljažu, ki je navdušil s projekcijo "Ujeta minljivost". Kar bode v oči je odsotnost, po mojem mnenju, zadnja leta dveh 'naj' slovenskih alpinistk, pa tudi kakšnega fanta več pogrešam na seznamih.
Pripomba
Ker sem na straneh AO Idrija opazil novico o Krokarčku sem se spomnil svojega dolga. Hotel sem preveriti v svojem arhivu, najti datum in opis ter oceno smeri, ki smo jo pred leti plezali s Mirom Fonom (Soški AO) in Ireno Modrej (AS Prevalje). Skratka, plezali smo po isti liniji in ocenili stvar zelo podobno (celo VI- raztežaj pod kaminom). Smer smo poimenovali Ptičica sinička (tudi 'tica' - 'sm jest sm bil zaljubljen'), a mislim da že takrat ('96) nismo bili prvi. Je pa izstopni kamin fantastično lep.
Rolanje po sceni
Če je ta kopija Mladinine strani kršenje kakšnih avtorskih pravic, Bog mi pomagaj. Prisežem, da sem zadnjič hotel nehati pisati o Annapurni, ker vem da Tomaž ne bo in ker je situacija malo nerodna, ker lahko 'potunkamo' brate v orožju iz sicer druge države. Pa upam, da tokrat zadnjič na to temo. Trije alpinisti so (kdor pozna Himalajo ve zakaj nočejo biti omenjeni) plezali popolnoma enako smer leta 2000, zelo verjetno pa Tomaž tega ni mogel vedeti. Kar je zanimivo je to, da trdijo, da je smer pravzaprav bolj varna od sosednje Poljske, da tehnično ni preveč zahtevna in pravzaprav najbolj logična v tej steni. To sva, med drugim, s sourednikom slišala na najini zadnji skupni odpravi. Stvar sploh ni nova, saj jo Griffin omenja že v prvem prispevku na to temo - bodite pozorni na začetek zadnjega odstavka - ampak nekdo je to očitno spregledal. Je pa sicer njihova zgodba precej podobna Tomaževi. Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da je Tomaž opravil zahteven solo vzpon in 'skoraj gotovo' opravil prvi solo vzpon na V vrh Annapurne.
In sedaj kratka zgodovina časa
… ali kako je (bo) 29.11 častitljiva obletnica prvega vzpona v Sivem idealu (VI, 450 m), v smeri, ki je močno prerasla lokalne okvirje in s svojo idealno linijo buri domišljijo vsakega slovenskega alpinista. Peter Podgornik je 04.11. z Zlatkom Korenom še v trdi temi ril po globokem jesenskem listju in iskala stezo po kateri sta bila hitro pod grapo, ki te vodi direktno pod veliko zajedo Sivega ideala. Koprenasto nebo je nekaj sončnih žarkov spustilo do njiju šele dva raztežaja pod vrhom. Plezanje je potekalo kot v starih časih, ob lepih pogledih na jesenske barve v dolini in v prijetnem plezalnem vzdušju. To je že šesta Petrova ponovitev omenjene smeri v 28 letih.
˝'Toliko je namreč minilo, odkar sva to smer v zimskih razmerah, z težko plezalno in bivak opremo in temu primerno počasi plezala s pokojnim bratom Pavlom. Sivi ideal nama je bil prva 'taprava' plezalna avantura. Teden prej sva v globokem snegu iskala pristop pod steno, cel teden sva živela za idealno linijo in poleg dela pripravljala opremo in konec tedna z avtobusom v hribe. Dolg pristop, potem pa plezanje. Spodnji del nama je postregel poleg strme skale še z snegom in ledom. Bivak v slonovih nogah na strmi polici je minil počasi, saj so noči konec novembra dolge. Nočna odjuga naju je krepko namočila, plezanje v srednjem delu je bilo včasih pravo kopanje v strmih zajedah. Lesene zagozde in doma napravljeni zatiči iz lesa in plastike ter profilni klini iz obročev dirkalnih koles so reševali problem varovanja. Druga noč naju je ujela raztežaj pod robom stene. Na majhni polički v strmi steni sva premočena in proti jutru močno premražena opazovala zvezdnato nebo in čakala sonce s katerim smo se potem srečali na robu stene.˝ Kmalu po Pavletovi nesreči sem smer ponavljal z I. Škamperletom, potem z Cerkovnikom iz Drežnice, pa z Enniom Antonnelom iz (Stare) Gorice, zadnji dve ponovitvi pa z prijateljem iz odseka Zlatkom Korenom.
Ko me je med plezanjem smeri Zlatko vprašal, zakaj sva se odločila za plezanje nove smeri v zimskih razmerah, sem mu na kratko odgovoril. Midva z Pavletom sva v tistem času začela živeti za plezanje. Nove smeri v slabo raziskanih stenah na sončni strani Alp so nama postale izziv. Plezanje je potekalo v prijetnem raziskovalnem duhu in iskanju novega in težkega. Nove smeri v domačih stenah so bile odlična šola za kasnejše plezanje novih smeri vsepovsod koder nas je plezalna pot zanesla.˝
Če plezate pišite, če ne, pa sporočite, kaj se aktualnega dogaja (alp.ple@planid.org)
Peter Mežnar