Na meji stvarnega in fantazije – Martin Schemm, objavljeno v zborniku DAV Berge 1999, prevedel Pavle Šegula

Martin Schemm

Samohodec

Na meji stvarnega in fantazije

Prevedel Pavle Šegula

»Nekega mrkega, žalobnega in tihega jesenskega dne
sem, čisto sam, pod težkim oblačnim nebom na
konju romal čez nenavadno puščoben konec
naše dežele ...«
Allan Edgar Poe Propad Usherjeve hiše

Pogled v dolino je jemal dih. Čeprav je bil še daleč pod vršnim delom gore, se je očem že ponujal razgled, kakršnega si ne bi upal pričakovati niti v sanjah. Klaus Wieland, v mestu rojen in mestu pripadajoč človek, je razmišljal, da se tistega, kar daje na ogled narava, ne da niti predvideti niti vnaprej izbrati, temveč preprosto vzeti kot dar božji.

Mesto je ostalo v dolini, začel se je vzpon

S svojega stojišča sredi južnega pobočja gore je užival čudovit pogled na svet okoli sebe. Pod nogami mu je ležala široka gorska dolina, po kateri se vije ozka cesta od Cortine d’Ampezzo proti prevalu Falzarego. Na nasproti ležeči strani sta dolino obrobljala dvojčka Averau in Nuvolau z delno travnatimi, delno skalnatimi obronki. Vzdolž filigranskega sivega asfaltnega traku so se kot drobcene pikice premikali avtomobili. Bili so tako majhni, da se ni dalo razločiti njihove barve, zaznavno je bilo samo njihovo počasno gibanje. »Kot v časovni lupi,« si je mislil Wieland, ki ga je to za človeško oko nenavadno počasno dogajanje spominjalo na počasne posnetke s TV zaslona.

Njegov za sedemintrideset let pozornost zbujajoče mladostni obraz je preletel zadovoljen smehljaj. Ob misli na preobilje dražljajev sodobne civilizacije, ki se jim je tokrat lahko za dva tedna umaknil, je spoznal, po kako utečenih kolesnicah, med stresom in žalostjo, je zadnje čase doma pogosto potekalo njegovo življenje. In bil je srečen. »Svinčena bremena mi padajo z ramen; kar čutim, kako prihaja prostost. Tako je, kot da bi bil na nekem drugem svetu.« Pred dvema dnevoma se je odpeljal iz Hamburga, da bi začel dopust v Dolomitih. Po zelo dolgem času je bilo to prvo obdobje, ki naj bi ga preživel sam, brez družbe. Žena in hči sta ostali doma; po eni strani je bilo njuno navdušenje za gore kaj majhno, po drugi pa ju tudi ni resno prepričeval o nasprotnem. Čutil je olajšanje, ker mu je bilo prihranjeno, da bi moral nenehno razlagati ali celo braniti svoj že kar religiozni odnos do narave. Od nekdaj je imel občutek, da ga glede tega ne razumejo in da ostaja osamljen.

Ta hip se je osredotočil na enega izmed avtomobilov, ki je ravnokar prilezel iz ozkega zavoja, in zmagovito spoznal, da so vsakdanje zakonitosti ostale v dolini. Okoli njega ni bilo žive duše in tudi ne pravil obnašanja, ki bi jih moral upoštevati. Zadnji ljudje, ki jih je videl to jutro, so bili kakih tristo metrov pod njim – oskrbnik koče in oba nameščenca v koči Dibona, v kateri se je nastanil za pet dni.

Semkaj se je pripeljal naravnost iz Hamburga, potem ko si je po telefonu zagotovil sobo. Ta je bila sicer dražja kot skupno ležišče, ki bi bolj ustrezalo čustvom planinca in planinski preproščini, obetala pa je mirnejši spanec brez nadležnih smrčavcev in drugih hrupnih razgrajačev. Na dan prihoda si je v koči privoščil lenarjenje, ki ga je izkoristil predvsem za načrtovanje ture na 3225 m visoko Tofano di Rozes. Poleg osebja sta bila v koči še dva italijanska planin-ca, ki pa sta odšla že popoldne. Tako je bil ponoči edini gost – v koči pa je bilo temu primerno tiho. Po izdatnem branju v postelji je kraljevsko spal, vendar pa spanca ni vlekel predolgo v jutro.

Ob sedmih ga je z neusmiljenim hrupom vrgla na noge budilka. Hitro je pozajtrkoval in pripravil nahrbtnik. Vanj je poleg termovke, keksov in čokolade spravil še nož, daljnogled, petmetrsko pomožno vrvico z vponkami, planinsko karto, zavojček s prvo pomočjo in, ne nazadnje, močno žepno svetilko. Za vzpon na Tofano di Rozes po smeri Lipella je ta nujno potrebna, saj pot poteka tudi skozi skoraj osemsto metrov dolg, povsem neosvetljen predor, ki so ga med 1. svetovno vojno izdolbli v goro italijanski alpinci. Navsezadnje je Klausa Wielanda, habilitiranega zasebnega docenta novejše zgodovine na univerzi v Hamburgu, ravno to privedlo do odločitve, da svoj planinski dopust začne na tej gori. Prav 1. svetovna vojna s postranskim vojnim prizoriščem v Dolomitih je bila eno njegovih osrednjih raziskovalnih področij.

Kmalu po osmih se je poslovil od ljudi v koči in se znašel v mrzli jutranji sivini. Nebo je obetalo lep dan, čeprav je bilo oktobrsko jutro zavoljo hladu vse prej kot vabljivo. Nad vsem je ležala sivkasta meglena tančica, le nad vzhodnim obzorjem se je nebo brez oblačka bohotilo v svetlobi jutranjega sonca s pasovi rdečerumene in modre barve. Pot, ki naj bi ga privedla do vstopa, je vodila skozi večjo skupino visokih borovcev, ki na vseh straneh obdajajo tamkajšnjo kočo. Le-to je izdajal samo tanek pramen dima, ki se je navpično dvigal med vrhovi dreves in se izgubljal na nebu, ki se je medtem obarvalo svetlo modro.

Do tam je porabil le slabo uro. Bilo je malo pred deveto in privoščil si je počitek. Z očmi je skušal slediti prehojeni poti. Od gozdička se je pot vila prek zelene gorske košenice nad goz-dno mejo. Kot nekakšna rjava vrvica se je v širokih okljukih vzpenjala prek temno zelenega travnika, na katerem so bile posamezne bele skale, ter se končno znašla ob vznožju gore. Wieland od tod na svetlo rjavem in sivem skalnatem masivu ni več mogel zaznati poti. Šele malo naprej od počivališča je bil spet viden prehod, dalo se je prepoznati jeklenice za zavaro-vanje težjih mest. Z zadovoljstvom je ugotovil, da si tega dne noben drug planinec ni izbral tega pristopa, ki zahteva nekako šest ur hoda. Če bi imel še kdo ta namen, bi moral najpozneje ob tem času oditi iz koče. »To je bilo pričakovati – quod erat expectandum,« je pomislil, ko mu je prišlo na misel, da je bil vendar edini gost.

Še požirek kave iz termovke in že se je znova ozrl naokrog in kar med koleni zavezal nahrbt-nik. Pogled na karto mu je razodel, da bo že kmalu pri predoru. Pripravil je svetilko in jo vtaknil v žep anoraka. Zasukal se je na desno in zaman poskušal uganiti, kje poteka pot v tem razbitem skalovju. V skalnati divjini se je ni in ni dalo najti več kot dvajset korakov vnaprej. Z vzdihom se je dvignil s skalnatega kupčka, ki je bil dotlej njegov udobni, mehko z mahom oblazinjeni sedež. Zadel si je tovor na hrbet, vtaknil karto v prsni žep in z mirnimi koraki sle-dil redkim rdečim markacijam v pusti kamniti puščavi.

Med stvarnim in navideznim

S sklonjeno glavo je videl samo majhen delček poti. Ta je zložno minevala pod njegovimi nogami, ki so ga v enakomernem ritmu nosile navzgor. »Hodi enakomerno in varčuj z močmi, prilagodi dihanje ...« si je govoril v mislih – »vdih ... izdih ... vdih ... izdih ... Življenje se tod omeji na osnovne potrebe. Čim dlje moram dihati skozi nos in izbrati korak, ki bo pravšen za mišice mojih nog.« Pred njegovimi očmi so mine-vali drobci skal in skalnati stopi, na katere je moral stopiti ali se jim izogniti – vsakič gospodarna instinktivna odločitev v drobcu sekunde. Moral se je zasmejati: »Homo sapiens nazaduje. Tule je človek samo še primat.« Spotaknil se je, izgubil ritem in se sunkoma ustavil. »Ha-ha, dovolj je razmišljanja!« Zravnal se je in se ozrl. Sonce se na svoji poti še ni prebilo nad to pobočje gore. Zrak je bil hladen in čist, obrisi vseh stvari so bili nenavadno ostri in razločni. Kazalo je, da je zato nastala tudi nezaslišana tišina, ki je kot vakuum obdajala krajino.
Nenadoma se mu je zazdelo, da vse – še zrak in gora – čaka samo na nekaj, kar bi zmotilo ta nezemeljski mir.

In že je Wielanda zajel neprijeten občutek, da ga nekdo opazuje. Še več! Obšlo ga je občutje, da se je znašel v svetu globoke nenaklonjenosti in nejasne zlobe. Sapnik in želodec sta se mu skrčila in ko je to zaznal, je med kolcanjem ugotovil, da se po dnu njegove biti plazi strah. Razširile so se mu zenice, njegovo dihanje je postalo neslišno in mu komaj še zagotavljalo najnujnejšo oskrbo s kisikom. Počasi je napol zasukal glavo, da bi se previdno ozrl. Kot da bi nevede prešel nekakšno nevidno mejo z nečim, kar ne trpi njegove navzočnosti.

V tem hipu je nekaj metrov pred njim hušknila čez skale temna senca, podobna razpotegnje-nemu trikotniku, in sunkovito zavila navzdol po pobočju. Ni si upal dvigniti glave, čutil je le nepremagljivo silo, da bi vsaj z očmi sledil gibanju. Končno je senca izginila izpred njegovih oči v previsu globoko pod njim. Kot uročen je strmel na tisto mesto, dokler ga ni čez nekaj sekund neko novo gibanje v desnem zgornjem kotu njegovega vidnega polja prisililo, da se je ozrl navzgor.

Pogledu je v hipu sledilo spoznanje: nad njim je počasi plavala črna planinska kavka. Razširi-la je krila in neslišno jadrala v termičnem vzgorniku. Buljil je vanjo in spremljal njen slovesni let v dolino, dokler se ni zdrznil ob kriku, ob katerem mu je oledenel mozeg. A bil je samo rezki klic te samotarske ptice, ki ga je očitno predtem opazila. Je bil to morda pozdrav živali ob pogledu na nepričakovani pojav drugega živega bitja v samoti? Opozorilo? Morda prepros-to nagonsko obnašanje?

Ko je kavka, ki je hitela navzdol, sledeč svoji senci, izginila za skalnim pomolom, je Wieland končno prišel k sebi. »Kaj drugega kot instinkt!« je razmišljal, tokrat spet povsem razumno. Strah, ki se je malo prej ugnezdil globoko v njegovem želodcu, se je začel počasi razblinjati. Svoje zaznavne lastnosti je sicer poznal, a jih je rad odpravil kot nekakšne rahlo debilne, žen-ske poteze. Takšen način čutne zaznave bi lahko ustrezal določeni razvojni stopnji človeka, katere namen je bil omejen na davno minule čase. »Čutil sem, da je bilo nekaj, nekaj tujega! A kdo bi pri tem pomislil na ptiča? Če bi me tokrat videli moji ženski, bi moral še deset let poslušati njuno posmehovanje,« je glasno govoril samemu sebi in se ob tem brez pravega vzroka zarežal.

Samozavestno se je oziral naokoli in se posvetil temeljitemu ogledu okolice. Na levi je globo-ko pod njim ležala dolina Falzarego, iz katere so ob visoko na nebu stoječem soncu z avtomo-bilskih streh pobliskavali odsevi žarkov. Oddaljeni odsev civilizacije, te od človeške roke udomačene narave, je v tem trenutku deloval pomirjujoče. Na desni se je strmo dvigala skalnata stena, Wieland je čisto blizu opazil rdečo markacijo. »Vse je v redu,« si je mislil in gledal naravnost predse. Komaj dvajset metrov pred njim je v steni zijala za moža visoka luknja – vhod v predor.

V gosti temi

Prvi del poti je bil za njim. Pogledal je na karto in opazoval črtkano črto, ki je pomenila pot skozi predor. Potekala je skoraj naravnost proti zahodu, nato pa prešla v nepretrgano črto, ki se je usmerila na sever. Bilo je jasno, da bo na koncu predora prišel na zahodno pobočje Tofane di Rozes, ki se vzpenja iz doline Val Travenanzes. Predor, ki vodi približno osemsto metrov daleč skozi jugozahodni del gore, so v letih 1915–1917 prebili vo-jaki italijanskih gorskih enot – alpinci – za potrebe obrambe pri vojskovanju z avstrijskim nasprotnikom. Njegova naloga je bila očitno strateška – zavarovanje pomembnega prevala Falzarego. V predoru je nekaj galerij, oknom podobnih odprtin v steni, ki so Italijanom rabile za opazovalnice in na redkih mestih spuščajo v rov nekaj svetlobe.

Po bežnem pogledu v temno zevajočo odprtino v skalovju – pot je že po petih metrih izginila v temi – je spravil zemljevid v nahrbtnik in izvlekel žepno baterijo. Na misel so mu prišli Dantejevi verzi: »O, vi, ki vstopate, vsak up pustite!« Smehljaje se je napravil par korakov v odprtino in počakal, da so se mu oči navadile na temo. Stene so bile grobo obdelana skala z ostrimi robovi in izboklinami. Kazalo je, da se pot le rahlo vzpenja. Zaznal je tudi, da je zrak postal občutno hladnejši, za nameček je bila hladna in vlažna tudi površina sten. Očitno je bila skala prepredena z drobcenimi vodnimi žilami.

Potem ko so mu izpred oči izginile zadnje poskakujoče svetlobne lise, se je znašel v popolni temi. Že po nekaj metrih je moral prižgati žepno svetilko, saj se ni več dalo prepoznati niti roke pred očmi. Posvetil je k nogam in se zagledal v groba tla, na katerih se je z lužic tu in tam odbil žarek svetlobe. Potem je svetilko usmeril predse in opazil izrazit levi ovinek; kmalu ga je dosegel. Pričakovati je bilo, da od tam že ne bo več videl svetle odprtine tunela, ki je ostala za njim. Obrnil se je in opazil, da je svetla točka za hip izginila, kot da bi se pred njo kaj premaknilo. Po kratkem oklevanju je obrnil glavo še malo na levo in spet opazil svetlobo – očitno jo je prej zakrila izboklina na steni.

Počasi in previdno je hodil že kakih deset minut. Za njim je bila nekako tretjina celotne poti, ko je na levi pred seboj zaznal medlo sivkasto svetlobo. Naznanjala je prvo galerijo, nekakšen vratom podoben izhod, ki se pod kotom devetdeset stopinj odcepi od tunela in zavije k boku gore. Po pet metrov dolgem hodniku, v katerem je postajalo vse bolj svetlo, je prišel v majhen skalnat prostor z odprtinama, skozi kateri je lila svetloba, da ga je zaščemelo in je moral zap-reti oči. Ko si jih je na hitro pomel, je mežikajoč previdno stopil k eni izmed odprtin ter glo-boko pod seboj zagledal gornji del doline Falzarego in najvišjo točko prelaza. Očitno se je znašel v eni nekdanjih vojaških opazovalnic. Razgledal se je še po prostoru in na tleh opazil ostanke slame, v kotu pa zarjavelo pločevinko. »Je vsebino pospravil alpinec? Ali morda tu-rist, ki se je tu ustavil pred menoj? Vsekakor ostanek, ki priča o človekovi navzočnosti na tem odmaknjenem kraju,« si je mislil in se vrnil v predor.

V mislih se mu je še kar motala pločevinka. Medtem ko je capljal skozi tunel, s pogledom, usmerjenim v svetlobni stožec pred seboj, se je zavedel, da je ta razpadajoči izdelek civilizacije v njem zdramil asociacijo. V bliskovitem preletu misli je v njegovem spominu zrasla zgodba, ki ga je pred daljšim časom privlačila in hkrati zgrozila: tragični dogodki polarne odprave sira Johna Franklina iz let 1845–1848, ko sta, ujeti v arktičnem ledu, v strašni drami propadli ladji Erebus in Terror s posadkama. Ta grozljivi pekel človeške groze, blaznosti in ljudožerstva je prav v teh krajih doživel nepozabno ponovitev. Kot se je spominjal, je bila po znanstveni razlagi vzrok tragedije zastrupitev posadke s svincem. Hranila se je namreč s hrano iz plo-čevink, ki so bile od znotraj zalotane z lotom iz svinca in cina. Strupeni učinek te zlitine v tistih časih še ni bil znan.

Četudi si je Wieland prizadeval, da bi se osredotočil na znanstveno plat te zgodbe, je prestrašen čutil, da se vedno več prostora v njegovih možganih polaščajo spomini na to dramo. Do-mišljijsko, bolno in blodno je počasi izrinjalo v ozadje vse drugo. Neznani zločini in groza tistih smrti zapisanih ljudi so v njegovi zavesti nezadržno porajali podobe groze. Pred očmi so mu plavale slike maloštevilnih, sto štirideset let pozneje iz permafrosta rešenih trupel: shujša-na okostja, usnjata koža in vodene oči, ki so brezizrazno bolščale s svojim poslednjim pogle-dom.

Resnično je moral nekaj storiti. Nepopisni prizori so kot besne harpije divjali skozi njegove možgane – njegovega duševnega miru je bilo konec. Moral si je najti oporo, sicer mu je grozilo, da bo strmoglavil v zevajoče prepade neznanega prastrahu. Še toliko bolj, ker se je tedaj spet zavedel, kakšna tišina in samota ga obdajata. Ustavil se je in globoko zajel sapo. Nenadzorovano je zgrabil svojo desno ramo, kot da bi se hotel zavedeti samega sebe. Posvetil si je na čevlje, jih prepoznal in se nekako umiril. »Ne trapaj,« si je rekel polglasno, »saj veš, da si nepoboljšljiv sanjač. Vse je v redu!« Dobro mu je delo, ko je slišal svoj glas. Po tej avtosugestivni pomiritvi je iz sebe iztisnil glasen »Hu!«, da bi svoj pravkar dobljeni mir prikrito ponesel čim dlje v predor. Ko se je skoraj takoj vrnil odmev, je daleč za seboj zaslišal rahel šum, ki je bil še najbolj podoben pritajenemu koraku. Ker se je to zgodilo samo enkrat, dogodku ni pri-pisoval nobenega pomena, saj je glas najbrž sprožil kamenček s stene. Svetlobni stožec je spet usmeril predse in nadaljeval hojo. Poskusu svoje duše, da bi spet priklical strah, se je uprl z mirno razsodnostjo kot ukrepom zoper pretiran izrodek domišljije. »Saj nisi več otrok,« je dejal, misleč na trenutke, ko ga je bilo strah kot otroka; navsezadnje so vedno prešli na povsem navaden način.

Pred seboj je spet zagledal galerijo, a je šel tokrat mimo nje brez sleherne želje po novih od-kritjih. Pet minut pozneje sta sledili še dve. V tunel se je že naselila šibka sivkasta svetloba, ki je omogočala neostro, nerazločno gledanje. Ko sta bila za njim tudi ta stranska izhoda, je za-gledal pred seboj svetlo liso v velikosti kovanca. »Končno,« si je mislil in hkrati začutil, da postaja vse lažji; hoja je postala gibčnejša. Presenečen je začutil, da se je sprostila tudi spod-nja čeljust. Kazalo je, da je dotlej ves čas hodil s tesno stisnjenimi zobmi.

Med hojo je večkrat pogledal navzgor in opazoval, kako svetlobna lisa postaja vse večja. En-krat se mu je zdelo, da v ovalu stoji postava, med dviganjem in spuščanjem nog pa se je pred njegovimi očmi vse zamešalo. Lahko je ugasil svetilko, na izhod iz predora je v polkrogu pa-dala sončna svetloba. Po kratkem mežikanju je bil na prostem.

Misterij

Sedaj je bilo okolje drugačno. Dosegel je zahodni bok Tofane di Rozes in zrl na tiho dolino Travenanzes-Tal ter nasproti ležeče skrotaste boke gora Fanis-Spitzen. Na levem robu panorame je bilo videti poslopja in avtomobile na prevalu Falzarego. Ura je kazala malo čez deset, bil je zadovoljen s hitrostjo hoje. Časa za prijeten počitek je bilo dovolj. Dvajset metrov od predora si je izbral udoben prostor na dveh, za silo gladkih skalah, ki sta sloneli druga ob drugi in bi ju z nekaj domišljije lahko imel za nekakšen kavč. Snel je nahrbt-nik in z olajšanjem sedel. Žepno svetilko, ki je za ta dan opravila svoje delo, je spravil v prtljago, na dan pa izvlekel zalogo piškotov in termovko. Oboje je postavil zraven sebe, saj je najprej želel prižgati cigareto. Uživaško je zaprl oči in vdihaval dim. Bilo je, kot da bi mu rumena sončna svetloba skozi veke lila naravnost v možgane. Prevzel ga je občutek topline in varnosti. Čez čas je leno ugasnil cigareto in se sproščeno naslonil. Globoko je zazehal in pomislil, da je prejšnjo noč, kljub zapirajočim se vekam, predolgo prebiral Hawthornovo knjigo »Hiša s sedmimi pročelji« v želji, da bi jo dokončal. Spravljivi konec zgodbe se mu je sicer zdel nekam preveč kičast, a vendar se je branje splačalo. »Zakaj ne bi malce zadremal?«, si je mislil, še zlasti, ker ga je k temu vabilo tudi siceršnje telesno počutje. Kmalu zatem je krepko zaspal.

Zbujanje je potekalo v počasnih stopnjah vračanja zavesti, med katerimi mu ni ostala niti tro-hica spomina na podobe iz sanj. Zlagoma je odprl oči in ugotovil, da se je bleščeče sonce umaknilo za svetlo sivo, zastrto nebo. »Sem pa kar dolgo spal,« si je mislil in pogledal na uro – kazala je pol dvanajstih. »Glej, glej, skoraj uro in pol. Odpraviti bi se moral, še preden se je zmanjšala vidljivost.« Ozrl se je in videl, da nad njim polzijo v dolino prameni megle. Pomir-jalo ga je, da niso obetali niti nevihte niti dežja. Verjetno je šlo bolj za oblakom podobne plas-ti megle, ki se jeseni pogosto pojavijo v gorah. Ti kosmičasti oblaki, polni drobcenih vodnih kapljic, zaradi svoje teže polzijo vzdolž pobočij proti dolini. Zavoljo njih bodo samo skale malce bolj mrzle in vlažne, vzpona pa ne bo oviralo nič drugega. Zbral je svojo ropotijo in jo strpal v nahrbtnik, vstal ter se odločno ozrl na pot.

Že nekaj minut pozneje je ujel svoj prejšnji ritem in s počasnimi koraki sledil serpentinam. Prečil je pobočje in se enakomerno dvigal na strmem pobočju, ki je bilo eno samo veliko melišče. »Kaže, da so tod gospodarili orjaški skalnati plazovi,« je razmišljal ob pogledu na pusto kamnito morje, iz katerega so tu in tam štrleli kot hiša visoki skalnati bloki. Megla je bila ka-kih dvesto metrov više, marsikje pa so se njene predhodnice že spuščale in kot posamezne krpe naglo ovijale obrise skal.

Dospel je do okljuka na desnem robu pobočja in se ustavil, da bi se še enkrat ozrl na ustje predora. Najprej se je s pogledom moral pretipati čez skalnato puščavo pod seboj, nato pa je le zagledal črno žrelo, ki se je zaradi oddaljenosti že zmanjšalo na črn oval. Preletel ga je bežen občutek ponosa nad opravljenim vzponom, ko je v črnem krožcu zaznal nekakšno giban-je. Iz teme je počasi zdrsnila postava in obstala pred predorom.

Kot uročen si je prizadeval, da bi si postavo podrobneje ogledal, toda bila je preveč oddaljena. Prepoznal je lahko samo nekakšno dolgo palico, ki jo je držala v rokah, ko je nepremično stala pred predorom. Ugibal je, kdo in zakaj bi stražaril tam doli, ko je postava grozljivo počasi zasukala glavo v njegovo smer in se po vsem videzu zastrmela naravnost vanj. Dogajanje je bilo nekam nenaravno, gibi niso bili niti najmanj podobni običajnim gibom človeškega telesa. V drobcih sekunde se je zavedel nenaravnosti, tega, da je pojava nekako vedela zanj, in tudi, kje ga bo lahko srečala. V hipu je začutil, da mu je za petami zlobna in nečloveška sila. Bitje, ki je vztrajalo globoko pod njim in se oziralo navzgor, je vse svoje čute osredotočilo prav nanj. Krčevito je pogoltnil slino in čutil, kako ga je pod kožo od spodnje čeljusti proti čelu spreletelo elektrizirajoče mravljinčenje.

Previden in prestrašen je snel nahrbtnik in, ne da bi odvrnil pogled od postave, stikal za daljnogledom ter ga izvlekel. Obotavljajoč se je stal, česa drugega pa ni mogel storiti. Telo je bilo kot hromo in brez kakšnega otipljivega vzroka je bil prepričan, da se bo pojava tam doli odpravila proti njemu takoj, ko je ne bo več prikoval k predoru s svojim pogledom. Temu nerazumnemu strahu se je trmoglavo upiral njegov razum in ga silil, naj se prepriča, za kaj gre, četudi bi bilo spoznanje neznosno. Čutil je, da ne glede na to, kaj bo videl, grozljiva nevarnost ni slepilo.

Zazrl se je v okularja in si močno približano kamnito puščavo, dolgo preiskoval, preden je dosegel cilj. Nato je šlo bliskovito – prelet, podrobnosti, pretres. Videl je človeka, stoječega dobra dva metra od ustja predora, v razcapani, temno zeleni uniformi. V rokah s sivkasto, luknjičavo in razpokano kožo je držal staro karabinko z zarjavelim bajonetom. Še preden pa je daljnogled mogel usmeriti na obraz, je panično ugotovil, da je postava zapustila svoje stojišče – in da se premika navzgor, proti njemu. Prestrašen je odstavil daljnogled in strmel navzdol po strmini, po kateri se mu je z enakomernimi koraki res približeval neznanec, z glavo, obrn-jeno naravnost proti njemu.

V divji naglici je pograbil nahrbtnik in zdrvel naprej. Hitel je navzgor po razgibani stezi in spotoma tlačil daljnogled v nahrbtnik. Zmanjkovalo mu je časa, da bi si tovor zadel na rame-na, zato ga je nosil kar v roki in s prsti krčevito stiskal naramnici. Sklonjene glave je z očmi vnaprej iskal primerne stope za beg. Z odprtimi usti je dihal hlastno in glasno, vse mišice na njegovem obrazu so bile napete, iz vseh por se mu je cedil mrzel znoj. Strah mu je dal krila, gibanje je vse bolj usmerjal preprosti nagon po preživetju. Pred očmi so se mu nenehno hitro utrinjale podobe, zaradi katerih se je njegova hitrost samo še večala. Čeprav ni videl obraza, je Wieland dobro vedel, kakšen bo videti.

Potem ko se je že dolgo tako gnal navkreber – bil je ob ves občutek za čas – se je nenadoma zavedel, da ni pazil na markacije in se niti ni mogel spomniti, kdaj in kje je videl zadnjo. Upočasnil je hojo, pogledal navzgor in v svojo osuplost ugotovil, da je vse naokrog gosta me-gla. Počasi je koračil naprej in panično pogledoval, kje je kakšna rdeča lisa – znanilka poti. Našel pa ni nobene in moral je z grozo ugotoviti, da je dirjal po brezpotnem melišču, zdaj pa se je znašel v neznanem svetu. Panika in prvi valovi obupa, ki so s solzami rinili na dan, so ga obdajali z občutkom nemoči. »Kam – o bog, kam?« je divjalo v njegovi glavi.

Nenadoma je začutil – že davno je pozabil, da še vedno teče – , da se je njegova leva noga ustavila ob nekakšni zapreki. Ozrl se je nazaj in v naglici opazil zarjavelo žico, ob katero se je zataknil s čevljem. In že je izgubil ravnotežje, padca naprej se ni več dalo preprečiti. Nagonsko je med padanjem še iztegnil roke, da bi se ujel. Uspelo mu je ublažiti padec, hkrati pa je že v istem hipu začutil žgočo bolečino v levi roki. Komaj se je znašel na tleh, že se je tudi prevalil na desno stran, se oprl na komolec in dvignil levico. Prek blazinice se je vlekla glo-boka rana in močno krvavela. Na tleh pred seboj je videl zarjavelo bodečo žico, katere trn se mu je zadrl v dlan. Zatopljen v bolečino je za nekaj sekund pozabil na pogubne okoliščine, a se jih je nenadoma spet v celoti zavedel. Za seboj je slišal kovinski zvok, ob katerem mu je – ob misli na bajonet – zaledenela kri v žilah. Dušil ga je obup. S komolca se je obrnil na hrbet in pogledal bitje nad seboj, ki je strmelo vanj iz globokih, temnih očesnih jamic. Obraz je bil prav tak kot roke: lobanjo je pokrivala usnjata, porozna koža, z nje so v zmršenih, lepljivih štrenah viseli lasje. Usta sta nakazovali dve vrsti piškavih, tesno stisnjenih zob, zgornje in spodnje ustnice ni bilo nikjer. Najhujše pa so bile oči, ki so brez slehernega znamenja življen-ja ležale globoko v lobanji. Strmele so samo še hladno, brezizrazno; v svoji odmrlosti so bile to oči mrtveca.

Wieland je odprl usta, toda namesto krika strahu se je z ustnic oglasilo samo kratko, komaj slišno grgranje. In spet je zaslišal tokrat glasnejši kovinski zvok, ob katerem se je zdrznil. Ob nenadnem silovitem premiku svojega telesa je odprl oči in že ga je z vseh strani oblila svetlo modra svetloba. Prišlo mu je na misel, da se je zbudil.

Presenečen se je ozrl okoli sebe: pod bleščečim nebom je pod seboj spet uzrl preval Falzarego z bleščečimi se avtomobili; na levi pred njim je bilo ovalno ustje predora. Še vedno je sedel na kamnitem kavču. Zmedeno se je popraskal po glavi in pogledal svojo kramo. Še vedno si ni bil na jasnem o vsem skupaj, vendar je že začutil nepopisno olajšanje. Mora je minila, spet je bil del živega stvarstva. In že mu je zbudila pozornost na tleh ležeča termovka – najbrž se je je dotaknil v spanju. Pomislil je na kovinski zvok, ob katerem se je bil zbudil. Nagonsko je pogledal na uro. »Koliko časa neki sem spal?« Kazala je pol enajstih, minilo je torej samo pol ure. Potem se mu je pogled nenadoma ustavil onkraj zapestne ure na pozornost zbujajočem temnem madežu na levi hlačnici. Svetla tkanina je bila temno rdeča. Opazil je, da mu z leve roke, ki mu je dotlej mirovala na stegnu, kaplja kri. Zasukal jo je in si ogledal njeno spodnjo stran. Naježile so se mu dlake na tilniku in zastal dih – povprek čez blazinico je zijala globoka rana ...

---

Prispevek je izvirno izšel v Jahrbuch des DAV, Berge, 1999.
Martin Schemm, zgodovinar in pisatelj, Eggerstedtstrasse 60, DE-22765 Hamburg. Zahvaljujemo se mu za prijazno odobritev prevoda.