Diplomsko delo Alenke Omejc – Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, mentor doc. dr. Igor Škamperle; študijski program Sociologija kulture in Splošno jezikoslovje
Gora v slovenskem izročilu in kulturi
Alenka Omejc je svoje diplomsko delo
Gora v slovenskem izročilu in kulturi zaključila januarja letos, v študijskem programu
Sociologija kulture in
Splošno jezikoslovje, Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, njen mentor je bil doc. dr. Igor Škamperle.
Delo je obsežno, ima kar 115 strani (klasičnega A4 formata naših diplomskih del), izredno poglobljeno in dobro opredeljeno (glej
Kazalo) in – upajmo, da nam ga uspe že kmalu v celoti predstaviti.
Zaenkrat objavljamo le
ZAKLJUČEK
Diplomsko delo prinaša pregled slovenskega gorništva in njegovih vplivov na umetniško ustvarjanje, pri čemer je vse skupaj odraz človekovega odnosa do gorskega sveta. Nekoč je ta svet ljudem predstavljal vzvišeno in nedostopno bivališče bogov, v katerem so vladale nadnaravne in neobvladljive sile. Gore so v človeku vzbujale občutke strahu in nelagodja, zato jih je raje opazoval od daleč in je tja zahajal le po nujnih opravkih. Za skorajda revolucionarni poskus drugačnega videnja gora so že sredi 14. stoletja poskrbeli nekateri umetniki, ki so se na vrhove povzpeli iz radovednosti, veselja in pustolovščine. Pomemben premik v človekovem odnosu do gorske narave se je zgodil v dobi razsvetljenstva, ko so gore začeli raziskovati znanstveniki, v besedi in podobi pa so jih opevali umetniki. Obiskovalcev gora je bilo vse več, kar je nujno vodilo v organiziranost te dejavnosti. Ustanovljene so bile prve gorniške organizacije, ki so sčasoma dobile toliko privržencev, da se je gorništvo razmahnilo v svetovni kulturni pojav.
Razsvetljenstvo je konec 18. stoletja prineslo dramatične spremembe tudi na naših tleh. Gore so začeli raziskovati tuji znanstveniki, botaniki, geometri in geologi, ki so zapustili dokumentirane opise svojih vzponov. Slabih sto let pozneje so začeli tudi Slovenci iz pustolovskih nagibov zahajati v gorski svet in gorništvo je iz dejanj posameznikov preraslo v množičen pojav, kar pomeni, da je marsikateremu Slovencu odhajanje v gorsko naravo v prostem času postalo njegov način življenja. Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, ki je ob svojem nastanku združilo Slovence v borbi za obrambo in ohranitev slovenskega značaja naših gora. Za doseganje tega cilja se je posluževalo gradnje slovenskih gorskih koč kot narodnih zavetišč in markiranja slovenskih poti. V naslednjih desetletjih je gorniško delovanje pomembno prispevalo k narodnemu prebujenju in sčasoma izrinilo tujce iz naših gora, z vrhunskimi alpinističnimi dosežki pa se je naš narod na tem področju uvrstil med visoko kulturne narode v Evropi.
Ko smo dve leti po ustanovitvi krovne gorniške organizacije dobili Planinski vestnik, ki je omogočil velik razmah gorniškega pisanja, je šel razvoj gorniške literature v smeri množičnosti in raznolikosti, kakršno poznamo danes. Poleg odličnih potopisov vseh vrst je dobro zastopana tudi vodniška literatura, nekoliko manj pa pripovedništvo in poezija. Izredno bogato je slovensko slovstvo z gorskimi pripovedkami in manj s pravljicami, ki so najstarejša oblika gorniške literature, saj izvirajo iz časov, ko so v ljudski domišljiji gorski svet naseljevala bajeslovna in druga nadnaravna bitja.
Alpsko slikarstvo se je uveljavilo že davno prej, preden se je gorništvo sploh začelo, saj so gore postale estetsko zanimiv motiv že pred več kot petsto leti. Likovna predstava o gorah se je spreminjala skladno s človekovim odnosom do gorske narave: ko je ta še veljala za skrivnosten in strašljiv svet, so slikarji gore upodabljali le kot ozadje nabožnih slik, z razvojem gorništva pa je gora vse bolj postajala osrednji motiv likovne upodobitve. Žal se slikarstvo nikoli ni uveljavilo do zaslužene mere, saj sta bila upodobitelja gorništva in alpinistike vse bolj fotograf in filmski snemalec, ki sta dokumentirala doživljanje gora skozi čas.
Gorska fotografija ima v razvoju umetniške fotografije pri nas pomembno vlogo, saj je zapuščina prvih petdesetih let njenega obstoja v veliki meri zapolnjena z motivi iz gorskega sveta. Sprva prevladujoče fotografije koč in drugih gorskih objektov, skupinskih portretov, slapov in panoram so kasneje zamenjali posnetki s poudarkom na prvem planu, ki je v protiigri z ozadjem ustvaril uglašeno podobo, hkrati pa poskrbel tudi za zaželeno globino posnetka. Vse bolj so se uveljavljali tudi zimski motivi, vse te spremembe pa so sovpadale s pojavom naprednejših idej v gorništvu, ki so jih iz tujine prinašali predvsem skalaši. Po drugi svetovni vojni gorska fotografija ni več uživala take veljave kot prej, vendar se je kljub temu v zgodovino zapisalo nekaj odličnih in uspešnih fotografov. Gorska fotografija je na splošno zagotovo veliko doprinesla k razširitvi gorniške dejavnosti, saj fotografije niso prinašale zgolj informacije o naših gorah, temveč tudi likovno uživanje in estetsko vzgojo ljudi.
Oba prva slovenska celovečerca sta filma o gorah, torej se je filmska ustvarjalnost pri nas začela z gorskim filmom. Tudi sicer se je mnogo filmskih zgodb spletlo v gorskem svetu, pa tudi televizijska kamera je zabeležila kar nekaj motivov s slovenskih gora. V zadnjih desetletjih je bilo delo slovenskih filmskih ustvarjalcev večkrat odlično zastopano na domačih in tujih festivalih.
Zanimivo področje raziskovanja je zagotovo odkrivanje izvora gorskih imen. Kar nekaj raziskovalcev se je že bolj ali manj uspešno poizkusilo v tem, žal pa je v literaturi moč najti bolj malo izsledkov. Kar tridesetletje je gorska imena na območju Julijcev zbiral Henrik Tuma in nekatere izmed njih poskušal tudi etimološko razložiti. Poznejši raziskovalci so mnoge njegove ugotovitve ovrgli in ponudili nove razlage. Menim, da je to področje zelo zahtevno in zahteva dobrega poznavalca jezikov, vsekakor pa bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se nekdo sistematično lotil te problematike.
Čeprav se motivi za hojo v gore od enega do drugega posameznika razlikujejo, se zdi, da se je skozi desetletja, zlasti pri alpinistih, nekoliko izgubil tisti začetni humanistični duh ter da gorništvo in predvsem alpinizem vse bolj postajata športni pojav. Vsekakor pa velja poudariti, da gorništvo nikoli ne bo in ne more biti zgolj športna dejavnost, saj jo s svojim kulturnim in znanstvenim delovanjem krepko presega. Med gorniki je namreč veliko filozofov, pisateljev, pesnikov ter likovnih in fotografskih umetnikov, saj, kot je nekoč zapisal Stanko Klinar, gornika silovitost doživetij žene, da jih popiše v besedi ali poda v slikah. Gore so tudi neizčrpen vir naravoslovnih in drugih spoznanj. Marsikateri raziskovalec lahko tam najde dovolj gradiva za svoje delovanje. Obenem gorski svet ponuja posebno doživljanje narave in v gorah se tkejo prav posebna prijateljstva.