Vozimo skozi Mojstrano v dolino Vrat, pa mimo slapa Peričnika še v tisti strmi klanec, potem pa na prvem odcepu desno do kovinske zapornice. Vožnja je torej končana, in ko si oprtamo nahrbtnike, je še precej mrzlo, saj je bilo ponoči v dolini pod ničlo. Nadaljujemo po tisti makadamski gorski cesti rahlo navzgor, sicer pa v smeri Mojstrane. Levo že po kakšnih sto korakih uzremo grobo plazišče Velikega Čerlovca in ob gozdni meji tudi dva možica. Tu se bomo vrnili v dolino. Mi gremo torej lepo po tisti cesti, ki prečka položni bukov gozd, ki je že izgubil vse listje. Na levi stani opazimo tudi lepo lovsko hišico, potem pa kmalu zaslišimo šumenje potoka, ki nižje spodaj v slapu Peričniku plane v dolino. Tik pred potokom zapustimo cesto po stezi strmo v levo ter potem desno čez prav nič privlačno brv čez potok. Onkraj potoka se v bogatem suhem bukovem listju začenja prečenje še kar naprej v smeri Mojstrane po stezi, ki se v tistem listju kar izgublja. Je pa pot resnično lepo vdelana v strmino, ki pa k sreči ni prehuda in sploh ni taka kot označena, ki iz Mojstrane čez Grančiš vodi gor na Vrtaško planino, kamor smo pravzaprav namenjeni tudi mi. Tisto tam je strmina brez konca in kraja, pa grda in nerazgledna pot. Zdaj nas tudi že obsije sonce, ki pogleda čez Črno goro. Potem pridemo do odcepa levo. Desno spodaj opazimo na smrekah tri rdeče gozdarske črte. Tu moramo levo navzgor. Steza zdaj v še vedno ne preveč strmih okljukih premaguje strmino, toda še vedno v desno proti Mojstrani. Kmalu pridemo pod skalovje in do novega razpotja. Spet gremo lepo desno pod stenami in med toplimi šopi trav ter žarečih macesnov. Ta predel je prelep: steza je dobro vidna, večjih težav ni, moramo pa biti previdni, da se ne zdrs na korenini pod listjem. Zdaj se vidi tudi že dobršen del Vrat z očaki, ko pa se pot začne vzpenjati v okljukih, je znamenje, da se bližamo prvem cilju. Kmalu opazimo še jeklenico, ki nas popelje na razgledišče Krasje (1457 m). Vrtaška planina je le dobrih deset minut naprej čez žičnato ograjo. Na razgledišču (do sem smo potrebovali dobri dve uri) je čas, da olajšamo nahrbtnike, zraven pa pogledujemo po Vratih navzgor: na sredi stoji Stenar, levo Luknja z nekaj Triglava in njegove stene ter vsi vrhovi do Rjavine in Debele peči, desno pa sončna pobočja Škrlatice in Kukove špice. Vredno pol ure posedanja na toplem soncu. Nadaljujemo skrajno levo polagoma navzgor, lahko tudi po levi strani žičnate ograje, kjer bomo onkraj mogočne bukve opazili komajda vidno stezo levo, tudi nekoliko navzdol. Zdaj začenjamo prečenje v obratni smeri, se pravi južnih pobočij v smeri doline Vrat. Če je začetek tega prečenja bolj slabo viden, pa naprej vodi prav lepo speljana pot preko strmih bukovih pobočij, čez grape in melišča, nekajkrat tudi strmo navzgor skozi posekano rušje, vendar večji del skozi slikovito, divje, razdrapano, razgledno pobočje, poraslo z barvitim macesnovjem. Ko se pod slikovito Kukovo špico steza prvič resneje spusti v desno in navzdol, kmalu naletimo na stezo, ki med obema grapama, med Malim in Velikim Čerlovcem, vodi v dolino Vrat, nadaljuje pa navzgor na Njivice in na Sleme. Ko gremo po stezi navzdol, zavije desno in se približa prvi divji, na pogled težko prehodni grapi; to je mali Čerlovec. Tu se moramo hočeš nočeš dvigniti skozi rušje navzgor, potem pa povsem varno navzdol in na drugo stran grape. Vse druge variante so napačne, bližnjice nas pripeljejo v hude težave. Steza nas zdaj pripelje v gozdnato pobočje med obema grapama. Desno bomo kmalu zagledali odcep: tod hodijo alpinisti na drugo stran Velikega Čerlovca v stene Kukove špice ali pa nadaljujejo po lovski stezi vse do Poldovega rovta. Mi gremo zdaj levo med obema grapama varno v dolgih okljukih navzdol. Zadnji del tega spusta je zastrašujoč. Nalivi in hudourniške vode naglo izpirajo in požirajo zdaj le še ozek del tega gozdnatega pobočja med obema grapama, ki bo prej kot v desetih letih izgubljen. Ja, prav dolgo ljudje tod ne bodo hodili, saj so te strmine iz nestabilnega materiala, podobno kot tiste, ki so pridrvele v Log pod Mangartom. Povsem spodaj se držimo leve bolj slabo vidne stezičke, ker nas desna pripelje v razdrapano težko prehodno grapo Velikega Čerlovca. V obeh primerih pa imamo do ceste z zapornico, kjer smo pustili avto, slabih pet minut. Za opisano pot bomo potrebovali dobrih šest ur.
Jože Praprotnik