Iztok Snoj 15.11.2007 06:30 1754 0

Barva miru

Četrtkova zgodba
Kakšen mir ob koncu dneva pred novo nočjo! Medtem v dolini mineva jesen. Ozračje se polni z barvami gorskega miru.

Pripombe so, ko uspeha ni. Zato neuspehov ne napovedujem.

Četrtkova zgodba

Barva miru

Pripombe so, ko uspeha ni. Zato neuspehov ne napovedujem.

Spremembe. Brezvoljno v ekran zrem, s težavo prijemljem za delo. Še spremenjene internetne gorske strani mi niso več zanimive. Zgodbe četrtkove se zazdijo brez smisla. S temi objavami odnehati je dobra priložnost. Kaj pa izleti ti, jih naj opustim? Tomaž Humar je preplezal južno steno Anapurne I. Je spremenil taktiko in uspel? Brez svetovalcev velike skupine, odmaknjen od medijskega hrupa, s svojo nalogo šel je v miru. Pokazati, da mu bolje in lažje brez medijev gre . Lahko recept enak uporabijo vrhovi slovenske politike? Naveličanost ne odneha. V gore me niti vleče ne. Porinem se in vzamem dopust v prihajajočem dnevu, za kak južni gorski pristop.

Menjava načrta. Spanca privoščim si eno uro več, kot je določen z budilko. Škrlatica je zavita v meglene načrte. Izmika se letos. Sladkano črno kavo srkam počasi. Pred odhodom še skozi okno pogledam - odpadlega je listja polno na travi! Je važnejši vrt ali gora? Grablje ogrejejo roke, da lačen višine odpeljem v Mojstrano eno uro kasneje. Gore so bele nižje kot sem pričakoval. Nisem prepričan v lastne zmogljivosti. Raje zapeljem v Radovno. Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan…

Rast razpoloženja. Dobro, da nisem rekel nobenemu, kam sem namenjen. Sopem, napredujem počasi. Še počutje ni pravo. Ne vem, do kod pridem. Med malico se odločim: samo da se bom imel dobro. S položnih trav nad stanom poberem star košček lesa. V žep ga vtaknem in hoditi začnem lažje. Smešno bilo bi, če bi ta dva dogodka bila vezana. A sta vsak zase in eden za drugim resnična. Pogledi se z višino odpirajo in razpoloženje se iz majhnega dela telesa širi po udih. V noge priteče veselejša kri.

Beno. Vem, da hiteti ne smem. Meje preobremenitve čutim brez merilca srčnega ritma. Svež veter na Kredarici trikraki napravi vrti in obrača počasi. Trije zvonovi mirujejo. Večkrat potrkam ob višjega, da vibrira globoko in zvonko. Meteorologa sta sama. Benov »Greš danes na vrh?« ne vzamem za rutinsko vprašanje. »Ja.« »Čez dve uri bo tema!« »Hvala, da si me spomnil. Lahko bi pozabil baterijo.« »Boš tu prespal?« Odkimam. Spet sed čudi, kot bi pričakoval le pritrdilen odgovor. V žepe zatikam drobnarije in volnene rezervne rokavice.

Mir. Zgoščen sneg tanko pokriva skalovje. Jeklenice so v mrazu močneje napete. Gora je vsako generacijo lažje dostopna. Ukleščena v železje in nabita s klini se osvaja vse lažje in lažje. Goro, ki nas bi naj varovala, pohodi vse več osvajalcev. V astronomsko izračunanem času dosežem vrh, ko sonce še ni v najnižji točki obzorja. Dnevu čisto malo manjka do začetka noči. Rdeče oranžnih barv je slovesno ozračje. Veter se pomiri, srčni utrip se upočasnjuje. Lahkotno postopam po vrhu. Noro! Kakšen krasen občutek miru, tako zunaj kot znotraj! In kakšne barve plavajo s tem mirom!

Udobje. Na vrhu je začetek vrnitve. V mraku dobim samoten obisk krožečega vojaškega helikopterja. Ostanki svetlobe dovoljujejo neuporabo svetilke. Med zadnjim sijem si pod kočo vzamem kratek premor za dolg vdih. »Kako je šlo?« »Zadnje čase mi ne gre dobro. Z enako kondicijo hodim težje. Še volje nimam več prave.« »Veš, da poznam tudi druge, ki pravijo enako kot ti.« Dobra ura počitka mine hitro v prijetnem klepetu. Še čaj naročim za v termovko, preden stopim v temo.

Z vetrom gre lažje. Spet bi bil sam, a se je vrnil severni veter. Spremlja me, isto imava smer. Sledem sledim na zimsko stran Kalvarije. Pazljivo iščem prijetnost v prehodu skozi nemo in dolgo dolino. Gluha pa ni - vsak zvok skrbno vpije vase. Ob koritu se prvikrat zasvetijo z ledom prevlečene skale. Izklopim se iz nadzorovanja časa in preverjanja položaja urnih kazalcev. Bukova debla ob poti določajo mesto in dolžino preostanka poti. Korak postane mehak. Nad glavo tiho začivka. Sem se izgubil? Razpršeno brlenje svetilke preklopim na močan snop. Steza gre dalje, smer pa ni dobra. Pri prehodu poti čez strugo sem zgrešil grušč prave poti. Še kratek cestni marš me loči od povratka nazaj, med ljudi.