Tomaž Švagelj: Je mogoče biti Slovenec tudi po krvi in genih?
Poobjavo spletne postavitve na Delo.si smo 30. aprila 2017 na željo avtorja nadomestili z njegovim zapisom.
Delo, Znanost
Naša narodna identiteta
Je mogoče biti Slovenec tudi po krvi in genih?
31. 3. 2005
Marsikomu se bo že sam naslov zdel ne le šovinističen, temveč celo »rasističen«. Besedne zveze, kot so biti Slovenec po genih, imeti slovenske gene itd., seveda odpirajo obširno polje politiziranja in moraliziranja in na njem temelječe načelne ugovore, vendar nam v tem članku ne gre za to.
Zanimali nas bodo znanstveni vidiki naše »genetičnosti« in slovenske narodne identitete ali drugače, odgovoriti bomo poskušali na vprašanje, katera so tista temeljna dejstva, ki naj bi jih kot svoje metodično izhodišče poznal vsak razpravljavec o slovenstvu. Moralno-politični vidik, ki navsezadnje zahteva poseben članek, pa bomo tokrat pustili kolikor mogoče ob strani.
Množica starih ljudstev in plemen
Slovensko narodno vprašanje, o katerem se je še vse tja do 80. let 20. stoletja zelo veliko razpravljalo, se zdi danes rešeno. Zanimivo pa je, da zdaj, ko imamo svojo mednarodno priznano državo, na lepem nismo več Slovenci [tako kot to v sodobnem slovenskem novoreku velja za narode nasploh] po narodnosti, temveč le še »po rodu« (rodovna pripadnost je bila sicer značilnost zgodnjesrednjeveških rodovno-plemenskih kneževin). In že smo pri standardnih vprašanjih, kdo smo in od kod prihajamo. O tem, kam gremo, se zdaj ne sprašujemo več (toliko), saj smo v Evropsko unijo že prišli.
Poglejmo torej, kaj in kdo smo. Govoriti, da smo Slovenci narod, nima pravega pomena, če tega pojma najprej ne definiramo. Narod je dandanašnji skupina ljudi, ki jo povezujejo jezik, ozemlje, zgodovina, kultura, vrednote, vera itd. To so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, vendar ne nujno vsi. Nekaj jih lahko tudi manjka. Narod denimo ni kar počez identičen z jezikovno skupnostjo ali drugače, »jezikovna identiteta ni enaka etnični identiteti«. Kako bi sicer ločili Portugalce od Brazilcev, Špance od Argentincev, Američane od Angležev ali pojasnili obstoj Švicarjev? Tudi na enotnost krvi se načelno ni mogoče pretirano zanašati. Vsi današnji (veliki) narodi so etnične mešanice: denimo Francozi so keltskega, iberskega in germanskega izvora, Nemci germanskega, slovanskega in keltskega, Italijani pa so sploh potomci povsem nedoločljivega konglomerata množice starih ljudstev in plemen. Evropski narodi so pač rezultat večstoletnega mešanja, stapljanja in povezovanja raznih (ne)nasilnih naselitvenih valov. Zelo značilen zgled za to je nastanek Angležev, ki so rezultat več takih zaporednih valov — paleoevropskega, keltskega (delno romaniziranega), potem anglosaškega pa vikinškega in nazadnje še normanskega (romaniziranega vikinškega) ter njihove biološke in jezikovne združitve.
Definicije le za novejšo dobo
Vsi današnji evropski narodi so se kot ljudstva izoblikovali po velikih selitvah na prehodu iz antike v zgodnji srednji vek. Toda narod lahko posredno opredelimo še kot vprašanje, kdaj je kdo Slovenec (Italijan, Anglež itd.). Samo takrat, se glasi odgovor, kadar se ima za Slovenca (Italijana, Angleža itd.) sam in kadar mu to hkrati priznava okolica.
Toda sestavni del obeh definicij je tudi to, da veljata le za novejšo dobo, to je za čas po francoski revoluciji. Ne smemo pozabiti, da narodov v današnjem pomenu besede pred tem ni bilo. Že imena so se oblikovala zelo počasi in postopoma, med zadnjimi so bili denimo Nemci in Italijani. Vzrok je bil med drugim ta, da nikoli ni bilo »nemškega« (in še manj »italijanskega«) plemena ali plemenske zveze. Po propadu karolinške države v 9. stoletju, piše Hagen Schulze v knjigi Država in nacija v evropski zgodovini, so obstajale mnoge gentilne vojvodine, ki jih nikakor ni bilo mogoče izpeljati iz plemen, znanih v času preseljevanja ljudstev (razvile so se namreč iz upravnih okrožij države Karla Velikega).
Kaj pa ime Slovenci? Iz Sloveni bi se sicer lahko razvilo že v 11. stoletju, vendar je prvič nedvomno izpričano šele pri Trubarju (1550 Slouenci, 1555 slouenski jezig). Označevalo je posebno ljudstvo, ki ga ne glede na razdeljenost med posamezne dežele povezuje slovenščina. Ker pa so bile besede Slovenec, slovenski, slovenščina v slovenskem jeziku hkrati edini izrazi za Slovan, slovanski in slovanščina, se je terminološka zmeda nadaljevala še vse tja do začetka 19. stoletja (medtem so si pomagali z oznakami Kranjci, kranjski, kranjski jezik). Šele takrat sta bila iz drugih jezikov prek češčine prevzeta izraza Slovan in slovanski in šele takrat je nastalo tudi ime Slovenija. Slovenski preporoditelji pa so, ko so pisali v nemščini, začeli namesto Windische in windsch uporabljati izraza Slowenen oziroma slowenisch. Skratka, pred letom 1000 Slovenci nismo obstajali niti kot ljudstvo, kaj šele kot narod.
Šepet časovnega popotnika
Po svoje lepo je od nas, da tolikšno »narodno« starost dobrosrčno privoščimo tudi tujcem, celo Nemcem. Navajam stavek, objavljen na škofjeloški spletni strani (http://mesto.skofjaloka.si/?id=63): »Zgodovina mesta se pričenja z letom 973, ko je nemški cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem.« Nemški? O kakšnih Nemcih vse tja do druge polovice 11. stoletja ni bilo ne duha ne sluha, kot narod v sodobnem pomenu te besede pa se, kot vsi, oblikujejo šele nekje na začetku 19. stoletja. Vzhodnofrankovski kralj Oton II. ni bil nemški, temveč rimski cesar, vsaj po nazivu.
Še bolj razširjen je primer kralja Ludvika, ki je bil rex Germaniae, kar je pomenilo kralj dežel vzhodno od Rena, ne kralj Nemčije. Šele čez približno tisoč let so ga nemški nacionalistični zgodovinarji »posthumno« preimenovali v Ludvik Nemški. Vzhodnofrankovski kralj Ludvik (prvi svojega imena) sam še slutil ni, da mu je ime tudi Nemški. Celo če bi mu recimo kak časovni popotnik to prišepnil, mu tovrstna informacija iz 19. stoletja ne bi veliko koristila, saj še tega ne bi vedel, kaj pridevnik nemški oziroma ime Nemci, Deutsche, sploh pomeni (beseda izvira iz thiutisk ali thiudisc, to je iz izraza, ki je na območju srednje Evrope označeval takratni germanski ljudski jezik). Ali je torej treba kralja spet preimenovati? Raje ne. V zgodovinopisju bi lahko prišlo do zmede, zato naj ostane kar »Nemški«.
Poleg tega so se plemenske zveze in njihove ozemeljske naslednice od Saške do Bavarske takrat uveljavile kot patrie, domovine. Podložniki so se imeli za Sase, Bavarce itd., ne za Nemce. Pripadnost državi je bila stvar takratne družbene elite, to je deželne in mestne gospode. Nemškega naroda kot političnega telesa celo v 18. in deloma še v 19. stoletju pravzaprav niso sestavljali ljudje, ki so živeli v Nemčiji ali govorili nemško, temveč državni stanovi in državna cerkev.
Današnji evropski narodi so, kot rečeno, rezultat večstoletnega mešanja, stapljanja in povezovanja različnih naselitvenih valov. Toda v zgodnjih časovnih obdobjih so morala ponekod najprej priti v stik tudi medsebojno zelo različna, biološko pa enovita plemena, tj. taka z biološko zelo podobnimi pripadniki (ne pozabimo, pleme je skupina ljudi s skupnimi predniki). Če jih ne bi bilo in če ne bi bilo tako, se sploh ne bi imel kdo s kom mešati. Za primer lahko vzamemo kar stik med staroselci in alpskimi Slovani od 6. do 11. stoletja. Iz dosedanjih historičnoantropoloških raziskav v Sloveniji sledi, da so bili staroselci v povprečju nedvomno manjši od prišlekov in da je bila tudi njihova povprečna življenjska doba krajša, še zlasti pri ženskah, ki so po ugotovitvah historične antropologinje dr. Petre Leben Seljak takrat praviloma umirale prej kakor moški (staroselke so lahko pri 20 letih pričakovale še 12 let življenja, Slovanke pa okoli 22). Vendar so te razlike med staroselci in Slovani zaradi mešanja obeh populacij postopoma izginjale, tako da so okostja iz 16. stoletja morfološko že povsem izenačena.
Čeprav ustreznih raziskav v Sloveniji doslej še ni bilo, lahko po eni strani med tako različnima populacijama upravičeno pričakujemo jasne genske razlike in po drugi veliko gensko izenačenost znotraj vsake od obeh.
Etnične identitete nekoč in danes
Narodov pred francosko revolucijo resda ni bilo, izraz natio pa je vendarle zelo star. Izvira še iz antike, ko je pomenil rojstvo oziroma izvor po rojstvu kot način razlikovanja od vseh drugih družbenih skupin. Toda pomen tega izraza se je skozi čas spreminjal. Za primer lahko navedemo študente, ki so se od 13. stoletja z vseh koncev stare celine zgrinjali na univerze. Denimo na tisti v Orleansu, piše prof. Schulze, so takrat razlikovali deset nacij, in sicer francosko, normandijsko, pikardijsko, akvitansko, šampanjsko, lotarinško, turensko, burgundsko, škotsko in germansko, ki je bila predvidena za študente iz Svetega rimskega cesarstva, pa tudi za tiste iz Anglije, Danske, Italije, Poljske in Dalmacije (!). Za današnje pojme torej precej čudni narodi. Tudi ime Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti je za današnje uho zavajajoče, saj terminološko predpostavlja obstoj nemškega naroda. V resnici je šlo le za »Sveto rimsko cesarstvo nemške nacije«, kar je takrat pomenilo tisti del rimskega imperija, ki leži severno od Alp. In nič drugega.
Kdor vztraja, da so bili Karantanci Slovenci, neizogibno tudi trdi, da so bili Angli in Sasi Angleži, Franki Francozi, [Rimljani Italijani] vzhodni Franki pa Nemci. Tako smo prišli do zanimivega vprašanja o starosti slovenstva. Če znano tezo o Slovencih v kameni dobi tokrat pustimo ob strani, nam preostane še stališče dr. Irene Šumi, da gre za »zgodovinsko nedaven politični in kulturni pojem in pojav«. Kar je sicer čisto res, vedeti pa je treba, da je ta pojav približno toliko »nedaven« kakor italijanstvo, nemštvo, hrvaštvo itd. (drugače je denimo z »avstrijstvom«, ki se je začelo oblikovati šele po drugi svetovni vojni in je torej veliko mlajše od slovenstva). Pa tudi, da dokazovanje »prvosti« lastnega naroda ni noben greh niti značilnost zgolj venetoslovenskih teorij, ampak tudi rezultat resnih zgodovinskih raziskav. To, da so bili Romani/Italijani v naših krajih pred Slovani/Slovenci in da so nam šele v 10. stoletju sledili Madžari — če poenostavim in se omejim le na starejše pred(hod)nike tistih, ki poleg novodobnih priseljencev danes živimo na Slovenskem —, je pač zgodovinsko dejstvo in hkrati nič takega, kar bi že samo po sebi dokazovalo odličnost civilizacijskega izvora tistih, ki s(m)o prišli prej. In prenekatere »človeške skupinskosti« iz preteklosti so bile razmeroma zaprte, ločene biološke skupnosti. Transport in komunikacije so bili v srednjem veku neprimerno slabši kakor v 20. stoletju (pošta je denimo iz Aachna v Rim potovala dva meseca!).
Kdo se boji genetskih raziskav
Če je vse živeče človeštvo v biološkem smislu enako staro, to samo po sebi še nič ne pove o starosti posameznih ljudstev. V ta okvir sodi tudi očitek populacijskim genetikom, da jim preveč manjka družboslovnega znanja o načinih, »kako ljudje na eni strani tvorijo, na drugi pa si zamišljajo svoje skupinskosti«, saj sta čar te vede in njen pomen za znanost ravno v izključitvi tega, kar si ljudje umišljamo, pa naj gre že za »skupinskost« ali za kaj drugega. Povedano v prispodobi, našim genom je prav malo mar, kaj si (in česa si ne) zamišljamo. Strah pred rezultati genetskih raziskav, ki bi jih lahko kdo zlorabil kot dokaz »nekakšnih etnij«, pa je odveč. S takimi raziskavami so namreč že več kot enkrat dokazali selitev pripadnikov kakšnega ljudstva z enega konca Evrope na drugega, kar je brez kakršnekoli družbeno-politične škode tehtno prispevalo k razvoju zgodovinopisja.
Tako smo prišli do »prepišnosti prostora«, na katerem živimo Slovenci. Pri nas da je šlo, če smem malo karikirati, za nekakšen mednarodni populacijski velesejem, na katerem naj bi se ves čas, skozi vso našo zgodovino in na celotnem etničnem ozemlju, neprestano, intenzivno in dokaj enakomerno mešali s tujci. Resda nismo živeli na samotnem otoku in agrarna kolonizacija na Slovenskem je sprva v precejšnji meri temeljila tudi na germanski populaciji (njen poglavitni učinek pa je bil premik naše severne jezikovno-etnične meje proti jugu), vendar so bile selitve na večje razdalje od okoli 1200 naprej le še redke; naši predniki so se večinoma selili z ravninskih območij na bližnja hribovska in tam »iz poljedelskih razlogov« krčili gozdove. In prostor za agrarno kolonizacijo je bil do 14. stoletja večinoma izkoriščen. Po tem času lahko o priseljevanju govorimo le še v posebnih primerih, kakršni so zlasti Uskoki (pa še ti so se naseljevali le na obrobje slovenskega etničnega ozemlja).
Populacijske razmere so se potem bolj ali manj ustalile. In kaj se zgodi, ko neka populacija z razmeroma malo člani nekaj časa živi v (vsaj relativni) izolaciji? Odgovor nas pripelje do neke nenavadne zakonitosti vede, imenovane populacijska genetika. Izolacija majhne skupine povzroči, da se z geni njenih pripadnikov začne dogajati nekaj zanimivega: genetična distanca med novo in izvorno populacijo se zaradi t. i. genskega zdrsa začne nenavadno hitro povečevati, med osebki nove populacije pa, zaradi večje verjetnosti »inbridinga«, prav tako hitro zmanjševati* (kar ne velja samo za človeške, temveč tudi za živalske in rastlinske populacije)!
Medpopulacijske bariere v zgodovini človeštva so bile številne in nikakor ne vedno samo fizične, kakršne so večja gorovja, morja, velika močvirja. Nekatere skupnosti, ki se biološko niso mešale oziroma v le zelo majhni meri, so namreč lahko živele tudi tik druga ob drugi ali celo »naselitveno pomešane«. Šlo je za kulturne, zlasti etnične in verske pregrade; poroka med članoma dveh ver ali dveh narodov je bila nekoč, kot vemo, marsikje vsaj problematična, če že ne prepovedana.
Nekaj povsem domačega
In kako je bilo s tem pri nas? Pri naših rodbinah na isti kmetiji je mogoče slediti prednikom vse do 16. stoletja, pravijo slovenski rodoslovci, pri mnogih celo do 15. stoletja, izjemoma pa še dlje v preteklost. V tej zvezi je seveda zelo pomembno vprašanje, kako daleč so mladi moški v povprečju hodili po svoje bodoče neveste. Za stanje pri nas pred 200 leti je bila narejena raziskava, ki je pokazala, da je bila ta razdalja takrat povprečno tri kilometre. Neveste so bile torej praviloma iz sosednje vasi oziroma iz iste ali kvečjemu iz najbližje sosednje župnije! Za domnevo, da je bilo pred 300 ali 400 leti to kaj bistveno drugače, pa ni nobenega tehtnega razloga.
Pustimo zdaj vprašanje, ali vse to pomeni, da lahko svojim otrokom vendarle zapustimo nekaj povsem domačega, kar jih bo tudi genetično ločilo od dediščine sosednjih narodov, in si za konec raje oglejmo še jezikovni vidik. Vsi narodi sveta za pisanje uporabljajo jezik, ki ga sicer ne govorijo. In to niti ne zelo dolgo, saj je bila velika večina knjižnih jezikov normirana šele v 19. stoletju. Samo en primer. Ko se je leta 1861 v Torinu sestal prvi parlament italijanske države, piše Hagen Schulze, so bili govorniki prisiljeni uporabljati francoščino. Razlike med italijanskimi narečji so bile namreč tolikšne, da se udeleženci med seboj sicer ne bi razumeli. (Italijanščine ni obvladalo kaj dosti več od 600.000 ljudi ali komaj 2,5 odstotka Italijanov, torej niti vsi tisti ne, ki so takrat že znali brati in pisati.)
Tistemu, ki bi rad razpravljal o vprašanjih, povezanih s slovensko narodno identiteto, bi vsaj najnujnejša znanstvena podlaga prišla zelo prav. Pri tem gre seveda predvsem za »nevenetofilsko« zgodovino, tako evropsko kot še posebej slovensko, in za nekatere druge stvari, zlasti v članku bežno omenjena dejstva iz populacijske genetike ter historične in fizične antropologije. To je eno, drugo pa so politična (hiper)korektnost, »patriotizem« najprimitivnejše sorte in zakoreninjeni predsodki vseh vrst. Tega mora biti seveda čim manj.
---
* V naslednjih letih je populacijska genetika doživela silovit razvoj. O njej so bila objavljena znanstven dela, na primer doktorska disertacija Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitihondrijske DNA (Andrej Zupan, 2014) in podobna, do zanimivih ugotovitev je 2016. prišel prof. dr. Marko Hawlina iz UKC: »Raziskava o Usherjevem sindromu (...) je pokazala, da je naš odstotek vzročne mutacije določenega gena 84 odstotkov, istega gena v Nemčiji 23 odstotkov, v Franciji, Nizozemski ali Veliki Britaniji pa te mutacije sploh nimajo. Avstrija sicer v tej raziskavi ni bila zajeta, je pa malo možnosti, da bi jim bili podobni. Ta raziskava tudi kaže, da se Slovenci v zgodovini nismo veliko mešali z drugimi.« Znanstveni raziskovalci tega področja so organizirani v Slovenskem genetskem društvu. Itd. itd.