Četrtkova zgodba: Na izletu v neznano vedno nekdo pozna cilj. Vodim samega sebe – zato vem in obenem ne poznam cilja. Pričakujem nekaj novega, neznanega in zanimivega. Obenem ne vem, do kam bom prišel, kje bom obrnil.
Četrtkova zgodba
Izlet v neznano
Oprane gore
Na izletu v neznano vedno nekdo pozna cilj. Vodim samega sebe – zato poznam in obenem ne poznam cilja. Pričakujem nekaj novega, neznanega in zanimivega. Ne vem, do kam bom prišel, kje bom obrnil.
Sporočilo vode. Soške elektrarne so na vrhu hriba naredile umetno jezero, dno bo asfaltirano, polnili ga bodo z vodo iz Soče. Slovesno prebitje napovedujejo za 18.09.2007 ob 14. uri. Je tovrstna poraba električne energije delo proti naravi? Isti dan je Triglavsko pogorje, Selško dolino še posebej močno, zalila voda z neba. Verjetno je igraje napolnila ono jezerce… Sočustvujem s prizadetimi ljudmi. Sprašujem se, ali je v takem moralno hoditi na turo. Nekateri ljudje so bili ob vse premoženje. Ne vedoč, kako bodo živeli v prihodnje. Še vprašanja nisem zasledil, kaj šele odgovora: kakšno sporočilo je prinesla voda, ki se je usula z neba. Kaj nam sporoča narava? Posledice nas zanimajo močneje kot vzroki.
Gozdno jezero. Vsak naj živi svoje življenje, moje je ob četrtkih največkrat v gorah. Torej grem. Nisem vedel, do kod je vozna gozdna cesta. Takoj za planino se dolina zoža. Ustavljenih je presenetljivo število avtov. Tekoča voda je močno obrabila cesto in jo višje široko preplavila. Nad jezercem voda še vedno priteka po cesti, široko pot je treba mestoma bresti. K sreči imam čevlje dobro namazane z brezovo kremo. Živahno tekoča voda je videti tako živa, lesketajoča se v sončni svetlobi. Igrivo in igraje preskakuje ovire na poti.
Oprane gore. V dolini je ogromno sveže nanošenega materiala. Spranega z gorá, iz kaminov, s sten in iz grap. Šumenje v gozdu je močnejše kot ponavadi. Večidel stalni izvir v koncu doline je preplavljen, čezenj teče razpenjena voda. Nekaj veselega je videti v njej, pozitivnega. Tudi nebo je oprano do modrega. Dolino oživljajo tople septembrske barve zelenja. Pri tretjem betonskem koritu za vodo preštejem, koliko jih je od avta do koče. Pet.
Seštevanje. Četrt ure sem šel kasneje iz službe, četrt ure sem izgubil v koloni na cesti, za četrt ure sem moral začeti hoditi nižje in četrt ure sem počasnejši. Skupaj sem se vračunal za celo uro. Časa mi bo zmanjkalo. Računal sem, da si bom cepin izposodil v koči. Nimam časa. Samo dodatno se oblečem in zakoračim na pomrznjen sneg. Mraz in moč severnega vetra se seštejeta do zimskih razmer.
Brezčasne dimenzije. Po Razorju gledam, kje sem hodil, kje stal. Kot bi se še vedno čutil tam gor. V razsežnostih brez časa bi to lahko bilo celo možno. Če dimenzija občutkov ni vezana na prostor, potem so vtisi odvezani tudi od časa. Videti tam čez se ne morem, občutiti pa bi se potemtakem dalo... Ni prvič, da imam enake občutke. Veter narekuje korak. V zavetju nataknem dereze. Ostanki južnega snega so zelo stvarno in trdo pomrznili v led. Navpično komponento prostora moram imeti na vsak način pod kontrolo.
Grem, dokler bo šlo. A še vedno ne vem, do kod. Že v dolini se mi je zdelo, da vrha danes ne dosežem. Kar rinem navzgor. Želim, da mi občutek pove, kdaj naj obrnem. Na prvem zoprnem mestu se malo posilim. Vem, da bo tu šlo tudi dol. Potem mi zmanjka oprimkov, klini in jeklenica so previsoko. Brez cepina ne smem več navzgor. Do zadnjega koraka mi ni bilo znano, kje bom obrnil. Tu! Zadovoljen z odločitvijo se vrnem v kočo, na oskrbo s pijačo in hrano.
Še se bom vrnil. Prijetno klepetam v obljudeni koči. Naj prespim? Naslednji dan bi s sposojenim cepinom zagotovo stopil tudi na vrh. Ali naj prihodnjič začnem od začetka, z dna? Kratek počitek prav pride. Tudi za odločitev. Konec dneva sestopam proti dolinam, zapolnjenimi z oblaki. Šum vode postaja spet stvaren. Brodenje jezičkov potočkov in skakanje čez mnoge studenčke v dolini je lahko tudi zabavno. V udih je ostalo nekaj energije. Kdor je prišel do konca opisa, naj ve, kje je bil cilj. Nad Kredarico. Odpeljem s prijetim vtisom, ki ga je vtisnila vame Narava.
(O onesnaževanju) Skupaj nosimo v sebi večno videnje narave v njeni prvobitni lepoti. Svojih misli o planetu ne mažemo z jezo in naš pogled ni zamegljen s sajastim zrakom. Ne! Nočemo slepo zreti v napake, temveč skozi njih odkrivamo, da je Zemljina volja do zdravja močnejša od vseh storjenih napak. Pridružite se torej nam, angelom, in tudi vi nosite v mislih čist in zdrav planet. Zamišljajte si ga kot zdravega, ozdravljenega in kmalu boste odkrili, kako neizmerno moč ima takšen pogled na svet. (Doreen Virtue, Pogovori z angeli)
Iztok Snoj