Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Struška

Dnevnik: Kjer tišina šepeta
Njeno koroško ime se je bolj prijelo kot gorenjsko, ki vsej tej gmoti pravi enostavno Belska planina, tako kot pašni planini na njenem južnem boku, čeprav je tudi pri nas doma vedno pogosteje slišati le ...

Dnevnik, sreda, 21. novembra 2007 - KJER TIŠINA ŠEPETA


Je karavanška gora v pravem pomenu besede, košato in razvlečeno postavljena med elegantno Golico in mogočni, poglavarski Stol. Je višja od zahodne spogledljivke, ki ji širni sloves sleherno pomlad pricvetijo znamenite ključavnice (narcise), najvišjemu v Karavankah, vzhodnemu velikašu z razburkanemu valovju podobno grebensko gmoto na vzhodu pa od spodaj ponižno pogleduje v strogi visokogorski obraz. Na sever, v koroški Rož, se spuščajo prepadna, z razbitimi grapami razorana pobočja, ki se umirijo šele na zelenih terasah za Špičastim in Mačenskim vrhom, ali pa na Žnidarjevih travnikih nad globokim Medvedjim dolom (sama jedrnata, žlahtna slovenska imena). Njena južna pobočja so karavanško gostoljubna in prikupna. Prav v nedrja njene prostrane vršne gmote se je ugnezdila v času paše še vedno živa Belska planina (po Koroški Beli tam spodaj), ki pa ji domači ljudje raje ljubkovalno pravijo Svečica, še za nadstropje nižje pa se nad potokom Javornikom razprostira gručasta vasica Javorniški Rovt z (nekdanjo Zoisovo) Pristavo in umetnim jezercem v dnu Medjega dola.

Struška (1944 m)

Pastirsko domovanje na sveže zasneženi planini Svečici. Foto: Mitja Košir

Njeno koroško ime se je bolj prijelo kot gorenjsko, ki vsej tej gmoti pravi enostavno Belska planina, tako kot pašni planini na njenem južnem boku, čeprav je tudi pri nas doma vedno pogosteje slišati le za Svečico. Struško so tektonski nemiri ostrugali v troglavo gmoto, ki se na zahodu, nad sedlom Kočna (1469 m) najprej vzpne na kopasto Korenščico (1764 m) in od tam po dolgem slemenu na višek s prozaičnim imenom Veliki vrh, od koder se na vzhod spusti preko Zijalk (1875 m) na sedlo Seča (1698 m), ki mu Korošci pravijo tudi Medvedjak.

Grebenska zgradba Struške je sicer brezpotna, vendar prav na Veliki vrh sežejo avstrijske markacije po poti od kmetije Plavc v Gorenčičih nad Mačami oziroma Svečami pri Bistrici v Rožu (Feistritz im Rosental). Za zanesljivimi oznakami pridemu tudi na sedlo Seča (Medvedjak). Iz koroškega Roža skozi Medvedji dol do Žnidarja (gostišče Stouhütte, 960 m), ali pa z Javorniškega Rovta, od planinskega doma Pristava (979 m), mimo umetnega jezera in skozi strmi Medji dol v kotanjo Rido in nad njo k ruševinam nekdanje mejne stražnice in nekoliko više stoječe lovske koče na sedlo. Rdeče bela znamenja sežejo tudi prek vsega južnega pobočja Struške. Po tej, skoraj vodoravni, po izohipski speljani črti, nas popelje Slovenska planinska pot na potovanju s Stola na Golico. Korenščica, Zijalke in sam Veliki vrh z juga pa so prepuščeni našemu stezosledskemu navdušenju, čeprav (in to velja poudariti) je vsa gora preprežena s pastirskimi stezicami in živalskimi stečinami.

Bolj pustolovskim dušam, zazrtim v našo debeluško Struško velja slednji namig. Z Javorniškega Rovta se zapeljite (ali pa stopite s Pristave po zaznamovani poti) na Križevec (1227 m), veliko križišče številnih gozdnih cest (sem lahko pridemo tudi po cesti s Planine pod Golico, mimo Savskih jam) in od tam po tisti, ki jo zaznamuje kažipot Pusti Rovt (cestna zapornica, konec avtomobilskega udobja!). Z zahodnega roba pašnikov krenemo po gozdni cesti naprej na zahod, do južnega iztega dolinice pod Ptičjim vrhom. Po njej se vzpnemo na sedlo Kočna, kjer naletimo na oznake Slovenske planinske poti, vendar se mi, zagnanci, lotimo sprva strmega, kasneje pa zložnega zahodnega grebena Korenščice, ki se končno na vzhodu izteče na Velikem vrhu, razgledišču božanskih razsežnosti. Prav vse je na dlani: same Karavanke na vzhodu in zahodu, Julijci, Grintovci in koroške gore nad Dravo, z Visokimi in Nizkimi Turami tam daleč na severu. Tam zgoraj je vedno veličastno, v sončni bleščavi ali v viharju in snežnem metežu, s kakršnim je bila radodarna pretekla sobota.

Več o tem, kako na Struško, preberite v knjigah 55 krat Karavanke (Stanko Klinar, PZS 2005) in Karavanke (Irena Mušič in Vladimir Habjan, Sidarta, 2007) in poglejte na zemljevida Jesenice 1: 25.000 in Karavanke, osrednji del 1: 50.000.

Mitja Košir

Dnevnik

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Kjer tišina šepeta

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti