Iztok Snoj 22.11.2007 06:30 1596 0

Sestanek z Viševnikom

Četrtkova zgodba

Delo človeka krepá ali ga osvobaja?

Včasih ga lahko reši sestanka... a to ni to.

Četrtkova zgodba

Sestanek z Viševnikom

Kratek izlet na krotko goro

Sestanki ali Sesdebéli? Sedimo, poslušamo, govorimo. Dve sta se opravičili, imata tečaj tujega jezika. Naj se izmuznem še sam zaradi sestanka z domačo goro? Obsedim, prestavil bom srečanje z Malo Mojstrovko. Vse več sestankov imamo zadnja leta v službi in vse daljši so. Kadar trajajo nekaj debelih ur, bi jih lahko imenovati sesdebeli (in ne sestanki). Ali pač! Dolgo sestankovanje ne more biti sesdebeljenje, saj vsem jemlje energijo (jo tanjša), pojem je pravšnji. Tisti ses- je posebej pomenljiv, sestankovalcem sesa energijo... Po uri in pol končamo sestankovanje. Ob sončnem zahodu bom lahko že začel hoditi. Ni drugega pravila kot je ta: v četrtek popoldan grem v gore, če le morem. Za občutek svobode. Grem, ne glede na vse drugo.

Posvêti. Zazebe me v trenutku, ko stopim iz avta. Podcenil sem hlad severnika. Čeprav ne vidim smisla, grem. Tako sem se dogovoril sam s seboj. Čez obraz si nataknem še ruto in grem. Vseeno je, če so to sestanki z gorami ali posveti. Sam grem, ves čas bom tiho. Poslušal. Kadar postavim vprašanje, z odgovorom dobim tudi energijo. Nasprotno od sestanka. Žičničarjem ne param srcá - ne rahljam jim snegá, medtem ko ga oni teptajo. Ker ga ni. Barve so v pozni jeseni zbledele. V zgodnjem večeru so rjavi odtenki začeli temno siveti. Stalna družba vetra redno spreminjajoče se smeri naredi vzpon manj navadnega.

Posvéti se mi. Počasen in nizek let lune daje slutiti, kje nad vrhovi vetrovi združujejo in zadržujejo majhne oblake. Zadnje dni sem reševal uganko, zakaj so imeli na vratih v koncentracijska taborišča napis »Delo osvobaja človeka«. Tipal sem, da ga osvobaja od misliti, da človek postane brez misli. Od česa ga osvobaja? Sunek vetra zapiha z druge strani. Seveda! Vprašati se moram drugače. Česa lahko osvobodiš, rešiš sužnja? Suženjstva. Človek je svobodno bitje, vedno se lahko svobodno odloči o vsem in kakor sam želi. Osvobodiš ga lahko le človečnosti.

S svetilko ukradem nôči košček močí. Zadošča en sam klik in posveti se mi. Zlahka sestopam v snopu bele svetlobe. Tehnologija svetilk je strašno napredovala. Pomagam si z mrtvo svetlobo. Nima energije življenja, ki jo seva le sonce. Soj lučke duši neznaten sij zvezd. Pljuča se širše raztegnejo, da v nosu zašumi pretok zraka. V novembrski številki Planinskega vestnika je članek Matjaža Jerana »Ali smo že pozabili, kako je videti nočno nebo?« in tudi fotografska galerija Andreja Stritarja o krasno osvetljenih perujskih gorah. Žal ne piše, da imajo tam še krasne noči. Andrej bi vedel, ali bomo z novo jedrsko elektrarno ali celo dvema dodatno izgubljali noč, in močneje svetlobno onesnaževali Slovenijo. Viške energije menda porabljajo tudi z večjim številom vsakovrstnih svetilk.

Vaše omejitve izhajajo iz prepričanja, da morate delati za svobodo. Ali v tem ne vidite ironije? Delo vas lahko pripelje v prav tisto suženjstvo, iz katerega želite pobegniti! Mnogi med vami so tudi ujetniki sužnosti po lastni izbiri, ki ji pravite »samozaposlitev«. Ali ne vidite, da se tik pod površjem skriva preprostejša rešitev? Imenuje se »samoosvoboditev«. Dosežemo jo, če si privoščimo zdrave odmerke svobode s poenostavljanjem stvari, zmanjšanjem stroškov in dolgov. (Doreen Virtue, Pogovori z angeli)