Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Yosemite

sreda, 30. marec 2005, ob 05:36, Franci Savenc, ogledov: 2631

Gorenjska, marec 2005 – Nejc Česen: Lepo vreme, dobra družba, prelep ambient, visoke granitne stene in nora plezarija

Yosemite


Yosemite - lepo vreme, dobra družba, prelep ambient, visoke granitne stene in nora plezarija. To je le nekaj izmed stvari, zaradi česar sem prihajajo plezalci iz vsega sveta. Jeseni lanskega leta smo se med njimi znašli tudi trije mladi slovenski plezalci.

Konec avgusta smo Aleš in Nejc Česen ter Jure Niedorfer polni pričakovanj odleteli proti zahodni ameriški obali. Točneje proti San Franciscu. Nacionalni park Yosemite se razprostira nekaj sto kilometrov od obale proti notranjosti ali približno šest ur z javnim transportom. Celoten park je sIcer precej obsežen, vendar je bil naš cilj predvsem svetovno znana stena El Capitan. To je več kot kilometer visoka navpična gmota granita, ki ti ob prvem srečanju dobesedno vzame sapo. Dolina, v kateri je poleg Capitana še polno fantastičnih sten, ti poleg plezalskih izzivov nudi veliko živalsko pestrost. Kljub množici vsakodnevnih turistov se med šotori sprehajajo veverice, ob cesti se pase srnjad, vsake toliko pa se čez noč v kamp prikrade tudi kakšen medved.

Granitne stene zahtevajo popolno drugačno tehniko plezanja kot apnenec, ki smo ga vajeni iz domačih sten. Zato nam je bil glavni cilj spoznati atraktivno in atletsko plezanje po granitnih razpokah. Seveda je bila želja preplezati čim več smeri, zlasti tistih v najvišjih stenah. Vendar smo začeli s krajšimi smermi. To je skorajda nujno. Po bližnjici se tu ne pride daleč. Naš prvi težji cilj pa je predstavljala Normalna smer v SZ steni Half Doma. To je za El Capitanom druga najvišja stena v dolini. Gladkih 700 metrov navpičnega in gladkega granita se konča na vrhu, ki s svojo markantnostjo privablja tudi veliko število turistov. Na vrh se je namreč mogoče povzpeti celo po zavarovani planinski poti. Ta sicer vodi daleč naokrog, je pa zato kasneje na vrhu prečudovit razgled na celotno dolino, ki odtehta vse napore. Mi smo si pot na vrh začrtali malo drugače. Bolj direktno. Noč pred vzponom smo prespali kar pod steno, tako smo prve metre lahko začeli plezati naslednji dan že ob svitu. Za vzpon smo načrtovali dva dni, zato je bilo poleg plezalne opreme potrebno imeti še nekaj hrane, predvsem pa veliko vode. Slednja je tista, brez katere v teh visokih stenah Yosemitov, ki včasih terjajo več dni plezanja, ni mogoče uspeti. Ko začne pripekati sonce, bi brez vode energija za ekstremno plezanje pošla že po nekaj sto metrih. Half Dome nas je plezalsko zadovoljil. Bilo je listo, kar smo pričakovali od te markantne stene, ki povsem navpično odrezana kraljuje na koncu doline. Sonce oranžnih barv nam je ob koncu dneva samo še polepšalo čudovit dan. Ravno prav široka polica v zgornjem delu stene nam je predstavljala sicer nekoliko trdo posteljo, a kdo bi se pritoževal tam visoko v zraku nad dolino.

Preostanek smeri je bil potem naslednji dan samo formalnost. Težave sicer niso popustile, ampak počutili smo se že nekoliko bolj gospodarji načina plezanja.

Na neki način smo s steno Half Doma prebili led. Ostali naši načrti so postajali vse bolj dosegljivi. Seveda je bi1 El Capitan tisti, kar je bilo nekako najbolj zaželeno. To je jasno pravzaprav vsa komur, ki prvič pride v te kraje. V do-lini namreč ta monolitna stena s svojo pojavo tako močno izstopa, da je plezalcu preprosto nemogoče, da bi se ji izognil. Potem ko smo vsi trije na hitro splezali nekaj smeri v stenah nasproti Capitanu, sva si z Nejcem pred njim zaželela še ene poslastice. Smer Astroman v steni Washington Columna se nekje na sredi doline pne v višino kakšnih 400 metrov. Velja za eno najlepših dolgih smeri v Združenih državah. Ves dan sva porabila zanjo, plezati pa je ves čas potrebno po številnih razpokah, ena je lepša od druge. Je pa en raztežaj brez dvoma takšen, ki ga nikoli ne pozabiš. V njem ne gre drugače, kot da se s celim telesom zagozdiš v razpoko in plezaš po njej navzgor. Tako malo prostora je, da sva si morala čelado celo sneti, da sva prišla skozi.

Potem je pa prišel na vrsto El Capitan. Najbolj nam je bil všeč čisto srednji del, najvišji je. Kot en sam ogromen nos ladje nekoliko štrli iz stene in po njem poteka prva smer, po kateri so si plezalci daljnega leta 1958 utrli pot čez Capitan. Zanjo so porabili takrat kar 45 plezalnih dni v 18 mesecih in ni čudno, da so smer imenovali Nos. Visoka je tam okoli 1100 metrov in ko takole stojiš ob vstopu v smer, imaš občutek, da je mnogo krajša. Nekako smo računali, da bomo v treh dneh čez steno. Seveda je mogoče biti tudi hitrejši, vendar je Nos na nek način najbolj zasedena v yosemitski dolini. Prehitevanj kar vsevprek je lahko zelo zapleteno. Odločili smo se, da pred začetkom prespimo kar pod steno. Tako skupaj s kakšnimi 45 kg opreme (od tega je bilo kar 36 litrov vode) zjutraj nismo izgubljali dragocenega časa z dostopom. Da je bilo bolj razburljivo že na začetku, je poskrbel pravi pravcati medved, ki nas je zbudil navsezgodaj. Ne vem, kdo se je koga bolj ustrašil. Kakorkoli, medved se je lepo odvalil navzdol, mi pa naravnost navzgor. Takoj nas je prevzel plezalni ritem in po vsakem raztežaju še dvigovanje opreme. Bilo je gladko, navpično, včasih malo previsno, izpostavljeno, vroče, sem ter tja malo vetrovno, na srečo brez gneče in bilo je predvsem krasno. To smo konec koncev želeli. Prvi dan smo dosegli udobno polico nekje na polovici stene in z njo tudi zaslužen počitek Tudi naslednji dan je nekaj časa vse teklo gladko, vse dokler nismo ujeli počasne angleške dvojice. Ni šlo drugače, kot da smo s čakanjem izgubili precej časa, pa še malo živcev povrhu. Zaradi te popoldanske gneče nam je na koncu zmanjkalo kako uro dnevne svetlobe, tako da smo zadnja dva raztežaja pred bivakom plezali ponoči. Za tretji dan je tako ostalo še pet raztežajev in prav nobeden nam ni delal omembe vrednih težav. Na koncu se nam smer pravzaprav niti ni zdela tako težka kot smo si mislili v začetku.

Po vrnitvi iz Nosa nam je do odhoda ostal le se kakšen teden dni. Jure se je odločil, da si bo vzel nekaj dni počitka Midva z Alešem pa sva hotela še enkrat čez steno. Po drugi smeri seveda in ta je bila slavna Salathe. Težja od Nosa, visoka približno enako, ampak daljša. V spodnji tretjini namreč smer vodi celo nekaj raztežajev navzdol. In to zato, da smer najde nadaljevanje naravnih razčlemb bolj proti levi. Želela sva si predvsem hitrega vzpona in računala, da bova smer zmogla v dveh dneh. Zdaj po tolikšnem času v dolini so bile seveda izkušnje plezanja v velikih stenah že večje. Tako je problem, koliko opreme (beri vode) vzeti s seboj, že manjši. Če si namreč prepričan, da boš neko smer lahko hitro splezal, potem tudi potrebuješ manj vode. In že zaradi tega si še hitrejši. Ta kompromis med količino opreme in časom plezanja nam je ob prvih plezalnih dnevih bil seveda bolj trd oreh kot sedaj na koncu.

Mnogo manj obtežena sva bila tako v spodnjem delu Salatheja zares hitra in že dopoldne sva ujela romunsko navezo, ki je tega dne začela na trinajstem raztežaju Tudi nadaljevanje je šlo brez večjih zapletov in malo pred sončnim zahodom sva dosegla sicer načrtovano mesto kjer sva nameravala prespati edino noč v steni. To je zares atraktivno mesto na pravcatem stolpu sredi stene. Tudi edino mesto, ki nudi nekaj ravnega prostora. Vse drugo je tukaj tako navpično, da vse, kar ti pade dol, konča v grmovju ob vznožju. To velja predvsem za drugo polovico smeri, ki je nekoliko težja od prve, zelo izpostavljena in na nekaterih mestih celo previsna. Zaradi rahle utrujenosti sva drugi dan plezala malo počasneje, tako sva zadnje štiri raztežaje plezala kar ponoči. Sestop z vrha Capitana ponoči je sicer zgodba zase. No, končala sva jo ob štirih zjutraj s prihodom v kamp. Malo izžeta sicer, ampak zadovoljna.

Za konec pa še pika na i. Bolje rečeno pikica. Slavna smer Separate Reality je s svojimi 15 metri v primerjavi z El Capitanom pravi nedonošenček, ampak predstavlja nekaj, brez česar ne smeš iti domov. Vsaj midva z Alešem sva tako menila. Smer se konča s kakšnimi 7 metri stropa, ki je počen ravno po sredini in kamor na vse načine tlačiš roke in noge. Samo tako ti uspe, da se na koncu ves vesel zavihtiš na rob. In da ti je nekoliko manj težko zapustiti Yosemite, pa čeprav greš domov med svoje. Brez skrbi, ampak še pridemo.

Nejc Česen

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker