Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zmorem!

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


četrtek, 6. december 2007, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 1681

V Krmi, nasproti Tosca Četrtkova zgodba: Kadar nimam boljšega cilja, grem najraje na Triglav. Rad diham zrak Krme, lovim sapo mimo Kalvarije, na polno polnim pljuča v strmini Malega Triglava. In dobim nekaj drugačne sape za klepet pri meteorologih.

Četrtkova zgodba

Zmorem!

Če le sam mislim tako

V reviji Sladkorna, glasilu Zveze društev diabetikov Slovenije, sem bral o fenomenu zore. V istem izvodu je dejavna in predana zdravnica, tudi sama diabetičarka, izrazila zgroženost in ogorčenost nad trditvami knjige »Diabetes je ozdravljiv«. Strokovna literatura vendar trdi drugače… Prepričanje odloča. Vse se začne v mislih. 

V KrmiPonovni začetek. Po dveh tednih imam novo priložnost za izlet v neznano. Cesta je enako prerita od vode, pot prav tako sprana, stoječe stene sijoče očiščene. Na začetku oktobra tovorim polno zimsko opremo. Vedno tehtam, koliko vzeti s seboj. S pretežkim bremenom ne zmorem, s premalo opreme ne gre. Kdo ve, zakaj gre danes nekam težko. Danes bom hodil po mejah – dneva/noči, zemlje/zraka, moči/nemoči, volje/brezvoljnosti ...

Nad pastirskim stanomZimski sen. Krasni so macesni v pričakovanju zimskega sna. Nekoga moram vprašati, zakaj je se skala imenuje Arhova glava. V Ulicah so ostanki snega. Od tu je najlepši pogled na skalovje, imenovano Kalvarija. V njem vedno vidim nekaj neopredeljivo privlačnega, skorajda mističnega. Vedno se ga razveselim. Sonce lovim za redke žarke, ki plešejo poševno čez nizko pečevje. Kot bi skale bile v pričakovanju zime… Zavijem pod Kalvarjijo, kjer nepremično stojijo krasne skalne figure. V zadnji strmini pod Kredarico preverjam višino senc na pobočjih. Vršiček Kalvarije obišče zadnji današnji sončni žarek. Zasijal je sporočilo: nobenega vrha ni kar tako za odpisati… 

Vrh KalvarijeRekord. Koča je še oskrbovana. Stežka sem prilezel do gor. Dovolj imam svojega hotenja priti na vrh. Pa tudi prepozen sem, sonce bo zašlo čez dobro uro. Samo pojem malico, jo zalijem s pivom in odhlačam dol. Nič več! Ne grem se več… Janez je kot vedno dobre volje. Pripovedujem mu o utrujenosti, da še nikdar nisem potreboval toliko časa do koče. Nisem vedel, da zmorem tudi take rekorde. Janez me takoj vpraša: »Greš še na vrh?« Brez razmisleka zinem: »Grem!« Presenetil sem samega sebe. Zmorem, ker to hočem in ker si ponovno močno želim!

Mali, ki je eden največjihMali vrh je eden največjih. Sončni zahod ujamem na Malem. Sneg je odpustil, ledu ni v ojužnjenih stopih. Dovolj je cepin, dereze ostajajo v rezervi. S seboj jih moram imeti. Samo slučajno bi zapihala sapa severnika in skala bi se vklenila v led strjenega snega... Gor še nisem hodil tako pozno. Spet lahko diham na polno. Krasen občutek, ko pljuča polnim z zrakom. Dihaj, dihaj. Iz sebe vlečem zadnje moči, ki jih še najdem. Kakšne rezerve neki. Vse, čisto vse, do konca... z možnostjo kasnejše regeneracije.

Večer vrh Triglava po sončnem zatonuMeja. Poznam meje svojih zmožnosti. To je pomembnejše od večine nasvetov. Tudi takih, da se po gorah vedno hodi z rezervo v energiji. Seveda imam še rezervo, še, le drugje. Diham na polno, ko na poti do Krede ni bilo možno. Odločilna sta motiv in volja po uresničitvi. Pa naj gre za himalajca, ekstremnega alpinista ali navadnega gorskega potepina. Oboje sem dobil v iskri trenutka, sredi sproščenega klepeta z znancem v koči… Vem, zakaj hodim po vrhovih najraje zvečer. Mir je tu gori nepopisno lep, samota ob prisotnosti šibke svetlobe mogočna. In globina teme v dolinah presenetljiva. 

Pa to je sredi Kalvarije, pravzaprav v njenem podnožjuLahkotnost. Kovinska vrtljiva zastavica na stolpu škriplje v vetru. Ne čakam. Grebenu, ki ga imam pod seboj, požvižgavam ljubi mi melodiji. Na Malem sem prisiljen prižgati čelno svetilko. Z lučko ugasne čarobnost trenutka. Do koče ostane samo še zbranost v mehkih in odločnih korakih. Tokrat se zlahka odločim prespati v koči. Lahko, da sem to slutil doma, ko sem poleg etuija za kontaktne leče vzel tudi tekočino za shranjevanje leč. Kramljamo dolgo v večer. Zagotovo bi zvečer zmogel sestop v dolino. Zadovoljen sem, ker sem zlahka zmogel tudi dobro odločitev. Prespati na gori.

Svitanje v KrmiSvitanje. Sestopam še v temi. V ustih ostaja dober okus Janezove jutranje kave. Hodim v pričakovanju, kdaj se bo začelo daniti. Fenomen zore označujejo povečanje ravni glikogena v krvi, poveča pa se tudi odpornost na glikogen… fenomen zore je neposredna posledica izločanja rasnega hormona ponoči med spanjem, kar spodbuja tvorbo glukoze. Zmorem! je proces, ki ga vcepim v misli in pustim, da te začnejo delovati po svoje... Odpeljem iz samotne doline. Ne moti me, da se v današnjo službo vozim v včerajšnji obleki.

Krasna Kalvarija(O dihanju) Sleherni dih, ki ga zajamete, je posledica želje, da bi nadaljevali po začeti poti. Nekateri bi rekli, da je dihanje nagonsko, toda z našega zornega kota je dihanje potrditev vaše želje, da bi ostali na zemlji. Večja ko je želja, globlji je vdih. Zato v trenutkih, ko si česa močno želite, dihate globlje, ko pa se počutite nemočne, dihate plitko. Dihanje je kot neskončna razprava, v kateri se načrtuje vsak naslednji korak. Vse pa sloni na vaših namenih.
(Doreen Virtue, Pogovori z angeli)

Iztok Snoj

eXTReMe Tracker