Četrtkova zgodba: Proti večeru se bo stemnilo do nižin je zabaven članek Pavškovega Mihe iz preteklega četrtka. Saj mu verjamem, a je vsakokrat tako lepo gledati, kako se noči iz najglobljih dolin do najvišjih vrhov. Videl bom, da ima prav tudi Miha: večerilo se bo od vzhodnega neba proti zahodnim dolinam.
Četrtkova zgodba
Cesar
Skriti kotiček v svetu Triglava
Krasna Krma. Dopustniški dan je konec novembra že zelo kratek. Ura zvoni, preden sem se dobro naspal in odpočil. Za hip zatisnem oči. Hip, dolg eno uro. Tudi dan se drami počasi. Umirjeno vozim v Krmo, krasno izhodišče za Kredarico. Oba kraja naj bi po napovedi imela enako temperaturo. Kjer je na cesto debelo nanóšen grušč, raje obrnem. Stežka, a vendarle. Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi, pravi slovenski pregovor. Na samotarskih izletih sem že večkrat nasedel in se vsakokrat komaj rešil. Pet minut hoje zadošča, da mi v hipu postane vroče. Ojej! Na parkirišču zagledam dva avtomobila. Sem svojega dovolj odstavil s ceste? Mislim da. Še vedno nisem izbral med Rjavino in Kredarico. Na prvi nisem bil že zelo dolgo. Bolj sanja se mi o tem, da bi na njej že kdaj bil. Na drugi sem bil zadnja dva meseca celo trikrat.
Privlačna Kurica. Na Malem polju se odločim in ločim od smeri proti Rjavini. Hoje na Kredarico mimo Kalvarije ne želim ponoviti še v četrto zapored. Ostane mi pot na Triglav mimo Planike. V strmini pod pastirskim stanom pogledujem na nasprotno stran Zgornje Krme, k stari lovski koči. V duhu poskušam videti v prihodnost, ali bom enkrat hodil po oni zaviti dolinici v smeri Rjavine. Da bi istočasno bil tudi tam čez je vznemirljiv občutek. Več jih je čutiti v onem vzporednem svetu brez časa... uh, imam bujno domišljijo! Poskušam se spomniti, ali sem na Kredarico kdaj hodil v skupini. Pred tridesetimi leti se je pozimi hodilo na oni strani. Za robom začne rasti Kurica. Ne vem, od kod izvira ime špice, ki spominja na kratko in strmo dvignjeno kurjo ritko. Nad koritom se od glavne gazi odcepijo stopinje samotarja. Kar za njim!
Nenadejano darilo. Ob Kuričinem vratu gledam, kako bi naredil novo, drugačno sliko Triglava. Vleče me po sledi v levo navzgor, k boljšemu razgledišču. Ne zavem se takoj, da gre označena pot za Konjsko sedlo počez čez vrtače in v desno. Pa kaj. Svet med Činkelmanom in Cesarjem deluje skrivnostno. V ta skrit in kamnit konec bom moral še kdaj priti. Dobra poteza je bilo sledenje drobnim stopinjam za drugačnimi fotografskimi motivi, zbudila je čut za nova doživetja. Postane mi vseeno, ali danes pridem ali ne pridem na Triglav. Tale vrh je danes pravo darilo! Skale na nasprotni strani Konjskega sedla po oblikah stolpičev spominjajo na Kalvarijo, kjer pravkar nekdo sestopa po zimski varianti.
Oddaljena družba. Svetloba je močna. Iz žepa potegnem očala, sveže oprana v potu. Nisem vedel, da izgubljam toliko tekočine. Obleka je z zunanje strani suha. Nisem pričakoval, da mi bo tik pred nosom zafrfotalo. Okoli skalovja eden za drugim odletijo trije krasni beli skalni golobi. Z nasprotne strani se oglasi osamljen gams in me opozori nase. Verjetneje je opozoril svojo gorsko čredico. Visoko na skali razkazuje razsežnosti gore. Na drugi strani Krme se med Draškima vrhovoma pokaže Viševnik. Z njega je pogled na Triglav zanimiv, drugačen. O tile njegovi posebni legi bom enkrat poskusil razmisliti. Zrak prenese zvoke človeške govorice. Njun glas zračni tok preusmeri od zgoraj, potem spet od spodaj. Pojma nimam, kje hodita.
Na sončni strani gore. Plasti svežega in odjužnjenega snega se menjajo s spihano površino potrjenega in starega. Končno zagledam dvojico na skalnem pomolu. Zaradi lepe in izpostavljene lege sem ga zamenjal za Cesarja. Ne verjamem, da bosta šla za menoj. Vojaški helikopter se zasliši že od daleč. Počasi leti vzporedno z vrhovi Debele peči, Lipance in Malega Draškega vrha. Nad njim zavije čez Krmo in obleti Triglav. Goro preleti še športno letalo. Po tistem imamo mir. Zgoraj zagledam Planiko. Želodec želi malico, mišice čaj in nekaj počitka. Okoli koče brezuspešno iščem zavetje pred vetrom. Ta večkrat spreminja smer, potem pa odločneje zapiha navzdol z Malega Triglava. Hitim z menjavo opreme.
V osrčju gorá, v srčnem področju. Milanu včeraj po telefonu nisem vedel povedati, ali pridem. Možnosti tudi nisem izključil. Kako naj pridem na Kredarico, naokoli ali čez Malega? Druga varianta daje dodatno možnost za vrh. Med kovinske zobe na podplatih se začenjajo lepiti cokle. Lep zvok žvenketa padajočih koščkov ledu želim imeti čim prej pod seboj. Hitim na greben. A gre že od Planike le s polovično hitrostjo. Nad zajedo je videti, da bom igraje prelezel gornji del Malega. Kredarica je zgodaj v senci. Na dveh prečnicah me presenetita strma zameta. Cepin ni dobra opora, izbrcani stopi nad skalo niso čutiti dovolj trdni. Obakrat za varnost odkopljem jeklenico. Dokončno ugotovim, da na vrh tokrat ne pridem. Moti leva dereza, ki sem jo skrivil na skali, skriti v južnem snegu na meliščih pod steno.
Mali princ. Še ne povsem na vrhu Malega se spogledam s Škrlatico. Stojim višje! Če je to sploh pomembno. Na zadnjih korakih se prikaže Veliki. Fantastičen je v vodoravni svetlobi. Zanj nimam dovolj moči, zmanjkuje časa. V temi ne smem sestopati po poti, ki je nisem prehodil. Snežnih razmer ne poznam. Gotovo so se spremenile v dveh tednih. V dolinah se večeri. Dan ugaša v bledih odtenkih. Vidi se daleč. Stopim na predvrh, imenovan Mali. Vsak bi se mi smejal, če bi zato trdil, da sem stal na vrhu Triglava... Ni časa za hec, sestop bo resno dejanje. Napornejši in zamudnejši je, kot sem pričakoval. Vsak korak je dejanje zase. Od Malega Triglava včasih občutim neopredeljivo moč. Med sestopom se meča občasno krč-evito (s krčem) upirajo naporu, nevajene sestopa po prednjih zobeh derez. Ob umirjanju mišične napetosti si vzamem čas za vpijanje vtisov belih vrhov nad zatemnjenimi dolinami. Stopinje v suhem snegu so luknjane do ledu, ki oklepa skale.
K redarjem na Kredarici. Sled je trasirana z gosto nabitimi kovinskimi količki, planinci jih imenujejo klini. Olajšujejo mi umik z gore. Pod steno se vedno zahvalim. Kratek vzpon do koče je dober preizkus za oceno preostanka moči. V koči je tema. »Si kaj presenečen, da me vidiš?« Meteorološki redar Milan skozi okno pogleda v zadnji odsev dnevne svetlobe. »Ne. Zakaj bi bil?« Malo sem razočaran, ker noče pokazati presenečenja. Janko se ne da motiti med opravljanjem rutinskega dela. Zadnja leta sem ga nekajkrat videl na Kredarici. Ne pomnim, da bi govorila. Poznali smo se pred mnogimi leti, ko sem bil še najstnik. Zakaj bi se me po tolikem času sploh spomnil? Poskusim: »Trideset let je že, kar smo se srečali tu gor. Mislim, da se me ne spomnite.« »Spomnim se. Ni dolgo, ko si to povedal. Če ni bilo celo pred nekaj meseci.« »To pa že ne. (Vmes intenzivno razmišljam.) Po moje je bilo to pred tremi leti.« Spomin mi je odpovedal... (Spet ljudem ponavljam ene taiste štorije). Napačno sem se spomnil celo to, katere četrtke sem bil jeseni tu gor. Verjetno sem se napačno spomnil še kakšen podatek.
Večerno zvonjenje. Pogovarjamo se o silvestrovanju, bodočem in lanskem. »Nič veseljaško ni bilo lani. Zelo mirno. Jedilnica je bila polna, vina pa nismo prodali skoraj nič. Verjetno zato, ker je bilo zunaj minus petnajst stopinj. Ves čas so pili le čaj. Velike količine čaja.« Milana letos ne bo gor za praznike, tudi Janko pravi enako. Mika me enkrat po tolikih letih spet tukaj dočakati Novo leto. Čas odhoda je. »Koliko boš rabil do dol?« »V približno dveh urah in pol bom pri avtu.« Spotoma grem za kar najboljše želje potrkat na enega najlepše donečih gorskih zvonov. Za robom vabi tiha dolina. V Zgornji Krmi se znajdem v pravi temi, brez sevanja dolinskih luči. Zvezde se vidijo ostro in jasno. Spomnijo me, da bi si tudi sam želel mirnega pričakovanja Novega leta, tako kot so ga zadnjikrat dočakali na Kredarici. Verjetno so se želeli ogniti mestnim veseljačenjem in prišli v gorsko oazo miru.
Nenavadni srečanji. Tišino v Krmi prekinem z zasukom avtomobilskega ključa. Sredi Zasipske planine šibko pobliska drobna lučka. Močno otovorjen gornik sprašuje za trenutne razmere. Cincam z odgovorom. Rad bi dal kar najboljši odgovor. Ob pozdravu pove: »Sem Pretepač. Gor hodim vsakih štirinajst dni.« Če bi mi na začetku povedal, bi se hitreje zmenila. Gor dam svojo staro ploščo: »Enkrat sva se že srečala, pred tridesetimi leti.« Kje pa?« »Na Kredarici.« Tokrat sem prepričan, da mi spomin prav dela. Nisem se spomnil mu reči za velikega ptiča. Malo prej je z elegantnimi zamahi poletel nad snopom avtomobilskih luči in izginil v temo med drevjem. Kakšen presenetljiv občutek je, ko me je v avtu preletel od zadaj naprej. Kar zaploskal bi. Pa sem samo ugasnil motor in mu skozi odprto okno zauhal v pozdrav.
Kaj iščem v gorah? V njih lahko najdem le košček samega sebe. Kaj mi lahko nudijo? Ponujajo mi spoznavanje s samim seboj.
Iztok Snoj